Sorodna novica Plečnikova nagrada arhitektom Tržnice Ptuj, ki je "nujno potreben socialni prostor mesta"

Zmagovalca v tej zgodbi ne bo, to je jasno. Projekt, vreden šest milijonov evrov, je izveden. Ptuj je v središču mesta dobil urejeno ploščad, ki povezuje prej ločene javne prostore v enovito celoto z delom za pokrito tržnico in za prireditve.

Na javnem arhitekturnem natečaju (ki so mu očitno šteti dnevi) je izbrana rešitev arhitekturnih birojev Arhitektura Krušec in AKKA v zasnovo projekta vložila razmislek: odprta platforma, v katero je umeščen lokal, pa kletno-garderobni prostori in pokriti del tržnice. Stopnišče, ki se ob samem trgu prilagaja padajočemu terenu, je hkrati tudi sproščeno sedišče avditorija.

Urejena ploščad pod cerkvijo je minimalistična, izčiščena, matematično pravilna, izjemno korektna. Za staro mestno jedro Ptuja morda celo nekoliko preveč. Drzna je beseda, ki jo je v obrazložitvi Plečnikove nagrade zapisala komisija.

Na mestu porušene vojašnice novi urbani javni prostor

Arhitekti so pri umestitvi projekta želeli prisluhniti utripu tega spečega mesta ob Dravi, za katerega se zdi, da ga med zemljo in nebom ločijo le silhuete rdečkastih streh, zazrtih v gladino brzeče reke. Toda, ker so na območju današnjega trga mestne oblasti že leta 1913 podrle Malo kasarno pa tudi Kropfovo hišo, “je Ptuj izgubil svojo največjo rdečkasto streho,” je pojasnjeval na predstavitvi projekta na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani arhitekt Tomaž Krušec. Tlorisno se zato oblika novega trga navezuje na Malo kasarno, rdečkasta tla tako ponazarjajo “odvzeto” streho nekdanjega objekta.

S projektom je zadovoljna Občina Ptuj, ki ocenjuje, da je “tržnica zaživela po naših pričakovanjih”, da so jo “ljudje vzeli za svojo” in da je projekt “prvi korak k zmanjšanju števila avtomobilov v starem mestnem jedru”. S tem namenom so namreč spremenili prometni režim in povečali območje za pešce.

Komisija, ki je projektu z mnogimi zapleti (med drugim so ptujski svetniki razveljavili razpis za iskanje izvajalca gradbenih del še pod prejšnjim županom Miranom Senčarjem) podelila Plečnikovo nagrado za arhitekturo 2021, pa ugotavlja, da se na Ptuju zdaj “vzpostavljajo novi urbani javni prostor, prostor trga in tržnice, in to tam, kjer donedavnega kakovostnega javnega odprtega prostora pravzaprav ni bilo”, ter da so ob ogledu žirije “na stopnicah tribun sedeli ljudje, se zadrževali in uporabljali prostor. Na odprti površini so se igrali otroci, starejši so sedeli na stolih, številni so hiteli po zdaj prosti bližnjici s Slomškove na Miklošičevo ulico.”

Arhitekti vztrajali pri avtohtonih materialih

Ob našem obisku na vročo junijsko soboto se sicer zdi tržnica izjemno osamljena, prazna in predvsem vroča. “Na trgu smo zasadili dvakrat toliko dreves, kot jih je bilo pred posegom,” za MMC pojasni Tomaž Krušec. Znani so namreč zapleti ob podrtju sedmih cigarovcev in peticiji meščanov, ki so užaloščeno prižigali sveče na panjih posekanih dreves. Po mnenju stroke, arboristov, bi namreč “pet dreves umrlo, saj so bila napačno rezana in bi se lahko podrla”, doda Krušec. V spomin na padle katalpe so na istem mestu, poleg preostalih vrst dreves, spravno zasadili dve. Simboliki je bilo zadoščeno drugič.

Snovalci projekta pa so ob tem pri izvedbi vztrajali pri uporabi lokalnih, avtohtonih materialov, kot sta pohorski granit in rdečkasto obarvani dravski prodec, iz katerega so izključno in samo za ta projekt izdelali monolitni štokani teraco tlak, povedano preprosto, velike rdečkaste plošče, ki se raztezajo po površini trga.

Svojevrstna inovacija so tudi klopi – te so pravzaprav mrežasti stoli iz jekla, ki jih je podjetje Rex Kralj le za ta projekt razvijalo več kot leto dni. Zemeljsko obarvani v tla pritrjeni stoli, poimenovani Neviden ali Invisible, so namenoma oblikovani mrežno, da so čim bolj transparenti in čim manj obremenjujoči za okolje, pa čeprav nekateri meščani Ptuja menijo ravno nasprotno.

Sredi Arlesa zableščala kreacija Franka Gehryja

A preden se poglobimo v razsežnosti alienacije prebivalcev do tega novega prostora, se ozrimo v Arles. V mesto na jugovzhodu Francije, ki je staro mesto, tako kot Ptuj, le da je še starejše. Mesto, ki je danes na Unescovem seznamu kulturne dediščine, je nastalo v 6. stoletju pred našim štetjem kot starogrška kolonija Theline. Pozneje (123 pr. n. št.) je pripadel Rimljanom, taistim imperialistom, ki so imeli enega ključnih dogodkov v svoji zgodovini ravno v Petovioni (na našem Ptuju), kjer je na zboru vojskovodij leta 69 Mark Antonij Primus naznanil, da so za cesarja potrdili Vespazijana.

Kdor je bil v Arlesu, ve, da hodi po zgodovini, hodi mimo rimskega amfiteatra, nekropole, Konstantinovih term. V tem šarmantnem provansalskem mestecu je našel svoje pribežališče tudi Vincent Van Gogh, ki je v kratkem času bivanja ustvaril izjemen slikarski opus in si ravno tu odrezal del ušesa ter ga ovitega v časopisni papir izročil prostitutki v baru.

Tako je razumljivo, da so bili prebivalci Arlesa ogorčeni, ko je nad rdečkastimi strehami njihovih kamnitih od časa načetih hišk in ulic, ki dišijo po maslu in sivki, kot nekakšno Ognjeno oko temnega gospodarja Saurona iz Gospodarja prstanov, zableščala kreacija slovitega kanadsko-ameriškega arhitekta, Pritzkerjevega nagrajenca, Franka Gehryja. Taistega Gehryja, ki je z danes ikoničnim Guggenheimovim muzejem Bilbao dobesedno oživel propadlo mesto v Baskiji v Španiji in celo sprožil t. i. učinek Bilbaa – tudi druga mesta po svetu so si želela ikoničnega objekta, ki bi jih postavil na zemljevid sveta.

Jekleno-steklena konstrukcija z zavidljivimi tehnološkimi rešitvami

Objekt je impozanten, prezenten, tehnično zelo zahteven in premišljen do zadnje podrobnosti. Kreacija je jekleno-betonska. Iz okroglega steklenega temelja se izraščata dva lomljena stolpa, prekrita z luskastimi aluminijastimi oblogami, ki odbijajo svetlobo na vse strani, kot da bi poskušali ujeti košček neba.

Razvijalci Lume so v notranjosti uporabili avtohtone materiale, kot na Ptuju, le da so jih s sodobno tehnologijo pripeljali do skrajnosti; ploščice v toaletnih prostorih so izdelane iz pisanih alg iz močvirja v Camargueja. Stebla sončnic so zmleta v akustične panele in uporabljena kot dušilec zvoka v brbotavem baru. S postopkom kristalizacije so razvili solne plošče, ki se na kovinski površini s pomočjo sonca in vetra razraščajo same. Objekt ima naravno prezračevanje in uporabljene obnovljive vire energije.

A prebivalcem Arlesa to ni bilo dovolj. Nekateri menijo, da je njihovo starodavno mesto, v katerem so, znova, kot na Ptuju, živeli Rimljani, s tem sodobnim tujkom uničeno. Bili so prizadeti, jezni. Modernistična kreacija je po njihovem mnenju "zločin", nekateri so jo primerjali z "Disneylandom v središču zgodovinskega mesta", Gehryjevo stvaritev pa celo primerjali s "folijo, v katero zaviješ ostanke hrane".

Ostri odzivi nekaterih Ptujčanov: "Opomin, da se takšne obnove ne bi nikoli več ponovile"

Nič manj niso bili do sodobne arhitekturne stvaritve uveljavljenih slovenskih arhitektov popustljivi Ptujčani, vsaj nekateri. Kot so nam dejali, se je z novostjo "na Ptuju nekaj naredilo, premaknilo, spremenilo", center mesta "je lep in urejen". Tisti bolj kritični pa noviteto označijo za "betonplato, našpikano z roštilj stoli". Pravijo, da so kamnite mize za branjevke kot "mize za raztelešenje", arhitekturno rešitev pa označijo za "strupeno".

Na družbenem omrežju Facebook pa se je razburjena uporabnica s komentarjem razpisala, da "projekt ni in ne more biti dober, če je sam sebi namen, če je izven funkcije, če povzroča ljudem, ki naj bi tam bili, trpljenje in mučenje" in še da je projekt, za katerega strokovna komisija ocenjuje, da je "presegel okvir svojega imena", opomin, da se "takšne obnove ne bi nikoli več ponovile", davkoplačevalci pa da bi se morali "še aktivneje vključiti v politiko in razvoj mesta".

Peter Srpčič: Postavitev gledališča na prostem nesmiselna

Med glasnejšimi kritiki nove pridobitve na Ptuju je tudi direktor Mestnega gledališča Ptuj Peter Srpčič. V ostrem odzivu je med drugim zapisal: "In ko si pogledate dela velikana, kot je bil Plečnik, vidite in čutite domišljijo, estetskost in kreacijo ter obenem občutek za človeka in njegovo bivanje v teh prostorih. Tukaj pa je ta betonplata že dokazala svojo disfunkcionalnost, za prireditve je popolnoma nemogoča in neprimerna s svojimi nagibi, voda zaliva tiste garderobne in sanitarne prostore zadaj, del s pulti za raztelešenje se ne uporablja, uboge branjevke pa so tam kot na razstavi posmeha, ob tem, da se bodo zdaj, ko se bodo temperature dvignile, tako in tako spražile na tistem soncu. Bizarno, res bizarno ..."

Ko smo ga vprašali, ali bi morda vendarle izkoristil to novo priložnost za prirejanje gledaliških predstav na prostem, recimo po vzoru Šerbedžijevega Ulyssesa na Malem Brionu, nam je odgovoril: "Niti pod razno. Strošek priprave prostora bi bil astronomski, ob vsej logistiki za najem pa bi bilo to tudi nesmiselno."

Občina: Zamakanja prostorov ni bilo, vročina ni splošna pomanjkljivost

Glede zamakanja garderobnih prostorov na občini zanikajo, da bi objekt zalilo, temveč, da je "prišlo do vdora vlage v električno omarico v kleti. Izvajalec je v okviru reklamacij zatesnil vse stike cevi za napeljavo na površju, tako da voda s površja več ne more vstopiti." Tržnica je bila odprta marca 2020.

Prav tako nas je zanimalo, zakaj nima trg s tako veliko ploščadjo vkomponiranega več vodnega elementa; zgleden primer sta zagotovo fontani na novourejenem Glavnem trgu v Mariboru kot tudi na Bevkovem trgu v Novi Gorici? "Tradicionalne slovenske tržnice so imele vedno vodni element v obliki funkcionalnega vodnjaka, ki je služil umivanju sadja in zelenjave, lahko pa tudi pitju vode. Takšen element smo zasnovali tudi na trgu pred tržnico Ptuj," opiše Krušec podolgovato kamnito korito s pipami, umeščeno ob sam rob trga.

Na občini tudi ocenjujejo, da element vročine v poletnih mesecih pravzaprav sploh ni "splošna pomanjkljivost, saj je še vedno dovolj osenčenega prostora ob stavbah in pod drevesi," ki pa bodo seveda potrebovala več let za razraščanje košatih krošenj.

Premična streha "predraga"

Kot nam pojasni Krušec, so v izvedbeni projekt vključili premično senčno streho, ki pa se na ploščad ni montirala "iz nam neznanih razlogov". A razlog je znan. Za občino je s finančnega vidika ceneje najeti pomično streho kot uporabiti predvideno v projektu.

Za (de)montažo, najem varovanja strehe v času postavitve in prostora za skladiščenje bi "poleg nabavne cene 142.350 evrov brez DDV-ja ob vsakokratni postavitvi v primeru petih prireditev na leto stala še dodatnih 58.000 evrov na leto. Cene najemov streh primerljivih velikosti se na trgu gibljejo v višini 10.000 evrov, kar bi za pet postavitev znašalo 50.000 evrov z DDV-jem. Drugih (obratovalnih) stroškov pa s tujo streho ni."

Garažna hiša bi "degradirala historično kakovost" mestnega jedra

Poleg tega pa, na presenečenje kakšnega obiskovalca, šest milijonov evrov vredna naložba nima podzemne mestne garažne hiše, ki bi si je želeli tudi nekateri meščani, s katerimi smo se pogovarjali.

Na občini poudarijo, da so sledili stališču spomeniškega varstva, ki teži k temu, "da se promet popolnoma umakne iz ožjega srednjeveškega mesta po vzoru primerljivih evropskih historičnih mestnih jeder". Po njihovem mnenju bi umestitev garažne hiše "popolnoma degradirala historične kakovosti tega krhkega dela mestnega jedra", poleg tega pa "širina Slomškove ulice ne zadošča za uvoz in izvoz iz garaže". Morda kot opomba, ravno zdaj poteka javno naročilo za izdelavo projektne dokumentacije za prenovo osrednje ljubljanske tržnice.

Cena končne izvedbe projekta, ki je bila v času izdelane natečajne rešitve ocenjena na 2,5 milijona evrov, pa je bila predvsem "zaradi nepredvidenih okoliščin pri opornem zidu za novim objektom ter zidom ob stopnicah na južnem delu dvorišča cerkve, raznih nepredvidenih del pri komunalni infrastrukturi, varovanju gradbene jame, spremembe sestave tal ter povečanega obsega arheoloških raziskav" višja, so nam pojasnili z občine.

Krušec: Dialog z vsemi prisotnimi se je razvil

In kakšno besedo so imeli pri vsem tem danes razočarani določeni meščani Ptuja? Krušec pravi, da je bil projekt javnosti predstavljen štirikrat, "prvič na razstavi natečajnih rešitev in potem še trikrat v prostorih Mestne občine Ptuj" in da se je na vseh predstavitvah "razvil dialog z vsemi prisotnimi". Na vprašanje, kako so pri projektu "izkazali voljo po kritičnem dialogu v prostoru in družbi", kar je v obrazložitvi nagrade zapisala komisija, je odgovoril, da to "zelo težko komentira", saj da je "komisija za Plečnikove nagrade avtonomna glede svojega mnenja".

Občina ocenjuje, da natečajna rešitev vsebuje različne vidike, s katerimi lahko naročnik "vodi načrtovano naložbo in zagotovi ustrezno dolgoročno kakovost in prihranek". Očitno tudi z najemanjem montažne strehe in šotori, slabi logistiki za prireditve in saniranjem prostorov. Morda pa se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. "Za to, da se neki projekt usidra v širši prostor, je potreben čas," pozitivno zre v prihodnost Krušec. Morda ima prav. Per aspera ad astra, Ptuj, skozi trnje do zvezd.