Francozi so prišli na ozemlje današnje Slovenije kar trikrat, in sicer zaradi vojaških bitk z avstrijsko vojsko. Med letoma 1809 in 1813 pa je bil v Ljubljani sedež Ilirskih provinc, državne tvorbe, ki jo je Napoleon ustanovil predvsem zato, da bi Avstrijo odrezal od morskih poti.
Napoleon je za kratek čas obiskal tudi naše kraje. Leta 1797 je šel iz Gorice po Soški dolini do Leobna, kjer so Avstrijci podpisali premirje, in se vračal po glavni poti avstrijske monarhije od Gradca, Maribora, Celja do Ljubljane, kjer si je v škofijskem dvorcu odpočil ter se odpravil naprej v Trst. Vendar pa ga Ljubljana sama ni preveč zanimala. Veliko bolj je razmišljal o Idriji.

Idrijski rudnik – priložnost za lahek in velik zaslužek

Brez dolgotrajnega Napoleonovega tesnega sodelovanja s francoskimi finančniki ne bi bilo ne njegovih vojaških podvigov, ne legendarnih uspehov na bojnem polju, ne vladarske slave. Manj pa je znano, da je veliko vlogo pri zagotavljanju denarja, ki je pomagal pri Napoleonovem vzponu, odigral tudi rudnik živega srebra v Idriji.

Ko so leta 1797 francoske čete prišle v Idrijo, so zasačile rudniško upravo pri začetku evakuacije izjemno velikih zalog živega srebra. Te bi morali po pogodbi dobaviti Španiji, ki je z živim srebrom iz svojega rudnika ter uvoženim idrijskim živim srebrom proizvajala velike količine srebra in zlata, na katerih so od 16. stoletja temeljili začetki industrijske revolucije in kapitalizma v zahodni Evropi.

V imenu Francozov je bila odpeljana večina živega srebra že leta 1797, tudi še po premirju. Toda, ali je bilo vse živo srebro zaplenjeno v imenu Francoske Republike? "Formalno – gotovo, dejansko pa utegne biti resnica povsem drugačna in bolj umazana. Francoski trgovec z orožjem in njegov brat bankir sta se z Napoleonom dogovorila o prodaji zalog živega srebra iz Idrije. Tako si je združba treh posameznikov razdelila tri milijone," pove dr. Janez Šumrada, zgodovinar in nekdanji slovenski veleposlanik v Parizu, ki je raziskal odnos Napoleona do rudnika živega srebra v Idriji.

"Napoleon je idrijski rudnik kmalu izvzel iz pristojnosti ilirske uprave, čemur se je general Marmont zelo upiral, in ga podaril svojemu novemu viteškemu redu treh zlatih run, ki ga je ustanovil na Dunaju avgusta 1813. V redu so bili samo trije – Napoleon, njegov leta 1811 rojeni sin ter veliki kancler general Andreossy, zato je več kot verjetno, da se je dobiček rudnika stekal v Napoleonov zasebni žep," še doda Šumrada.

Iz Idrije tudi Napoleonova ljubica

Poleg finančnih plati pa je bila Idrija za Napoleona zanimiva tudi zaradi srčnih zadev. Eva Lucija Cecilija Viktorija Kraus se je rodila kot najstarejša hči cesarsko-kraljevega rudarskega nadzornika Jožeta Krausa. Do očetove smrti leta 1802 je živela v Idriji, nato pa se je sedemnajstletna Viktorija z materjo preselila na Dunaj, kjer je njen varuh postal cesarsko-kraljevi dvorni tajnik. Z njim je leta 1805 obiskala Schönbrunn in se srečala z Napoleonom. Zaradi svoje lepote je kmalu postala njegova ljubica ter ga je spremljala na vojnih pohodih po celi Evropi. Slavni vojskovodja ji je podelil plemiški naziv baronica in zanjo na neki angleški banki ustanovil poseben denarni sklad. Ko je bil leta 1814 Napoleon pregnan na Elbo, se nista več videla.

Eva Lucija je živela razkošno in razsipno življenje. Ko je renta usahnila ter tudi po naslednjih možeh, pa ni obogatela in je zabredla v hude denarne težave. Njene nepremičnine so prodali na javni dražbi, ostalo ji je le najosnovnejše za bivanje v manjši koči, kamor se je morala preseliti iz svoje nekoč bogate hiše. Še zmeraj pa ji je ostalo ogromno živali: opice, papige, na desetine ptičev pevcev in približno trideset psov, zato so jo ljudje klicali "pasja grofica".

V Narodnem muzeju Slovenije hranijo gosje pero, s katerim je pisal Napoleon

Z rabljenim gosjim peresom je 14. oktobra 1809 Napoleon na dunajskem gradu Schönbrunn podpisal ustanovitev Ilirskih provinc, ob tem pa so Francozi in Avstrijci tudi sklenili mirovni sporazum. Upravitelj gradu Schönbrunn je to pero pobral z mize in ga poslal svoji teti v Beljak. V 20. stoletju je to pero dobil Narodni muzej.

Prebivalci naših krajev, ki so bili med letoma 1809 in 1813 pod francosko oblastjo, takrat nad novimi gospodarji niso bili preveč navdušeni. Visoki davki – fronki, vpoklic v francosko vojsko, velike denarne bremenitve tudi za premožnejše sloje, ki so morali vzdrževati francosko vojsko, vse to ni ravno pomagalo pri francoski priljubljenosti med podaniki. Kmetje, ki so upali na odpravo fevdalnih in podložniških odnosov ter izenačitev statusa s kmeti v Franciji, so bili zelo razočarani. Vendar pa so kmetom ostale vsaj za petino zmanjšane fevdalne obveznosti na račun nekdanjih upravnih funkcij zemljiških gospostev, česar pozneje avstrijska oblast ni odpravila.

Najbolj slikoviti prikaz odnosa slovenskega človeka do Francozov lahko vidimo na poslikanih panjskih končnicah, kako kmet ziblje francoskega vojaka. Francoz se je pijan zvrnil v zibko, kmet pa je moral zibati Francoza na njegov ukaz. Kmet naj bi predstavljal nezadovoljno ljudstvo, ki potrpežljivo prenaša vse težave, ko pa mu je dovolj, se postavi po robu, kar dokazuje resnična ali simbolična zavrnitev zibeli.

Pozitivne posledice, ki so jih imele Ilirske province za razvoj vrednot civilne družbe in uporabo slovenskega jezika, so odmevale predvsem v času bujenja narodne zavesti na začetku 20. stoletja, predvsem pa je ostal živ spomin na nekatere svoboščine, ki so jih naši kraji takrat imeli.