Borut Bučar se je v bogati glasbeni karieri podpisal pod tri vinilne albume, osem kaset in 18 zgoščenk, med katere je poleg Čudovitega izdiha, nedavno umestil še album z velikim revijskim orkestrom RTV Slovenija.

Klarinetist in arhitekt Borut Bučar se je v zgodovino slovenskega džeza zapisal s prvo džezovsko ploščo v tedanji Jugoslaviji, ki je v izvedbi Ljubljanskega jazz ansambla leta 1960 izšla pri zagrebškem Jugotonu.

Vzdevek Bodo se ga je prijel v ZDA, kjer je z leta 1981 ustanovljenim Greentown Jazz Bandom, odigral 16 daljših turnej. Ansambel, ki se imenuje po Zelenem Juriju in ljubljanskem zelenem zmaju, velja za prvi in doslej edini slovenski jazzovski ansambel, ki je gostoval in ustvarjal v zibelki džeza, so zapisali v Cankarjevem domu.

V 42 letih obstoja je bend nastopil v skoraj vseh evropskih državah, izvedel več tisoč koncertnih nastopov in se predstavil na mnogih džezovskih festivalih, v televizijskih oddajah in na sorodnih prireditvah. Bučar je kot ustanovitelj in vodja benda v njem navzoč že od samega začetka, čeprav ima bend na posameznih inštrumentih do danes že 42 menjav.

Na drevišnjem koncertu v Linhartovi dvorani bo nastopil v spremljavi Kvarteta Primoža Grašiča, ki ga sestavljajo pianist Blaž Jurjevčič, kitarist Primož Grašič, kontrabasist Goran Rukavina in bobnar Bruno Domiter. Na albumu sta skladbi Honeysuckle Rose in Black and Blue pianista Thomasa Wrighta Wallerja, What a Wonderful World Boba Thieleja in Georgea Davida Weissa, kompilacija skladb Zemlja pleše in Poletna noč Mojimirja Sepeta in mnoge druge.

Za domnevno letnico začetka džeza na Slovenskem se šteje leto 1922, ko je harmonikar Miljutin Negode ustanovil prvi slovenski džez ansambel Original jazz Negode. V ansamblu je nekaj časa igral tudi Bučar, ki je ob 100-letnici slovenskega džeza za Jazz Ravne izrazil mnenje, da te letnice še ne moremo šteti za začetek džeza na slovenskem, ker so igrali vnaprej napisane, večinoma češke skladbe, džez pa se je začel takrat, "ko so ljudje začeli improvizirati".

Tako kot v tujini, je džez tudi v takratni Jugoslaviji ohranil uporniško noto s tem, da je "kot glasbena praksa uvajal subverzivne, individualistične prvine v monolitno duhovno zgradbo nove dobe, ko naj bi bil posameznik docela podrejen izgradnji kolektivne utopije," so še zapisali v CD.