Stanka Golob je znana predvsem po svoji inovativni tehniki slikanja s peskom, ki ima vlogo slikarskih barv, ki jo je začela razvijati pred petindvajsetimi leti. Njena dela vzbujajo občutja miru in tišine, nekakšne nostalgije po preprostem življenju v sožitju z naravo. Hkrati pa so poklon tradiciji in domačemu okolju, ki je neusahljiv vir njenega ustvarjalnega navdiha, je v katalogu zapisala likovna kritičarka Nataša Kovšca.

"Abstraktne podobe kažejo, da slikarka metodično obravnava likovne odnose med jasno razmejenimi geometrijskimi oblikami. Predvsem pa jo – v kontekstu njene specifične slikarske tehnike – zanima ustvarjanje optičnih prevar z različnimi debelinami in barvami peskov. Na slikah se vrstijo podobe geometrijskih likov in teles, ki jih avtorica sistematično razčlenjuje na manjše ploskve, s katerimi ustvarja prepričljive učinke prostorskih iluzij na dvodimenzionalni površini," je še zapisala.

Špela Kobal, diplomantka oddelka za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, živi in ustvarja v Pliskovici na Krasu. Prepričana je, da bi morali umetniška dela razumeti kot ogledalo samemu sebi. "Zgodbe, ki jih tako vneto iščemo v vsaki stvari, so projekcija tega, kar želimo in po čemer hrepenimo, zato isto zgodbo razume vsak po svoje in jo tudi vsak na svoj način podoživlja. Zgodbe so postale tudi bistvo potrošniških laži, ki na nas prežijo na vsakem koraku. Morda pa v umetniških delih vedno iščemo odgovor umetnika zato, da preusmerimo pozornost od sebe na drugega in se ne soočimo s samim seboj," je umetnica zapisala v katalogu.

Jasmina Rojc je leta 2012 diplomirala na Accademii di Belle Arti v Benetkah, kjer je leta 2015 končala tudi podiplomski študij. Živi in ustvarja v Zaloščah v Vipavski dolini.

Zadnje čase se poleg oljnih slik predstavlja tudi z risbami ženskih in moških aktov. Naslikani liki so predstavljeni kot izvorni in sestavni del narave, ki izražajo intimne pripovedi vseh nas. Rdeča nit likovnega prikaza so v tem primeru raziskovanje, odziv in dojemanje likovnega motiva ženskega in moškega akta. Kot sama pravi, "gre za upodobitev golih ženskih in moških teles v različnih položajih, figure pa so predstavljene kot izvorni in sestavni del narave, ki izražajo intimne pripovedi vseh nas".

Anton Tratnik je fotograf, ki po besedah Mirana Krapeža osupne. "Anton je fotograf, čigar fotografije pridejo redkeje na dan, a ko nam jih pokaže, človeku jemljejo dih. Predvsem zato, ker je vse njegovo fotografsko delo načrtno, premišljeno in prežeto z občutkom. Redko nam pokaže posamezno fotografijo, čeprav mu v bogatem fotografskem arhivu tudi teh ne manjka. Marsikdo se v teh zgodbah prepozna, zato se marsikateri gledalec zazre in tudi čustveno poveže s ponujenimi podobami in zgodbami," je zapisal Krapež.

Tratnik zase pravi, da so mu všeč kadri, s katerimi se sreča po naključju in v njih poskuša najti neko zgodbo. V zadnjem času pa so ga pritegnile predvsem fotografije arhitekture.