Viktor Bernik (1971) je z vgradnjo okna vzpostavil refleksiven odnos do razstavišča kot bistveno relacijske kategorije, ukinil simbolno mejo, ki notranjost loči od ploščadi, in odprl vprašanja diskurza in praznine, medija razstave in materialnosti umetnosti.

"Hkrati razstava odpira vprašanje razmerja med neposredno izkušnjo (umetniških del) v fizičnem galerijskem prostoru in medijsko posredovano izkušnjo umetnosti preko tehnoloških vmesnikov, ki jo omogočajo okna kot nekakšni ekrani," so zapisali v muzeju.

V Bernikovih postavitvah se prizori realnih prostorov ali objektov prepletajo s posvojenimi medijskimi podobami, s strategijo montaže in prisvajanja pa se poudari specifični status posredovanosti podob in izkušenj. Tokratni postopek sledi avtorjevima preteklima posegoma, tisti v nekdanjem projektnem prostoru Moderne galerije, Mali galeriji, leta 2009 in drugi z naslovom Radio 1 v +MSUM leta 2015.

"Pri obeh je šlo za poskus spodkopavanja dominantnega dojemanja medija razstave in osredotočanje na mejo med zunanjim in galerijskim prostorom. Intervenciji sta temeljili na prevzemanju in reafirmiranju prijemov, ki idejo nevtralnega praznega razstavnega prostora eksplicirajo in vključijo v sam učinek prostorskega posega," piše v napovedi.

V muzeju so spomnili še, da več sodobnih umetnikov posveča temi okna posebno pozornost; tako v delih Pawela Althamerja in Jurija Lejdermana okna tvorijo vzorce in sporočila na površinah zgradb. Bernik pa z motivom okna problematizira nevtralnost abstraktnega prostora, pri čemer zavestno ukinja dualizem med delom in razstavljanjem. Po zapisu muzeja, "njegovo delo ni avtonomna danost, ki ji je treba urediti primerno okolje, temveč se dogaja prav v napetih in dinamičnih razmerjih med artefakti, prostorom, gledalcem in institucionalnim okvirom".