Zvonko Čoh se je rodil leta 1956 v Celju. Leta 1979 je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani diplomiral iz slikarstva pri profesorju Janezu Berniku in nato opravil še specialistični študij pri profesorju Štefanu Planincu. Že med študijem se je začel ukvarjati z ilustriranjem in umetniškim animiranim filmom.

Je avtor in soavtor več risanih filmov. Z Milanom Eričem sta soavtorja prvega slovenskega celovečernega risanega filma Socializacija bika, za katerega sta prejela nagrado Prešernovega sklada. Za svoje delo je Čoh prejel nagrado zlato pero Beograda, Levstikovo nagrado, priznanje, plaketi in nagrado Hinka Smrekarja, nagrado najlepša slovenska knjiga za otroke, nagrado izvirna slovenska slikanica in Levstikovo nagrado za življenjsko delo. Leta 2004 je bil uvrščen na častni seznam Mednarodne zveze za mladinsko književnost v Cape Townu. Kot samostojni ustvarjalec na področju kulture ustvarja in živi v Dobrovi pri Ljubljani.

Čoh je od nekdaj vedel, da bo njegov poklic povezan z risanjem, a čeprav si med študijem slikarstva še ni predstavljal, da bo postal ilustrator, se je pozneje tej pomembni umetniški zvrsti v celoti posvetil. Risanje je bilo ena njegovih strasti že v zgodnjem otroštvu. Odlično je risal že na srednji šoli za oblikovanje. Njegova ilustratorska pot pa se je začela leta 1984, ko je za Založbo Mladinska knjiga ilustriral majhno knjižico, veliko samo pet krat sedem centimetrov z naslovom Zeleni avtomobilček pisatelja Frančka Rudolfa.

V tretjem letniku študija ga je profesor Tone Rački s sošolcem Milanom Eričem vpeljal v svet animacije in oživljanje junakov, ki je Čoha popolnoma prevzelo. Njegov opus animiranih filmov obsega več kot 20 televizijskih spotov in kratkih filmov. Na mednarodnem festivalu animiranega filma v Trevisu je za najboljšo animacijo leta 1987 prejel nagrado za kratki film Poljubi mehka me radirka. Še intenzivneje se je posvetil risanemu filmu in nastala je že omenjena znamenita celovečerna risanka Socializacija bika. Za popoln založniški uspeh Zvonka Čoha velja legendarna zbirka izštevank v pesmicah Enci benci na kamenci. Prav najmanjši otroci s pristnim pogledom na risbo so te Čohove neizmerno duhovite ilustracije sprejeli z odprtimi rokami.

Izjemne so tudi vse Čohove ilustracije o Kekcu Josipa Vandota, kjer je preizkušal drugačne možnosti ilustriranja: like je risal po filmskih predlogah, za gorska ozadja je moral kar sam v hribe. Ugotovil je, da sled čopiča slej ko prej odkriva tisto posebno vrsto radosti, ki jo lahko z likovnim posluhom brez trenutne otipljive spodbude odkriva v fenomenih vidnega sveta, po svoje prekvašenega v skrivnostno kaotične pokrajine.

Popolnoma drugačne so podobe svetopisemskih zgodb, ki jih za Založbo Mladika pripravlja Marjan Kovačevič Beltram, ob njegovih pripovedih pa podobe slika Zvonko Čoh. Število detajlno izslikanih ilustracij v enotnem formatu zbirke je več kot sto. V teh pripovedih je slikar združil tradicionalno krajinarstvo, poznanje zgodovine in sodobno videnje podob v duhu mestoma realističnih, večinoma pa satiričnih zaznav, ki naj bi zgodbe približala vsem vrstam bralcev, tako zahtevnejšim mladim kot tudi odraslim bralcem. Pri vseh teh njegovih izslikanih ilustracijah mu prizorišče določa razmišljanje o kompoziciji, barvnih, tonskih in prostorskih sorazmerjih.

Upodabljanja človeških in živalskih likov, pa tudi pošasti, se je Čoh lotil premišljeno in raziskovalno, a tudi drzno. Slikanici Hudičeva volna in Od lintverna sta nastali po besedilu slovenskih ljudskih pravljic. Izbrane dvostranske, celostranske in manjše ilustracije ter vinjete predstavljajo Čohov svet, saj se nedvoumno izkaže, da sta izjemen občutek za animacijo in naklonjenost tej vizualni zvrsti pustila posledice tudi v Čohovem ilustratorskem delovanju.

Zaradi avtorjeve izkušnje z animiranim filmom je v ilustracijah poudarjena tudi dramaturgija vsake kompozicije, ki mestoma deluje kot zaustavljen izrazit kader oz. tematsko končana sekvenca v domišljiji zamišljenega filma. Kustosinja razstave je Milena Koren Božiček, so še navedli v Galeriji Velenje.