Razstava pa je predvsem poklon črnemu boru, avtohtonemu drevesu, ki zaznamuje Kras s svojo lepoto in veličino. Bor je trdoživ in pooseblja primorskega človeka, ki se je moral na zahtevni zemlji vedno bojevati za preživetje. Večplastno identiteto Krasa je z bori v svojih pesmih povezal tudi Srečko Kosovel. Na razstavi so zasajene borove mladike, saj kiparko ob vsem tem zanima osebna izkušnja z bližino drevesa, torej njen osebni odnos do bora, njegovega pomena, ki je povezan s telesom na mnogih ravneh. Na primer drevesno lubje v povezavi s človeško kožo kot največjim organom tako drevesa samega kot tudi človeka, je v razstavni zloženki zapisal Sarival Sosič.

Najmočneje pa so kiparko pritegnile lastnosti drevesa, kot so stabilnost, trdnost in globoka ukoreninjenost v željo, kar se da primerjati s človeškim telesom in predvsem njegovim medeničnim delom, saj tudi medenica pomeni osrednji del stabilnosti človeškega telesa, pri ženski pa tisti prostor, kjer se razvija plod, ustvarja rojstvo. Tako kot bori sami obnavljajo plodnost tal, ima podobno tudi človeško telo v medeničnem dnu potencial plodnosti in novega rojstva. In ker je medenična kost sestavljena iz dveh delov, ožjega spodnjega in širšega zgornjega dela, je kiparka oblikovala tudi glinene posode v velikosti medeničnega obroča, vanje pa je odtisnila borovo lubje, semena, iglice, vejice in tudi storže.

V tem delu procesa oblikovanja tega projekta, torej odtiskovanja posod v glino, je povabila k sodelovanju Julijo Pečnikar, mlado in prodorno plesalko, prijateljico narave. Ob odprtju razstave bo plesalka izvedla gibalni preformans, ki bo povezal živo, gibljivo telo z drevesom oziroma z drevesom kot kipom znotraj tokratne postavitve. Umetnici želita s preprosto prostorsko postavitvijo na Veselovem vrtu osvetliti pomen vezi med drevesi in ljudmi ter s kiparsko gibalno govorico prispevati droben klic k naravi, je še zapisal Sosič.

Katja Oblak (1975) je leta 2008 na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani diplomirala iz kiparstva, leta 2016 je končala tudi andragoško-pedagoško izobrazbo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Tako v kiparstvu kot teoriji se posveča prostoru in percepciji telesa. Vsebinsko pogosto izhaja iz osnovnih eksistencialnih elementov, njen redni vir navdiha in delovnega fokusa je narava.

V svojih projektih običajno išče vsebinam ustrezna vzdušja, ki jih izvede s prostorskimi postavitvami. Pri delu so ji blizu predvsem papir, glina in kamen. Posega tudi na področje umetniškega performansa in poezije. Pogosto sodeluje z ustvarjalci z drugih področij umetnosti in znanosti.