Na razstavi sodelujejo Maja Bekan, Himali Singh Soin, Vidha Saumya ter Nina Kurtela in Hana Erdman. Postavitev, ki je prevzela naslov dela Maje Bekan, med drugim odpira vprašanje, kako smo lahko skupaj, ko skupnost ni vidna.

Razstavljena dela preizkušajo nove principe srečevanja skozi gib ali ročno delo, z opazovanjem tradicionalnih obredov ali pa tako, da v središče postavljajo pogovor kot združevalno sredstvo različnih pozicij. Dela poudarjajo delovanje in participacijo slehernega pri oblikovanju skupnih vezi, ob tem pa se zavedajo, da je nujen tudi umik v osamo, so ob razstavi zapisali v Centru sodobnih umetnosti Celje.

V kakšnem odnosu je sodobni subjekt z duhovnostjo in ali jo sploh še potrebuje, je tema videa At Some Point We All Have To Dance (2018) Maje Bekan. Film prikazuje pogovor med skupino graških redovnic in zaposlenimi na pedagoškem oddelku muzeja Joanneum. Umetnico še posebej zanima kolektivna intimnost kot orodje družbene in politične transformacije. Prostor kolektivne intimnosti za umetnico deluje kot prostor, v katerem se pojavljajo nove oblike znanja.

Hrvaška umetnica Nina Kurtela in ameriška ustvarjalka Hana Erdman sta kot odgovor na prekarni in nomadski način življenja razvili plesni dialog in s tem ustvarili prostor pripadnosti. Kot odziv na nenehna potovanja sta oblikovali dogovor o iskanju lastne oblike sobivanja z ustvarjanjem skupne koreografije. Dnevno sta si izmenjavali video posnetke kratkih plesnih koreografij iz različnih mest, v katerih bivata. Delo 365 Routines (2017) je tako poskus vzdrževanja kontinuirane komunikacije.

Združena telesa v skupni koreografiji so v ospredju dela umetnice indijskih korenin Himali Singh Soin. Posneto v Šrilanki prikazuje skupino budističnih menihov, kako ob polni luni ovijajo stupo z barvno tkanino, ki predstavlja plasti življenja. Kot kontrapunkt budističnem ritualu umetnica uprizarja bitje iz prihodnosti, odeto v termalno odejo, v procesu lastne transformacije. Delo Ritual Telepathy at the Relic Chamber (2019) je prežeto z meditativnimi zvoki.

Na Finskem delujoča umetnica Vidha Saumya v delu Din-din Din (2018) preizprašuje socialno dimenzijo umetniškega sistema ter izkušnje marginalizacije nezahodnega na Zahodu. Na prtičke veze dialoge in obraze. Namišljene dialoge oblikuje na podlagi besedil, kuratorskih izjav in intervjujev ali pa jih vzame z družabnih omrežij. "Prtički evocirajo skupno pojedino, ki bi jo lahko pričakovali po odprtju kakšne razstave in ob kateri se hkrati ustvarja prostor diskusije," so zapisal v Centru sodobnih umetnosti Celje.