Petindvajset let po umetnikovi smrti je na razstavi v sklopu Ljubljana Festivala predstavljenih deset umetnin, ki zgovorno zaokrožijo njegovo ustvarjalno obdobje od leta 1978 do 1991.
Tone - Anton Demšar je s svojo ustvarjalno predanostjo in zavzetim iskanjem novih izraznih in vsebinskih prijemov opozoril nase že na Akademiji za likovno umetnost, kjer se je kiparsko, likovno in umetniško oblikoval ob izjemnih kiparjih in učiteljih Zdenku Kalinu, Dragu Tršarju in Slavku Tihcu, je ob razstavi zapisala kustosinja Nelida Nemec.

Za svoj primarni kiparski material je izbral glino, o čemer je zapisal: "Danes je toliko možnih materialov za kiparja, veliko umetnih snovi – pa vendar me privlači predvsem glina ... Daje možnosti za izpoved, prvobiten je, nekako pristoji nam Slovencem ... Morda se čutim poklican nekako nadaljevati to, kar je nastajalo stoletja pred menoj." V glini, ki jo je žgal, patiniral in barval, je ustvaril skoraj ves svoj opus in ji le občasno dodajal predvsem les in vrvi, pa tudi riževo slamo.

Po besedah kustosinje umetnikov opus, ki ga lahko delimo na vsaj tri prepoznavna obdobja, "odlikuje logična rast in razvoj od prikrite simbolnosti do vedno bolj indikativne asociativnosti".

V baročnem ambientu Križevniške cerkve bodo na ogled dela Zloženka (1978), Palete (1979), Plod in sad (1982), Walkman (1983), Avtoportret (1984), Embalaža z vrvjo (1984), Antimuza (1985), Mir (1985), Okno (1988) in Kapitel (1991).

Razstavljena dela kažejo razvojno pot, ki jo je začel s "stisnjenkami", "prerezankami" in "zloženkami" v 70. letih preteklega stoletja. V 80. letih, ko prideta do izraza taktilnost in poudarjen kiparski rokopis, je svojo kiparsko izpoved vse bolj bogatil z novimi oblikovnimi in ikonografskimi motivi. Ti so zaradi takratnih političnih in družbenih okoliščin klicali k stopnjevano grotesno obarvanim in simbolično interpretiranim motivom. Po mnenju likovnih kritikov, se je Demšar konec 80. in v začetku 90. let odprl novim motivom in idejam, ki so plod individualno profilirane izpovedi.

Kot je še zapisala Nelida Nemec, je k sprejetosti in opaženosti umetnikovih del pripomoglo sodelovanje in razstavljanje z najpomembnejšo slovensko avantgardistično Grupo Junij, ki je od 60. do 80. let preteklega stoletja brisala ločnice med mediji in poudarjala kombiniranje različnih umetnostnih zvrsti. Kipar je znan tudi po drugih skupinskih in številnih samostojnih predstavitvah. Poznavalci modernistične in sodobne likovne prakse pa so pisali tudi o njegovih javnih delih, med katere spadata, denimo, spomenik rudarjem v Senovem in spominska plošča Srečku Kosovelu v Ljubljani, na katera se je odzival z likovno interpretacijo, ki je mojstrsko ujela namen in sporočilnost, vselej oprta na likovni jezik, ki v sebi nosi avtorske značilnosti in prepoznavnost, je dodala kustosinja.