Da gre za roman, ni očitno; lahko bi šlo tudi za zbirko kratke proze z različno dolgimi zgodbami. Nekatera poglavja imajo le eno poved, v katero avtorica strne pogosto travmatičen spomin na dogodek ali misel. Tako na primer v poglavju Elza beremo: "In zakaj ne nje, z roko pokaže na košato mešanko Elzo, ni hujšega, kot da star kuža pristane v azilu."

V pričujoči povedi so koncizno zajete teme, ki protagonistko spremljajo ves čas: staranje, strah pred zapuščenostjo in tesnobnost. Ne gre zgolj za strah pred odhodom ljubljene osebe, ampak za nekakšno prepuščenost samemu sebi v negostoljubnem vesolju. Ali z besedami avtorice v poglavju V temi izgubiš občutek za čas, v karanteni pa občutek za temo: "Zakaj za vraga ravno zdaj, ko tam zunaj kot črno morilsko sonce sredi svojega lastnega vesolja pustoši ta nori virus."

Pri avtorici ne gre več za svet, temveč za odprtost v vesolje. Nebo, sonce in luna imajo v imaginariju avtorice vidno vlogo kot vsakič drugačni, a nemi smerokazi.

Enopovedna poglavja kot okruški ali bolje rečeno črepinje tesnobnih spominov se z daljšimi, bolj romanesknimi poglavji prepletaj v zgodbo, ki se počasi odstira in hkrati spiralno vrača. Kakor da bi avtorica popisovala občutek življenja samega, ki ni nikoli v pravilno odmerjenih poglavjih, temveč v pripovedih, ki jih prekinjajo in se vanje vsiljujejo fragmenti nečesa drugega. Tako oblika poglavij kot zgodba ustvarjata nekakšno valovanje, menjavanje plime in oseke, obračanje proti začetku. Ali bolje rečeno amplitudo. Šele ko preberemo vseh šestinpetdeset poglavij, ko pripoved zakroži svoj nesklenjeni krog, ugotovimo, da smo brali roman. Pripoved uokvirja ljubezenska zgodba, ki se na začetku in na koncu, med katerima je preteklo več let, dogaja na ozadju idilične istrske vasice. Kakor gre po eni strani za vračanje, gre tudi za neizogibno minevanje in z njim hrepenenje po tem, da bi stvari ostale takšne, kot so na neki točki bile, ter za nemoč sprijazniti se s počasnim, a nepreklicnim venenjem.

Čas poleg nelinearnega dogajanja zaznamuje pripoved tudi kot téma obsesij protagonistke Nataše. Ne moremo se znebiti občutka, da gre za izpoved avtorice same. Kakor da opazuje svoje življenje hkrati od znotraj in od zunaj, s pogledom, potopljenim v romantično ljubezen, lepoto pokrajine in telesno strast, in s pogleda, ki motri odtekanje življenja kot približevanje neizrekljivo grozljivemu niču. Kakor da se za vso masko tega sveta skriva pošastna praznina, ki jo moramo za vsako ceno prikriti z vsakdanjimi opravki. Zdi se, da se prav z vznikom splošnega zavedanja smrtnosti, ki ga je prinesla korona, širša družba še najbolj približa protagonistki. To naključje je tako nepričakovano, da za trenutek pomislimo, da gre zgolj za dobro premišljeno fikcijo.

Besedišče romana Nataše Sukič Amplituda je baročno bogato, diskurz intelektualen, pogoste so popkulturne reference širokega razpona. Podobe, ki rastejo iz avtoričine slikovite, pronicljive in gibke pisave, so na trenutke temačne in skorajda dalijevsko nadrealistične. Ponekod postane pripoved tako poetična, da se prelije v poezijo, na primer v poglavju Pridi, greva domov: "Skozi moder zrak in iskrenje noči se razlega petje, barvite srajce opletajo v slanem vetru, obleke so napihnjene kot pisani baloni."

Poudarjena pa ni le slikovitost, temveč tudi zvočna plat jezika, ki pride do izraza v skorajda onomatopoetičnih opisih doživljanja. Avtorici uspe podati edinstven opis občutenja sveta, ki pa je, bolj kot na strani racionalnega, iracionalna skrivnost.

Iz oddaje S knjižnega trga.