S knjigo Vrnitev Martina Guerra je kanadsko-ameriška zgodovinarka Natalie Zemon Davis sklenila svoje ukvarjanje z enigmatičnim likom Martina Guerra, ki je med drugim vključevalo tudi sodelovanje pri filmu z istim naslovom, v katerem je baskovskega (pozneje gaskonjskega) kmeta, ki je za več let izginil od doma, ko pa se je vrnil, je doma našel … samega sebe, upodobil Gerard Depardieu. V svojem sodobnem historiografskem pristopu, ki se naslanja na antropologijo in etnografijo - v tem opominja na v klasičnem zgodovinopisju pogosto spregledane usode in vloge malih ljudi – ter predvsem tudi na feministično misel (prvenstveni položaj zadnje bo v nadaljevanju postal očiten), je Zemon Davisova spisala študijo, ki se bere kot roman, kar pa je posledica dejstva, da je v zgodovinskem materialu naletela na odličen zaplet sam po sebi. O tem priča tudi to, da je ena zgodnejših omemb Martina Guerra oziroma lažnega Martina Guerra in dejanskega Arnauda du Tilha, to je omemba v delu Historia Admiranda pravniškega uradnika Guillauma Le Sueurja, uvrščala med ventrilokviste, sleparje in druge 'nenavadne oponašalce'. Naj še omenimo, da je bilo to delo poleg zapisa Arrest Memorable Jeana de Corasa, enega izmed sodnikov v primeru Martina Guerra, tudi glavni zgodovinski vir avtoričine raziskave.
Za kaj je torej pri vsej stvari šlo? Nekje sredi 16. stoletja, ko je v renesančni Italiji že obstajal konsenz o enkratni naravi vsakega posameznika, ki mu je bila priznana subjektiviteta, in ko se je z rahljanjem fevdalnih vezi tudi drugod po Evropi formiral tako imenovani moderni subjekt, se je družina Deguerrovih iz rodnega baskovskega mesteca preselila v Gaskonjo pod Pireneji. Pri tem je sledila, kot nas v spremni besedi, ki ponuja širši interpretativni okvir fenomena Martin Guerre, obvesti Ksenija Vidmar Horvat, tedaj povsem običajni praksi, da se je s selitvijo zamenjalo tudi ime. V drobni digresiji naj kar na tem mestu pojasnimo 'običajnost' te prakse, ki je bila del „zgodnjemodernega iznajdevanja identitet“ (Vidmar Horvat) oziroma želje zdaj že avtonomnih posameznikov, da bi se z novo identiteto tudi na novo umestili v družbo in se s temi svojimi novimi 'družbenimi koordinatami' tudi bolje uvrstili v tekmi za zasedanje prestižnih mest v družbeni hierarhiji.
'Uročeni' par, rojstvo otroka in izginotje
Družina (zdaj) Guerrovih se je uspešno umestila v družbo svojega novega mesta in gospodarska uspešnost je obrodila tudi možnost za donosno poroko najstarejšega sina Martina. Poroka Martina in Bertrande de Rols je bila nenavadna že v izhodišču, saj vse kaže na to, da sta bila mladoporočenca nenavadno mlada in da je Bertrande ob poroki morda imela le deset let, Martin pa kakšnih trinajst ali štirinajst. „Zdi se, da se v Bertrandini zakonski postelji ni zgodilo nič – ne tisto noč ne naslednjih osem let. Martin Guerre je bil impotenten, par je bil 'uročen'.“ Ta navedek nas postavi v jedro zapleta zgodbe Martina Guerra. Ključna težava para je bilo spolno življenje, ki se je sicer začasno nekoliko uredilo po posredovanju neke čarovnice, čemur je čez devet mesecev sledilo rojstvo sina Sanxija. A sreča ni bila dolgotrajna. Martin je kmalu po rojstvu sina izginil. Vrnil se je čez osem let ...
A v resnici se ni vrnil Martin Guerre, ampak lahkoživec in leporečnež Arnaud du Tilh (znan kot Pansette), ki je prevzel Martinovo identiteto. Sliši se skoraj povsem neverjetno, vendar je Arnauda za pravega Martina sprejela vsa vas, njegovo poznavanje vseh podrobnosti 'svojega' prejšnjega življenja, intermezza s služenjem kardinalu Franciscu de Mendozi v Burgosu in udejstvovanjem v špansko-francoski vojni, in sicer na španski strani, ter tudi podrobnosti iz intimnega življenja (kolikor ga je bilo) z Bertrande so v to, da je po mnogo letih sicer nekoliko spremenjen Martin, prepričale vse člane njegove družine in tudi ženo. Izkazal se je za izvrstnega gospodarja, težav v postelji očitno ni bilo več in družina se je povečala, nato pa …
Nenavadna dvojna igra Bertrande de Rols
Čez nekaj let je sum očitno vendar dozorel v Martinovem stricu Pierru, mlajšem bratu njegovega očeta Sanxija. Proti 'Martinu' je vložil tožbo zaradi lažnega izdajanja za Martina Guerra. Poleg preobrata v zgodbi tukaj nastopi tudi izredno nenavaden moment, ko je njegova žena Bertrande na vztrajanje Pierra sicer podpisala dokument, da tožbo vlaga tudi sama, še naprej pa je zatrjevala, da je Martin njen mož, in mu je tudi skrivaj prinašala hrano v zapor. To Bertrandino 'dvojno igro', ki se je končala šele po nenadnem prihodu pravega Martina Guerra v odločilnem trenutku, ko se je sodišče bližalo razglasu končne sodbe, je v središče svojega dela postavila Natalie Zemon Davis in s tem svoje delo naredila tudi za unicum v vseh dozdajšnjih interpretacijah in obravnavah primera izginotja in vrnitve Martina Guerra. Preden se posvetimo Bertrande, naj še omenimo, da je sodišče lažnivca obsodilo na smrt, ponovno združena družina Guerrovih pa je po sicer nekoliko okornem 'startu' vendarle spet zaživela složno.
Hibridna tekstura 'ploda domišljije' in glasov preteklosti'
Za Zemon Davisovo, ki so ji očitali, da je v svojem pisanju, ki je povem drugačno od vseh prejšnjih obravnav primera Guerrovih, interpretacijo zgradila na figuri junaške, neodvisne, bistre, strastne in vedno 'častne' ženske (te pridevnike Bertrande nadene oster kritik Zemon Davisove Robert Finlay), veliko preveč vsega drugega kot prave historiografije, velja, da je njeno zgodovinopisje „hibridna tekstura 'ploda domišljije' in glasov preteklosti'“ (Vidmar Horvat) in tudi sama priznava, da skuša raziskovati možnosti interpretacije, ki jih ponuja drugačen pogled na razpoložljive 'trdne' zgodovinske vire, pogled, ki vključuje razmislek o in poznavanje življenja navadnih ljudi.
Naj za predstavitev izhodišča avtoričinega dvoma, da je bila tudi Betrande žrtev prevare, citiram odlomek iz knjige: „Kaj pa Bertrande de Rols? Ali je vedela, da novi Martin morda ni mož, ki jo je zapustil pred osmimi leti? Sprva morda ne, ko je prispel z vsemi svojimi 'znamenji' in dokazi. Toda uporna in častna Bertrande ni bila ženska, ki bi jo bilo enostavno pretentati, pa čeprav bi se tega lotil očarljivec, kot je bil Pansette. Do trenutka, ko ga je sprejela v postelji, je morala opaziti razliko; kot bi se strinjala vsaka ženska v Artigatu, glede 'načina, kako se moški dotakne ženske', se ni mogoče zmotiti. Bodisi z eksplicitnim ali z neizgovorjenim dogovorom mu je pomagala postati njen mož.“
Premična cona, v kateri nekaj velja tudi ženska strategija
Morda se je Bertrande želela znebiti svojega nedoločenega in zato neprijetnega položaja v vaški srenji, ko ni pripadala niti vdovam niti neporočenim devicam niti poročenim ženskam, in je zato sprejela novega Martina. Morda je zares zelo pogrešala moža v hiši, čeprav je to vlogo dejansko nadomestil Pierre, ki se je tudi poročil z Bertrandino ovdovelo materjo. Morda pa je vendarle verjela Pansettu. Resnice ne bomo izvedeli nikoli, vendar pa je Zemon Davisova, ki pripada feministični provenienci, lik Bertrande izrabila za poskus ovržbe pretirano razširjenega prepričanja, da so bile ženske na izhodu iz srednjega veka nujno anonimni liki, ki so se v družbo uvrščale le kot 'dodatek' svojega očeta, pozneje soproga. Oziroma kot v v spremni besedi citiranem delu piše Zemon Davisova: „Prav gotovo je veljala neenakost, toda obstajala je tudi premična cona, kjer so ženske našle in uporabljale mnoštvo strategij, onkraj vloge neizogibnih žrtev ali izjemnih junakinj, da bi lahko iz sebe napravile aktivne akterje zgodovine.“ (Natalie Zemon Davis, Ann Farge: A History of Women)
Roman, opera in film
Kot sem že zapisala, resnice nikoli ne bomo izvedeli. Legenda o Martinu Guerru še danes kroži po Artigatu, o tej fascinantni zgodbi pa niso posneli le filma, ampak so ustvarili celo opero (1958). Do resnice nam nikakor ne pomaga tudi Natalie Zemon Davis, ki se knjige res loteva, kot da bi bila na 'ženski misiji'. Delo je vendar kakovostno, saj je zanimivo branje tako za stroko kot za širše bralstvo, ki nam obenem predstavi malo znano obdobje na prehodu iz fevdalizma v novi vek kot tudi razburljivo obdobje uveljavljanja protestantizma v Franciji (pripadnost novi veri med drugim 'pokoplje' tudi prvega pisca zgodbe o Martinu Guerru sodnika Jeana de Corasa), predvsem pa začetke oblikovanja sodobnega subjekta.
Zgodba Martina Guerra sicer nikoli ni bila pozabljena, ob njej so se učili francoski študentje prava, ob njej so teorije razvijali francoski filozofi. Med njimi je bil tudi Montaigne, čigar misel, s katero je sicer želel okrcati tudi po njegovem nekoliko prestroge sodnike, ki so Arnauda du Tilha kljub vendar ne povsem jasnim dejstvom v primeru (nejasno ostaja predvsem to, kako je lahko Arnaud du Tilh poznal prav vse podrobnosti iz Martinovega življenja, vključno z najintimnejšimi podatki) obsodili na smrt: „Sprejmimo raje sodbo, ki bi se svobodno in iskreno glasila: 'Sodišče ne razume ničesar.' Tako kot aeropagiti, ki so se znašli vpleteni v primer, ki ga niso znali razjasniti in o njem izreči sodbe, so zato vsem vpletenim ukazali, naj se pred njimi zglasijo spet čez sto let.“