Oglas
Še enkrat je palača Fortuny ustvarila svojega dvojnika: pred nami je še ena inkarnacija čarovnikove votline, ki je očarala in zapeljala iskalce resnice v poznem 19. stoletju; votlina ektoplazme v ezoteričnih praksah, filozofovega kamna in transmigracije materije; orientalistov, raziskovalcev duha in telesa, zgodovinarjev, teozofov, pisateljev in pesnikov.
Naloga romantične umetnosti je podeljevanje višjega smisla vsemu vsakdanjemu, podeljevanje misterioznega vidika običajnemu, dostojanstva neznanega znanemu in ožarjanje končnega z videzom neskončnega.
Čeprav na razstavi v izjemnem historičnem okolju palače Fortuny (palačo pogosto primerjajo z beneško palačo Bernardo, obe pa označujejo kot dva izmed najbolj dovršenih primerov pozne beneške gotike), zaznamovanim z umetniško gesto likovnega umetnika in scenografa, enega največjih vizionarjev razvoja uporabe luči v scenografiji na začetku 20. stoletja Mariana Fortunyja romantično slikarstvo tako rekoč ni zastopano, prispevek o razstavi, ki razčlenjuje pojem neskončnosti, uvajamo z mislijo dveh romantičnih umetnikov.
Koherentna nekoherentnost
Postavitev, ki raziskuje človekovo ukvarjanje z (nes)končnostjo oziroma s kompleksom, ki ga eden izmed kuratorjev razstave Francesco Poli določi z momenti neskončnega v končnem, nedoločnega in nedokončanega, se zdi nekoherentna, neumirjena in nelogična: od skoraj klasičnega razstavnega prostora v pritličju, prek popolnoma dodelanega palačnega ambienta s tapiserijami in zofami, v katerih so na videz skoraj po naključju nagnetena umetniška dela, do na prvi pogled skoraj zanemarjenega podstrešja, ki so ga kot po naključju namenili razstavi umetnosti; od prvih neolitskih poskusov obdelovanja kamnov, prek staroegipčanskih in drugih kipcev starih kultur, ob katerih stojijo 'sumljivo' jim podobni Picassovi izdelki, do 'velike' slikarske umetnosti do izrazov v najsodobnejših medijih vizualne umetnosti. A prav ta navidezna naključnost postavitve podčrtuje inherentnost pojma neskončnost v človekovi psihološki konstituciji od prvega trenutka nastopa kulture oziroma civilizacije. Ta je človeku sporočala, da ima moč obvladovanja okolja okoli sebe, a nematertialna dimenzija časa in pojmovanje materije kot tudi s časom določene prvine sta mu ostala nedoumljiva.
Neskončna končnost
V tem trenutku je ute meljeno navesti misel še drugega že napovedanega romantika. Caspar David Friedrich s pogosto uporabo motiva s hrbtom proti opazovalcu obrnjenega subjekta, ki sredi divje narave zre v neskončnost, je avtor naslednje misli: „Umetnost je neskončna; končna sta le umetnikovo vedenje in sposobnost.“ In nemudoma dodajmo še besede še enega od konzorcija kuratorjev, Giandomenica Romanellija: „Še enkrat je palača Fortuny ustvarila svojega dvojnika: pred nami je še ena inkarnacija čarovnikove votline, ki je očarala in zapeljala iskalce resnice v poznem 19. stoletju; votlina ektoplazme v ezoteričnih praksah, filozofovega kamna in transmigracije materije; orientalistov, raziskovalcev duha in telesa, zgodovinarjev, teozofov, pisateljev in pesnikov.“
Momenti diskurza o neskončnosti
Diskurz o neskončnosti se zdi, da diskurzivno kroži predvsem okoli treh momentov: gre za tematizacijo neskončnosti v smislu materialne neskončnosti; v smislu ne(s)končnosti vedenja (o psihi in materiji); o neskončnosti pogleda v preteklost, ki je obenem pogled k nekaterim večno veljavnim vrednotam, ki bodo tako vedno vnovične interpretacije in preinterpretacije vredne tudi v neskončni prihodnosti. Z ozirom na prvi tematski sklop želim omeniti predvsem dela nekaterih sodobnejših umetnikov, v prvi vrsti odlično delo Guntherja Ueckerja Beli fantom (1995), Kleinove poglede, uperjene v neskončno globino modre barve, in monolitno oko Anisha Kapoorja.
Na vedenje in neskončne skrivnosti vsega, podprtega z originalno matematično matrico, v mojem pogledu najbolje tematizirajo dela, povezana z vizionarskim arhitektonskim snovanjem, kakršen je izsek iz knjige Claude-Nicolasa Ledouxa L’architecture considérée sous le rapport de l’art, des moeurs et la legislation, ter ukvarjanja s perspektivo in poskusi njenega ‘varanja’, kakršne so Escherjeve optične igre. Večne vrednote, večne sanje in večne tegobe človeštva pa nam najbolje predstavijo zgovorne sopostavitve starodavnih in sodobnejših struktur, ‘močna’ tihožitja in tudi zrtja v človekovo psiho, kakršno predstavi tudi platno Brez naslova Zorana Mušiča.
Kje se skriva črni kvadrat?
Na razstavi ‘zmanjka’ le eno delo; delo ki bi hkratno oprijemljivost in zmuzljivost koncepta neskončnega podčrtalo najbolje. Tudi zato, ker stoji med tradicijo in avantgardo in tako postavlja most med svetom vere, katerega avtoriteto najbolj odločno zaznamujejo začetki kritičnega presojanja biblijskih besedil (v tem oziru omenjam le vplivno delo Das Leben Jesu, kritisch bearbeitet (Jezusovo življenje, kritična obravnava) Davida Friedricha Straussa, ki v racionalističnem razsvetljenskem duhu Biblijo razkriva kot mit, četudi ne zavrača Jezusa kot zgodovinske osebe) in znanstvenega pozitivizma ter modernostjo s svojimi novimi posvetnimi ‘bogovi’. Gre za delo Črni kvadrat na beli podlagi Kazimirja Maleviča (1914-1915). Suprematist, ki je največje in najkompleksnejše ideje izražal v najenostavnejših geometrijskih likih, je zapisal: “V ogromnem prostoru kozmičnega pokoja sem odkril prazen svet odsotnosti objektov, manifestacijo nezakritega niča.”
Razstava In-Finitum je odlična tudi zato, ker se zoperstavlja ‘pravilom’ kuratorstva, a je obenem najboljši ‘sprožilec’ Stendahlovega sindroma, kar sem jih videla v zadnjih letih. Posamična dela na belini, stirilna čistost razstavnih prostorov se vsaj enkrat umika postavitvi, ki bi jo lahko imenovali tudi celostno kuratorsko delo, invazijo impulzov na vse čute, ki pa vendar obiskovalcu dopušča, da te impulze sprejema in recepira selektivno. Še bolj celostno delo je katalog, ki spremlja razstavo. V njem poleg popolnega popisa razstavljenih del in besedil sodelavcev razstave – kuratorsko razstavo podpisujejo Axel Vervoordt, Daniela Ferretti, Giandomenico Romanelli in Francesco Poli – najdemo še umetniška dela, ki se vključujejo v razstavo, vendar jih za razstavo ni bilo možno pridobiti.
Razstava je na ogled do 15. novembra.
Še enkrat je palača Fortuny ustvarila svojega dvojnika: pred nami je še ena inkarnacija čarovnikove votline, ki je očarala in zapeljala iskalce resnice v poznem 19. stoletju; votlina ektoplazme v ezoteričnih praksah, filozofovega kamna in transmigracije materije; orientalistov, raziskovalcev duha in telesa, zgodovinarjev, teozofov, pisateljev in pesnikov.
Naloga romantične umetnosti je podeljevanje višjega smisla vsemu vsakdanjemu, podeljevanje misterioznega vidika običajnemu, dostojanstva neznanega znanemu in ožarjanje končnega z videzom neskončnega.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje