Stranka je zares obstajala in je svoje člane tudi imela v petrograjskem in moskovskem sovjetu. Če bi mi o tem pripovedoval kdo drug, bi verjetno zgolj zavila z očmi in rekla: pa ja … Ampak Borisu Groysu pač verjameš. Še bolj verjameš, če te zraven 'opazuje' še Kazimir Malevič v krsti. No, to zadnje, je seveda šala, ampak Malevič v krsti je bil res tam. Pogovor je namreč potekal sredi Moderne galerije, ko so nekatera umetniška dela še v škatlah čakala na postavitev, ko sta Marika in Marko Pogačnik pod stropom poskušala v pravilni krog zviti nosilec njune sheme delovanja Zemlje, ko je Dragan Živadinov še čistil prah s satelita Umbot : MG in ko je bila delovna vnema pred odprtjem trienala sodobne umetnosti U3 na vrhuncu.

Boris Groys, eden največjih teoretikov sodobne umetnosti, filozof in kustos, je osmi U3 (tokrat ime prvič namesto trienala slovenske pomeni trienale sodobne umetnosti) poimenoval Onkraj naše oble, ena centralnih tem pa je ravno filozofski sistem kozmizma, ki ga je Nikolaj Fedorov utemeljil proti koncu 19. stoletja. Groys o kozmizmu pravi, da je nekakšna kombinacija filozofije in znanstvene fantastike in da je bil njegov zadnji smoter, osmisliti napredek in mu dati cilj. In ta cilj naj bi bil novo življenje za vse nas v vesolju; pa ne le novo, tudi večno naj bi to življenje bilo.
Sodobna obsedenost z liki vampirjev ima dosti sorodnega s kozmizmom
Kozmisti so obenem verjeli, da je izum nesmrtnosti tudi političen cilj, da naj bi se v vesolju vzpostavila absolutno egalitarna družba vseh človeških duš, ki so kadar koli živele na svetu; in – še več – te duše naj bi imele tudi telo. Ja, tu, kot opozori Groys, ni šlo za nesmrtnost v krščanskem smislu nesmrtne duše, ampak za nesmrtnost telesa. Pa saj s to so ljudje še vedno ali pa celo vedno bolj obsedeni, meni Groys: "Samo poglejte to razrast likov vampirjev in zombijev v novejši hollywoodski kulturi. Pa ne le tam, tudi v visoki kulturi in umetniških filmih. Samo spomnite se na zadnji film Jima Jarmuscha. Torej ta obsedenost z vampirji ima dosti skupnega s kozmistično ideologijo možnosti nesmrtnega telesa."

Leninov sodelavec želi pomlajevati telesa z zamenjavo krvi
In kozmisti so se v marsičem ujeli z boljševiki in drugimi revolucionarji. Kot pravi Groys, so kozmiste podpirali "ne le umetniki in pisatelji, ampak tudi pomembne politične osebnosti kot Aleksander Bogdanov. Bogdanov je celo organiziral inštitut za popolno preroditev z zamenjavo krvi. Verjel je, da zamenjava dela krvi s krvjo mlajšega bitja telo pomladi. Kako vampirska ideja! (smeh) Takrat mu seveda nihče ni verjel, vendar pa so v Kaliforniji s poskusi na miših vendar dokazali, da mlada kri telo pomladi. Torej ideja ni bila tako zelo napačna!"
Nastala je celo stranka kozmistov nesmrtnikov in kot pove Groys, je imela svoje predstavnike celo v moskovskem in petrograjskem sovjetu: "Kozmisti nesmrtniki so verjeli, da mora vlada odpraviti vse tradicionalne meščanske pravice in jih zamenjati z novimi: popolna preroditev telesa enkrat na leto, nesmrtnost za slehernega državljana in pravica ro svobodnega gibanja v vesolju. To je bil njihov realen program."

Če se navežemo na omenjene raziskave na miših, obsedenost z mladostjo in z liki vampirjev, bi lahko sklepali, da so kozmističnim sorodne ideje ponovno 'in'. Kozmizem je 'in' tudi med ruskimi umetniki. In eden od umetnikov, ki jih je Groys izbral za razstavo in ki se tudi ukvarja s kozmizmom, je ruski umetnik Anton Vidokle, ki sicer že dolgo živi v New Yorku; v zadnjih letih delno tudi v Berlinu. O kozmizmu, o tem, kako so si kozmisti predstavljali idealno družbo in kako Sonce vpliva na svetovno politiko, smo se pogovarjali tik pred odprtjem U3-ja, ob njegovem filmu z naslovom Komunistično revolucijo je povzročilo Sonce …
Kaj je sploh kozmizem?
Ideja kozmizma je zelo preprosta: človeška evolucija je nedokončana, vse dokler ne dosežemo nesmrtnosti, dokler umiramo. Kozmisti so menili, da smrtnost ni naravna, da je to le neka napaka v našem razvoju. Obenem so bili prepričani, da je naša dolžnost, da uporabimo svojo inteligenco za izpopolnjevanje naših teles, ki bi na koncu postala nesmrtna. Ampak tu je hitro nastopila etična zagata. Kajti če bi zgolj sebi zagotovili nesmrtnost, bi bilo to zelo sebično in nepravično do vseh rodov pred nami. Kaj bo torej z našimi starši, starimi starši … Kozmisti so prišli do sklepa, da imamo etični dolg do slehernega človeka, ki je kadar koli živel in da bo človeška vrsta svojo končno in popolno obliko – ki bo hkrati tudi etično najpopolnejša - dosegla, ko bomo vsi živi in vsi večni. Ko bomo torej znali k življenju obuditi tudi naše prednike.

Potem pa se je pojavil tudi problem, kaj storiti z vsemi tistimi ljudmi, ki niso imeli otrok, saj naj bi po prvotnem načrtu sistem obujanja mrtvih k življenju tekel po sorodstvenih linijah … In tako so se začeli tudi ukvarjati z možnostjo razvoja sistema za identifikacijo vseh ljudi v človeški zgodovini, tudi tistih torej, na katere se živi sorodniki ne bi mogli spomniti in ki jih ne bi mogli najti prek sledenja genetskemu materialu.
Ampak je cilj doseganja nesmrtnosti in izuma možnosti za vstajenje poleg etične imel še kakšno drugo plat; ali je šlo Nikolaju Fedorovu, začetniku kozmizma zgolj za to, da v vesolju ustvari najbolj pravično od vseh mogočih pravičnih skupnosti?
Šlo jim je tudi za izpopolnjevanje znanja. Če bi vsi ljudje, ki so kadar koli živeli, spet stali pred nami, bi lahko natančno popisali vso zgodovino človeštva. Če bi želeli izvedeti, kaj se je, denimo, v resnici zgodilo leta 1772, bi preprosto poiskali človeka, ki je takrat živel in ga povprašali.

In kdo je bil pravzaprav Nikolaj Fedorov?
Fedorov je bil zelo skromna oseba. Več let je bil učitelj, nato pa knjižničar v Moskvi. Nasprotoval je ideji lastništva znanja in knjig in tudi zato ni sam nikoli ničesar izdal. Kako vplivne so bile njegove ideje, pa navsezadnje pove že to, da je vplival na celo generacijo ruskih pisateljev in tudi na Tolstoja in Dostojevskega, pa tudi – kot sem že omenil, na avantgardiste in raketne inženirje, predvsem na Ciolkovskega -, in tudi na Leva Trockega in Aleksandra Bogdanova, ki je bil praktično soustanovitelj boljševiške struje znotraj ruske socialno demokratske delavske stranke. Torej dejansko so ideje Fedorova prodrle v vse pore družbe in so bile navzoče povsod, kjer se je družba politično radikalizirala.
Nad kozmizmom so se navduševali tudi nekateri pionirji raketnega inženirstva, med njimi Konstantin Ciolkovski. V njegovih izjavah je zaslediti, da so tudi mnogi inženirji kozmos in njegovo osvajanje povezovali z idejo vzpostavljanja pravične družbe. V našem TV-arhivu sem na primer naletela na zanimiv posnetek Ciolkovskega, ki je ob prvem maju (na posnetku piše, da gre za leto 1933) nagovoril množice: Iz svojega skromnega mesteca si dovolim nagovoriti prvomajske, proletarske in kolhozne kolone s prisrčnim očetovskim pozdravom. Nedavno sem ustvaril izum, s katerim lahko vi, udeleženci prvomajskih pohodov, postanete priče prvega potovanja onkraj atmosfer.
Ja, privrženstvo kozmizmu je dejansko spodbujalo ukvarjanje z raketnim inženirstvom, in več inženirjev je izšlo iz vrst kozmistov. Že Fedorov je spoznal nujnost razvoja tehnologije za osvajanje vesolja. Hitro je ugotovil, da bi že kmalu po izumu nesmrtnosti Zemlja postala premajhna za vse; kaj šele, če bi znali obujati mrtve k življenju. Iz tega je sledila nujnost razvoja vesoljske tehnologije. Ampak obenem so kozmisti tudi verjeli, da bi morali ljudje spremeniti sistem delovanja našega telesa. Predvsem bi morali najti način za življenje brez kisika in brez hrane.

Seveda vse to zveni kot neuresničljiva utopija, vendar naj opozorim na nekaj drugega. Če bi leta 1860 komur koli omenili, da bomo prav kmalu potovali na Luno, bi rekel, da je to utopija. A ta utopija se je uresničila. In mislim, da nikoli ne moremo zares vedeti, kaj vse bo v prihodnosti mogoče. Opozoril bi le na izredno hiter razvoj nanotehnologije, pravzaprav nanorobotike, genetike in medicinske tehnologije, zaradi katerega tudi nekateri znanstveniki ne izključujejo več možnosti, da bi postali nesmrtni.
Če se nekoliko pošalim - morda bi Rusi kozmizem lahko 'prodali' Američanom, ki so verjetno najbolj obsedeni z idejo večne mladosti …
Mislim, da Američani kozmizem tako ali tako že imajo. V Ameriki obstaja skupina ljudi, ki načrtuje, da bodo živeli vsaj tisoč let. Domnevajo, da bo to zadostovalo, da bomo do takrat že izumili tehnologijo, ki nam bo zagotavljala nesmrtnost. Držijo se stroge diete, uživajo določene vitamine in nasploh so tako prilagodili svoj način življenja, da bodo živeli čim dlje.
In v Miamiju deluje Cerkev večnega življenja, ki je svojo teologijo dejansko zasnovala na Fedorovu. Gre za zelo zanimivo cerkev, saj organizira tudi predavanja različnih znanstvenikov, ki raziskujejo na področjih, ki so vsaj malo povezana z razvojem tehnik za podaljševanje življenja. Veliko zanimanje za temo nesmrtnosti pa je zaznati tudi v Silicijevi dolini oziroma med znanstveniki, ki se ukvarjajo z umetno inteligenco. In če samo preletite hollywoodske uspešnice zadnjih let, vidite, da je umetna inteligenca izredno priljubljena tema v popularni kulturi.
Ko sva se pogovarjala pred intervjujem, ste omenili Raya Kurzweila, izjemnega računalniškega znanstvenika, ki je izumil več naprav, ki jih imamo danes za samoumevne; med drugim osnovo za optične bralnike. Ampak Kurzweil je tudi član fundacije, ki trupla pravkar umrlih s posebno tehniko ohrani v stanju v trenutku smrti in naj bi jih tako ohranila do trenutka, ko bo dostopna tehnologija za oživljanje mrtvih in za zagotavljanje nesmrtnosti.
Kurzweil se tudi sam intenzivno ukvarja z možnostjo neke vrste vstajenja. Če povemo preprosto: najprej želi rekonstruirati zavest svojega očeta. Njegov oče je bil koncertni pianist v New Yorku in Kurzweil je poskušal zbrati čim več stvari, ki so pripadale njegovemu očetu ali pa so z njim povezane: od osebnih predmetov do posnetkov njegovih nastopov. Zdaj razvija poseben računalniški program, pravzaprav algoritem, ki naj bi iz podatkov o vseh teh stvareh, ki so bile del življenja očeta Raya Kurzweila, in iz drugih podatkov o njem izračunal njegovo osebnost. Kurzweil pravzaprav želi računalniško razviti umetno inteligenco, ki bi ustrezala inteligenci njegovega očeta in ki bi potem nekako živela znotraj računalnika.
Če se vrneva k ruskemu kozmizmu. Na U3 zasledimo več projektov, ki se navezujejo na povezavo med idejami neke družbene utopije in pa razmišljanja o vesolju. Kakšna pa je zveza med kozmizmom in družbenimi utopijami, ki so vodile do oktobrske revolucije?
Obstaja zelo močna povezava. Boris Groys, denimo, pravi, da je zanj Nikolaj Fedorov pravi socialist, da je bil eden redkih, ki so v svojem življenju dejansko prakticirali. Fedorov ni imel nobenega premoženja, veliko je daroval in zelo strogo se je držal stroge diete. Večinoma je jedel le kruh in pil čaj. Ampak živel je 74 let, torej to očitno ni bil tako zelo nezdrava dieta. Včasih ga je kdo povabil na večerjo ali pa mu je celo prinesel kakšen skuhan obrok, a je hrano vedno potisnil stran in pojedel zgolj svoj kruh. Izrazito je nasprotoval luksuzu in kapitalizmu. Verjel je, da kapitalizem izkorišča tako ljudi kot tudi planet Zemljo in da so velike razlike med revnimi in bogatimi nesprejemljive.
Ampak sam se ni imel za socialista. Fedorov je bil v osnovi filozof pravoslavne vere oziroma je razmišljal v okvirih njene teologije. In pri socializmu ga je izrazito motilo nespoštovanje Boga. Ampak dejansko je njegova filozofija predvidevala popolno reorganizacijo gospodarstva, vseh javnih ustanov, odpravo ideje zasebne lastnine.
Vi trenutno razvijate projekt treh filmov na temo kozmizma. In drugega v nizu si lahko ogledamo v Moderni galeriji v sklopu razstave U3. Kdo je njegov osrednji lik?
Osnova zgodbe je življenje zelo zanimivega ruskega znanstvenika, biofizika Aleksandra Čiževskega. Med prvo svetovno vojno, ko je bil njegov oče na fronti, je Čiževski dobil teleskop in opazoval zvezde. Zelo ga je skrbelo za očeta in je nenehno spremljal novice o dogajanju na fronti. In kaj je ugotovil oziroma je mislil, da je opazil? Trdil je, da se v obdobjih močnejše Sončeve aktivnosti boji na fronti zaostrijo.
To ga je tako zaznamovalo, da je po študiju arheologije poslušal predavanja iz fizike in matematike in študiral tudi medicino, pozneje pa delal na biofizikalnem inštitutu. In v svoji disertaciji je potem razvijal teorijo soodvisnosti Sončeve dejavnosti in razvoja človeške zgodovine. Zbral je ogromno podatkov in naredil res obsežno statistično analizo ter nato primerjal Sončeve cikle z dogodki, ki so zaznamovali človeško zgodovino. In prišel je do znanstveno utemeljenega sklepa, da se prelomni dogodki, tragedije, vojaški preboji in veliki spopadi in podobno, dogajajo v času velike Sončeve dejavnosti.
In potem je šel korak naprej in se je vprašal, kako je to mogoče? Razvil je več teorij in eden od njegovih pomembnejših konceptov so bile psihotične epidemije. Sonce naj bi proizvajalo in oddajalo določeno vrsto delcev, ki spodbujajo našo mentalno dejavnost. Čiževski je zato predlagal, da bi zgradili posebna zaklonišča, ki bi nas v obdobjih intenzivne Sončeve dejavnosti varovala in tako bi zaščitili našo psiho. V času intenzivne Sončeve dejavnosti naj bi bili namreč zelo ranljivi, in če bi zgradili posebna zaklonišča, bi tako tudi preprečili prihodnje katastrofe, saj naj bi se največje katastrofe v preteklosti dogajale prav zaradi nezaščitenosti ljudi pred temi Sončevimi delci.
Kako vplivna pa je bila ta teorija Čiževskega?
Pravzaprav zelo. Leta 1926 ga je univerza Columbia povabila kot predavatelja v New York in kmalu je bil tudi kandidat za Nobelovo nagrado. To je bilo na začetku tridesetih let. A sovjetska vlada, namesto da bi ga poslala v Oslo, je Čiževskega aretirala in poslala v delovno taborišče. In sicer zakaj? Ker naj bi po njegovi teoriji komunistično revolucijo povzročilo Sonce, ne pa proletariat in ideje Karla Marxa. Za Stalina in njegovo kliko je bil Čiževski heretik.
Kako pa je preživel obdobje internacije?
Imel je srečo. Prepričal je direktorja zapora, da mu je dovolil nadaljevati znanstveno delo. Takrat se je zelo posvetil raziskavam življenja zapornikov, ki so morali delati v premogovniku. In mnogo zapornikov je prav zaradi tega prisilnega dela umrlo. Čiževski je nato razvil neke vrste ionsko svetilko, ki oddaja negativno nabite delce železa. In to ima očitno terapevtski učinek, lahko podaljša življenjsko dobo, zdravi različne bolezni. Kar ti ionizatorji delajo, je v bistvu naslednje: izboljšajo cirkulacijo krvi in zdi se, da se večina bolezni začne z napako ali s slabim delovanjem krvnega obtoka, in sicer predvsem zato, ker kri dovaja kisik celicam in če gre s tem kaj narobe, to povzroči bolezen. Vodstvo zapora je Čiževskemu dovolilo, da je znotraj taborišča postavil sanatorij, kjer so rudarji lahko hodili na neke vrste sončne kopeli. Čiževski je bil res izjemna oseba. Bil je tudi umetnik, pisal je pesmi in slikal zelo zanimive slike, ki nekoliko spominjajo na Muncha.
Ampak v filmu ni dokumentarnega gradiva. Niti ene fotografije Čiževskega ne vidimo, vse se dogaja v sodobnem Kazahstanu. Zakaj?
Z ekipo smo šli v Kazahstan, v Karagando in poskušali ideje Čiževskega obuditi s sveže posnetim gradivom, z zgodbo, ki se dogaja danes. Zgradili smo ogromno različico njegove luči, ki je dejansko tudi delovala. Ker je bila tako velika – premer je imela 10 metrov – smo se kar nekoliko bali, kaj se bo zgodilo, ko jo bomo prižgali. Tudi znanstveniki niso vedeli, kaj lahko pričakujemo, saj vključena luč ustvarja izredno močno magnetno polje. Zato so nam svetovali, da izključimo telefone in vse, kar oddaja kakršno koli elektromagnetno sevanje.
To smo delali na pokopališču, kamor smo tudi povabili lokalne prebivalce. Ti so nas na koncu vprašali, ali lahko luč obdržijo, ker bi tako lahko zagnali pravi biznis neke vrste sončevih kopeli, in to kar na pokopališču. Vendar sem jaz že prej sklenil dogovor za donacijo luči lokalnemu tehnološkemu muzeju, kjer prej niso imeli nobenega spomenika znanstveniku, ki je v tem mestu vendar preživel velik del življenja. In ta luč je zdaj nekakšen spomenik Čiževskemu. V filmu torej spremljamo postavljanje te luči, v to pa smo vključili še posnetke nekaterih zelo nenavadnih prizorov, na katere smo naleteli v Kazahstanu.
Kazahstan je pravzaprav zanimiv tudi zato, ker so Sovjeti tam zgradili raketno izstrelišče, v bližini pa je bil eden največjih sistemov taborišč za politične zapornike.
Denimo Jurij Gagarin je v vesolje poletel iz Bajkonurja, pristal pa je v Karagandi, torej v mestu, v katerem smo snemali film. Karaganda je obdana s stotinami kilometrov step. To je popolnoma prazen prostor. In prav zato je bila ta regija primerna tako za raketno izstrelišče, kot tudi za taborišča za zapornike, ker nisi imel kam pobegniti. Tu so v Sovjetski zvezi vzpostavili sistem taborišč Karalag, ki sicer ni bil tako znan kot nekateri drugi sistemi gulagov, je bil pa ogromen.
Zares nenavadno pa je to, da je bilo vzdušje v Karagandi skoraj kot v kakšnem Parizu in New Yorku. Tam so se namreč naselili mnogi znanstveniki in umetniki, ki se po odsluženi kazni v delovnem taborišču niso smeli vrniti domov in so si potem začasen dom uredili v Karagandi. Tako da je bil to zelo paradoksalen kraj – po eni strani prostor zaporov, po drugi strani pa so tam živeli izobraženi svetovljani, ker so bili pač zaporniki.
Na razstavi je očitno, da se veliko tudi mlajših ruskih umetnikov in filozofov ukvarja s kozmizmom; v delih starejših avtorjev pa referenc na Fedorova in njegove somišljenike ne najdemo. Zakaj in kako je pravzaprav prišlo do renesanse kozmizma?
Za to je več razlogov. Kozmizem je bil pravzaprav zatrt in izbrisan iz zgodovine za zelo dolgo obdobje. Začelo se je na začetku tridesetih. Ko je Stalinova vlada zagnala intenzivne čistke in je skušala uveljaviti svojo različico komunizma. Tedaj so iz javnega življenja in iz vseh medijev izrinili vse druge ideje egalitarne družbe, to je, različne interpretacije socializma, kozmizem, različne ideje komunitarne organizacije družbe … Torej vsi ti avtorji so za mnogo let preprosto izginili in šele proti koncu osemdesetih so se njihova dela ponovno pojavila. Obenem so začeli ponovno odkrivati tudi izvirna kozmistična besedila s konca 19. stoletja. In vse to velja tudi zame. Odraščal sem v Moskvi, a za kozmizem do pred petimi leti nikoli nisem slišal.
Ideje, vsaj delno izpeljane iz kozmizma, so se uveljavile tudi v ruski avantgardni umetnosti.
Seveda. In tudi na pojem kozmosa si naletel vsepovsod v delih ruskih avantgardistov: v slikah Kazimirja Maleviča in Ela Lisickega, v Eisensteinovih filmih. Kozmos je bil eden temeljnih motivov v radikalni sodobni umetnosti več desetletij. In to plat umetnosti je stalinizem zatrl.
Boris Groys vzpon fascinacije z vesoljem v Rusiji proti koncu 19. stoletja povezuje s spreminjanjem vloge Pravoslavne cerkve v Rusiji, ki je tedaj začela izgubljati vlogo absolutnega arbitra v zadevah etike in vere, pa tudi resnic o materialnem svetu. Groys gre sicer tako daleč, da predlaga, da šele konec takšne vloge omogoči umetnost, saj vernik za komuniciranje z Bogom ne potrebuje besede in slike, le vero; in zlom vere v Boga po Groysu omogoči razmišljanje o vesolju kot prostoru, v katerem bo človek sam zgradil svoj pekel in nebesa hkrati in ta ideja se potem prenese v umetnost. Je kaj temu prelomu sorodnega značilno tudi za naš čas in bi tako lahko razložilo vzpon zanimanja za kozmizem.
Tudi tokrat gre za zlom nekih idej, za situacijo v svetu, v katerem so stare ideologije izgubile verodostojnost. In za zdaj tudi še ne vidim neke platforme, ki bi lahko povezala različna družbena gibanja, ki bi se povezala v spoprijemanju s problemi naše družbe. Kozmizem je zelo univerzalna filozofija. Ko govori o nesmrtnosti in obujanju mrtvih k življenju, govori o teh dveh zadevah kot o nečem, kar mora biti dostopno celotnemu človeštvu, ne le prebivalcem ene države ali pa pripadnikom določenega razreda. In kozmizem je lahko privlačna filozofija v trenutku, ko vzpon nacionalizma grozi s fragmentacijo Evropske unije, pa tudi glede na dogajanje na Bližnjem vzhodu in v ZDA, kjer se splošna kriza kaže v priljubljenosti Trumpa.
Polona Balantič, TV Slovenija