V letošnji gledališki sezoni je direktor Slovenskega mladinskega gledališča postal Tibor Mihelič Syed. Za svojo desno roko, umetniškega vodjo, je povabil Gorana Injaca, vsestranskega umetnika iz Novega Sada, ki je vrsto let delal na Poljskem, pa tudi v drugih državah, od Gruzije in Belorusije do Norveške in ZDA.

Mihelič pravi, da je pri tej odločitvi "izhajal iz predpostavke, da SMG potrebuje odprtost: odprtost za še ne tako preizkušene umetniške prakse, ki niso nujno lastne samo gledališču. Odprtost, ko gre za izražanje stališč za neko bolj opredeljeno in pogosto manj politično korektno komuniciranje z javnostmi. Goran je bil rezultat tega tveganja, ki sem si ga zadal kot normo. Mnogi danes mogoče problematizirajo mojo odločitev, ampak nihče do tega trenutka ni našel enega razumnega argumenta, ne moralnega ne strokovnega, da je ta odločitev napačna, našlo pa se je ogromno čustveno ali pa egoistično obarvanih argumentov."

Tujec je osvobojen zdrah
Syed še poudarja, da je Injac kot tujec že v izhodišču osvobojen zdrah in morebitnih uslug, ki bi jih moral nekomu vrniti. Injac se strinja z Miheličem, čeprav se v vlogi tujca ne čuti toliko osvobojen, temveč bolj osamljen. Pravi, da je "tujost" precejšen problem v državah, ki veliko dajo na nacionalno pripadnost: "Tu imate vedno ta pristop, da 'samo mi lahko govorimo o nas. Le mi imamo pravico za absolutno in edino resnico, ker samo mi poznamo sebe.' Za ljudi, ki privolijo v takšne kategorizacije in sodelujejo v takšnem modelu kulture in splošne politike, je to nekaj, kar se izjemno izplača tudi zato, ker jim eliminira konkurenco. Torej, če ste vi v neki državi, ki vztraja pri nacionalni kulturi, potem bo vaša 'prava' nacionalna pripadnost velika prednost glede na vse druge, ne glede na kakovost."

Nenehno dokazovanje znanja in kompetenc
Injac svoj položaj tujca jemlje kot izziv prav zaradi tega, ker se njegove kompetence in njegova znanja nenehno opazujejo. Prav zaradi tega neprekinjeno dela po svojih najboljših močeh. "Tukaj se vsakodnevno srečujem s takimi komentarji, ki so včasih odprti, včasih pa so skriti za kakšnimi drugimi stvarmi," pravi Injac.

Manjšina reflektira potrebe večine
Da bi razbil takšne predsodke, Injac pogosto sodeluje s tujimi umetniki: tako so nastale predstave Kompleks Ristić Oliverja Frljića iz Hrvaške; Kommunitas na izpitu Ane Vujanović in Saše Asentića iz Srbije ter Dame princes Michala Borczucha iz Poljske. Meni, da sodelovanje s tujimi umetniki bogati in da tujec funkcionira kot neke vrste lakmusov papir: "Vi kot nekakšna manjšina, kot nekakšna drugačna tuja estetika, kot nekakšen drugačen tuji pogled, vedno reflektirate potrebe večine. Kakšen je odnos večine do vas, to je tisto, kar so resnično prave težnje te večine."

Piranski zaliv kot hrvaško-slovenski abonma
Slovensko mladinsko gledališče spodbuja sodelovanje tudi z gledališkimi hišami iz drugih držav. Uvedli so tudi Piranski zaliv – skupni abonma Mladinskega gledališča in reškega HNK-ja, ki ljubljansko občinstvo pelje na dve predstavi na Reko, in obratno – reško občinstvo pripelje v Ljubljano. Ko smo vprašali, zakaj prav Piranski zaliv, nam je Mihelič zaupal: "Piranski zaliv zaradi tega, ker vemo, kaj je politika. Ko postaviš sintagmo Piranski zaliv v politični kontekst, ima bolj ali manj negativno konotacijo. Mi smo želeli v kontekstu umetnosti tej sintagmi dati nekakšno pozitivno konotacijo."