Na vrsti je četrti sklop koronaselfijev, kakšno minuto dolgih posnetkov, pri katerih so imeli umetniki proste roke, da pokažejo svoj pogled na negotovi čas, v katerem se je znašel tako rekoč ves svet.

Tomaž Gorkič je filmski samouk. Leta 2015 je režiral prvo celovečerno grozljivko Idila, njegov drugi celovečerec pa je črna komedija Prekletstvo Valburge. Na vprašanje, kako vidi svet v času pandemije, je odgovoril z videokolažem utrinkov neprijetnih novic, s katerimi nas bombardirajo mediji. Na televizijskem zaslonu jih vse bolj preznojen in nemiren gledalec skuša umakniti s premikom na nov kanal, pa ga tam pričaka nova podoba motilnega prizora. Dokler televizije ne ugasne s strelom in se zateče h knjigi.

Slikarka Ejti Štih sicer živi in ustvarja v Boliviji, ekipa pa jo je obiskala na domačem Bledu, kjer se je morala zaradi zaprtja letališč zadržati precej dlje, kot se je nameravala. Kot je tedaj dejala v koronaselfiju, poskuša delati stvari, ki so odmev tega, kar se dogaja okoli nje. Spomnila se je svojih podob predsednika Eva Moralesa s klobuki staroselcev, ki so jih razstavili v Narodnem etnografskem muzeju v La Pazu in so predstavniki vlade zaradi ocene, da se posmehuje iz predsednika, skoraj zahtevali umik. A se je vendarle našel nekdo, ki je prepoznal v tem nevarnost diktatorske države, in so razstavo dopustili. Pa vendar, to človeka malo ustavi in prestraši, razmišlja umetnica. "Najboljši način za utišati ljudi je, da so prestrašeni. Moč uniči vse. To je hujše kot denar. Umetnost pa brez dvoma odseva ta čas."

Igralca, člana MGL-ja Ajda Smrekar in Sebastian Cavazza, sta v videu z naslovom Téme karantene med brenčanjem tesnobe odprla vprašanja, ki kažejo odnos današnje družbe do kulture kot nepotrebnega in neprofitabilnega področja. "V samoizolaciji smo se kulturi popolnoma odpovedali. Nihče ni bral zastonj knjig, zastonj gledal filmov, zastonj poslušal predstav. Vsi smo bili doma in gledali v prazno belo steno. Tako da ne, ne potrebujemo umetnosti. Vse, kar potrebujemo, je za jest, za pit in da obrišeš drek za sabo, to je vse, kar rabimo," sta sarkastična. Nato pa na to odgovorita: "Ni res, kultura te izobražuje, uči te misliti po svoje, širiti obzorja, izpolnjuje te, pomaga ti funkcionirati v družbi, pomaga ti pri odnosih. Lahko je dobra ali slaba. Veliko umetnosti je zanič ... Kultura te jezi in te razveseljuje, kultura je vsaka človeška ustvarjalnost. Kultura te dela človeka ... Skratka, kultura ni opozicija, ni grožnja, kultura vključuje, ne izključuje, in vsi jo potrebujemo, tudi ti," pravita. Skleneta pa z besedami, da kulturo vsak potrebuje. "Ni zastonj, je pa poceni."

Scenaristka in režiserka Simona Jerala je poslala otožen video, pravzaprav pripoved. Ob pogledu skozi okno, posuto z dežnimi kapljicami, pripoveduje zgodbo o možu na starem kolesu, ki je prodajal kruh. Spominja se, da je bilo v njegovem glasu toliko žalosti, da sta z očetom od gospoda takoj kupila en hlebec. Na vprašanje, od kod je prišel, je dejal, da se je s kombijem pripeljal iz oddaljenega kraja, da je kruh iz tamkajšnje pekarne. Njegova razlaga se ji je zdela neresnična, nesmiselna, pozneje pa ga je zagledala v Ljubljani, precej daleč proč, kako sam nosi oči, polne obupa.