Zagotovo nisem manjšinska glede idej, pojmov, glede problematičnega teritorija, ki ga razvijam v svoji literaturi. Želela bi si, da bi bile moje zgodbe dostopne tudi slovenskim bralcem, saj me je slovenski literarni prostor oblikoval zaradi študija.

Tako razmišlja Alena Begić, ki kratke zgodbe piše v bosanščini, filozofske eseje pa v slovenščini. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani končuje magisterij filozofije in primerjalne književnosti. Alena Begić je v studiu oddaje NaGlas! govorila ne samo o dvojnosti, ko gre za jezike, ampak tudi večplastnosti življenja, ki jo je zajela v nagrajeni zgodbi Nepričakovana smrt, ki jo lahko preberete tukaj.
Oddaja NaGlas! se začne ob 12.35 na TVS1, vabljeni tudi k branju tega intervjuja!

Alena, tole je že četrta nagrada, ki ste jo za svoje pisanje prejeli na Hrvaškem, kratke zgodbe pišete v bosanskem jeziku, živite v Sloveniji. Kako to?
Dejansko so to bolj kompleksne zgodbe. Mogoče je najpreprostejši odgovor to, da sem se z literaturo srečala v bosanščini, tako da je bosanščina ostala moj literarni jezik, tudi potem ko sem se preselila v Slovenijo. Najpreprostejši odgovor na to je, da je bosanščina ostala moj notranji, individualni jezik literature, jezik v katerem doživljam literaturo. To je gotovo trenutek, ko je jezik vzet iz okolja, v katerem sem živela, in je postal notranji glas.

Vaša družina se je večkrat preselila: najprej iz BiH-a v Slovenijo, nato v Nemčijo, kjer ste se rodili; potem ste morali Nemčijo zapustiti in ste se vrnili v Cazin, kjer naj bi bil vaš dom. Ampak vi ga niste tako začutili.
Zagotovo ne. Kot družina se nikoli nismo identificirali z določeno nacionalnostjo in določenim okoljem, ker smo vedno živeli bolj ali manj razseljeno. Tudi ko smo prišli živet nazaj v Bosno.

Rojeni ste bili v Nemčiji.
Ja, tako je, nisem dejansko čutila, da je to moj dom, ker sem tudi odraščala večjezično. Ko sem bila otrok, sem se učila hkrati nemščino in bosanščino, veliko sem bila v stiku z nemško kulturo, prek televizije, različnih risank, te vsebine so mi bile dostopne, dejansko se nisem nikoli identificirala z nobenim okoljem, v katerem živim, ampak bolj z idejami, mislimi in podobami.

Ko ste se odločali za študij, ste se odločili za Slovenijo. Zdaj končujete magisterij filozofije in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kako ste bili sprejeti v Sloveniji? Ali natančneje – kako ste sprejeti na Filozofski fakulteti, kako pa denimo na Upravni enoti na Tobačni?
(smeh) Ja, to je zanimivo vprašanje. Na Filozofski fakuzlteti in na sploh v akademskem okolju sem bila sprejeta kot individuum, glede na svoje kompetence, svoje reference, gotovo sem bila obravnavana na popolnoma drugačen način, kot individuum, ki ima neki pomen za to okolje, medtem ko … se enkrat znajdete na upravni enoti, izgubite obraz indvidiuuma in postanete določeni z neko nacionalnostjo, postanete določeni s percepcijo neke države ali nacije, iz katere prihajate. Gotovo je drugače. Je izguba individualnosti in zapadanje v neko abstrakcijo, v neke imaginarne podobe okolja, iz katerega prihajate.

Ime in priimek, kaj ne? Filozofske eseje pišete v slovenščini, to je jezik, v katerem študirate, berete, razmišljate, medtem ko v literaturi ostajate v bosanščini. Kako si razlagate to dvojnost?
S filozofijo sem se srečala v slovenščini, slovenščina je moj notranji filozofski jezik. Vse te jezike imam – ne bom rekla za različne fragmente – ampak za različne segmente svojega življenja. Filozofija definitivno pripada slovenščini oziroma slovenščina pripada filozofiji, ker sem neposredno povezala izražanje misli, ustvarjanje konceptov oziroma pojmov s slovenščino, medtem ko je literatura ostala vpeta v bosanski jezik, v katerem sem jo prvič srečala. Različni načini mišljenja gotovo zahtevajo različne jezike. Sem vesela, da obstaja večjezičnost, da to lahko izrazim.

Kako potem preživeti v Sloveniji kot pisateljica? Vaša edina objavljena zbirka kratkih zgodb Dan za ispravljanje je izšla na Hrvaškem … Ne identificirate se namreč niti z manjšinskimi kulturami v Sloveniji.
Definitivno ne.

Pisati v bosanščini, v nekem drugem jeziku, ki je drugačen od jezika okolja, v katerem živiš, je poseben problem. Jezik je vedno povezan z državo, narodom. Literatura je vedno povezana z neko nacionalnostjo, z nekim literarnim kanonom, z neko določeno idejo, kaj mora biti slovenska, bosanska ali kakršna koli druga literatura. Hvala bogu, živimo v času, ko je literatura postala hkrati bolj univerzalna in hkrati bolj singularna. Nimam nekega literarnega okolja v smislu države, v kateri živim, ampak bolj neki literarni teritorij, ki ga sama ustvarjam skozi spopadanje s problemi, za katere mislim, da so relevantni za svet, čas in aktualnost, v kateri živim. Gotovo nisem manjšinska glede idej, pojmov, glede problematičnega teritorija, ki ga razvijam v svoji literaturi. Prepričana pa sem, da bi me lahko poskušali ukalupiti v manjšinske zadeve zgolj zaradi jezika.

Težko vas je "popredalčkati". Dobrodošel pa bi bil kak slovenski prevod, denimo.
Zagotovo bi se tega zelo veselila, ker me je slovenski literarni prostor oblikoval predvsem zaradi študija in bi si želela, da bi bila knjiga dostopna tudi slovenskemu bralnemu občinstvu.

Kaj je tisto, kar vi raziskujete v svoji literaturi? Je to resnica? Je to plavanje proti toku?
Ves čas raziskujem spopadanje s prejetimi idejami, z neko prejeto samorazumskostjo, samoumevnostjo, z nekimi narativi, v katere pogosto kot individuumi in družba zapadamo, in seveda problem spopadanja z resnico. Zdi se mi, da se še vedno nismo premaknili z neke točke, da resnico dojemamo kot nekaj dogmatičnega, oziroma kot nekaj, kar je tam, da obstaja, da je zagotovljeno, mi moramo le odkriti to resnico, ki jo lahko potem sprejmemo ali kritiziramo. Bolj me zanima odkrivanje pogojev, v katerih neka resnica, neki narativ obstaja. Mislim, da mi je tudi zaradi tega pomemben ta element humorja …

Črnega humorja ...
… Kot neke relativizacije dogmatične resnice, nekega narativa, ki se ga želimo tako oklepati. Kar ne pomeni, da zapadamo v absurde, ampak da se moramo glede vsega – življenja, pisanja – najprej vprašati o pogojih tega, kar verjamemo, kar mislimo in kako živimo.