Nagrajenka v svojem delu opisuje predvsem temne strani življenja med diktaturo Nicolaeja Ceausescuja in neusmiljenost političnega izgnanstva. Švedsko akademijo je prepričala s skupkom zgoščene poezije in odkritosrčne proze, ki upodablja pokrajino niča.
Müllerjeva se je rodila leta 1953 v kmečki družini v Nitchidorfu. Njena mati je bila kot pripadnica nemške manjšine pet let zaprta v sovjetskem delovnem taborišču. Müllerjeva pa je v 70. letih tudi sama izkusila pritisk režima, ko je zavrnila sodelovanje z romunsko tajno policijo.
Odraščanje v času diktature
Njen prvenec, zbirka kratkih zgodb, zapisanih v nemškem jeziku, je izšel leta 1982, v Romuniji pa je bil cenzuriran. V delu z naslovom Niederungen in v dve leti pozneje objavljeni knjigi Drueckender Tango je opisala korupcijo in represijo v nemško govoreči vasi v Romuniji. Izkušnje iz časa, ko je odraščala v Romuniji, pa uporablja tudi v svojih drugih delih. Njen opus med drugim obsega naslove Der Mensch ist ein großer Fasan auf der Welt, Barfüßiger Februar, Reisende auf einem Bein, Der Teufel sitzt im Spiegel, Der Fuchs war damals schon der Jäger, Der Wächter nimmt seinen Kamm, Angekommen wie nicht da, In der Falle, Heute wär ich mir lieber nicht begegnet, Im Haarknoten wohnt eine Dame in pred tremi leti izdano delo Die blassen Herren mit den Mokkatassen.
Müllerjeva je na univerzi v Temišvarju študirala germanistiko in romunski jezik, pozneje pa delala kot prevajalka in učiteljica nemščine. V Nemčijo se je preselila leta 1987, trenutno pa živi in dela v Berlinu. Leta 1995 je postala članica nemške akademije za prozo in poezijo, dve leti pozneje pa se je umaknila iz nemškega centra PEN iz protesta proti njegovi združitvi z vejo nekdanje Nemške demokratične republike.
V slovenščini lahko prebiramo njen roman Živalsko srce, ki ga je za Cankarjevo založbo leta 2002 prevedel Slavo Šerc.

Od leta 1901
Lani je šla Nobelova nagrada za književnost v roke francoskega pisatelja Jean-Maria le Clezia. Še vedno pa se med nekaterimi kronisti Nobelove nagrade ni polegel prah, ki ga je pred petimi leti dvignila nagrada avstrijske pisateljice Elfriede Jelinek, ki naj bi bila za tradicionalni okus v svoji pisavi in življenjskih nazorih preveč radikalna.
Leto preden so nagradili francoskega pisatelja, je Nobelovo nagrado prejela britanska Doris Lessing. Nobelovo nagrado za književnost so prvič podelili leta 1901, in sicer francoskemu pesniku in filozofu Sullyju Prudhommu. V naslednjih desetletjih je nagrada prepoznala delo avtorjev iz različnih kulturnih območij, prejemajo pa jo tako svetu neznana kot tista odmevnejša literarna imena. Do zdaj so za književnost podelili natanko 101 Nobelovo nagrado.
Pričakovanje neevropskega avtorja
Tudi letos se je pred razglasitvijo nagrajenke pojavila vrsta ugibanj, koga bo akademija nagradila. Precej je bilo govora zlasti o pisateljih iz neevropskih dežel, saj so v zadnjih letih kritiki članom akademije pogosto očitali, da so bolj naklonjeni evropskim pisavam.