Herta Müller navdiha za pisanje ne črpa le iz izkušnje romunskega totalitarizma, vedno znova se vrača tudi k spominom na očeta, ki je bil član SS enot. Foto: EPA
Herta Müller navdiha za pisanje ne črpa le iz izkušnje romunskega totalitarizma, vedno znova se vrača tudi k spominom na očeta, ki je bil član SS enot. Foto: EPA
Herta Müller
V svojem zadnjem romanu se Müllerjeva ozira k sovjetskemu terorju, katerega žrtve so bile v letih po koncu druge svetovne vojne tudi Romuni. Foto: EPA

Že leta 1982, ko je Herta Müller še živela v Romuniji, je ob objavi literarnega dela Niederungen (Nižave) poudarila, da je ena izmed misli, ki jo žene k pisanju, misel na očeta, ki je bil član enot SS. Z očetom, ki ga je imela za brutalneža, je obračunala z naslednjimi besedami: "Bil je v enotah SS, po vojni se je vrnil v vas, se poročil in me zaplodil. Očetova smrt je bila smrt neke bolezni." In potem moramo omeniti še tretji totalitarni režim, sovjetskega. Še preden je namreč družina Herte Müller izkusila prijeme Ceausescujevih krvnikov, je - tako pa tudi mala Herta, rojena leta 1953 - doživela sovjetsko paradigmo nadvladovanja ljudstva. Prav o tem piše Müllerjeva tudi v svojem zadnjem romanu Atemschaukel (naslov bi lahko prevedli kot Gugalnica diha), v katerem sedemnajstletni protagonist pripoveduje o tem, kako so ga deportirali v sovjetsko taborišče.

Totalitarizma se zaveš v svobodnem Berlinu
Vsem, ki se sprašujejo, zakaj po prihodu v svobodno Nemčijo ni želela pozabiti temne preteklosti in zakaj se je še naprej ukvarjala s temo totalitarizma, Müllerjeva odgovarja, da je pravzaprav šele sredi Berlina, ki je posebej v osemdesetih veljal za prestolnico alternative in svobodnega razmišljanja, začela razumeti totalitarizem; šele sčasoma se je zavedela, da se kar nekaj let po prihodu v Berlin ni zavedala velikih privilegijev svobodnega človeka, ki jih je kar naenkrat mogla uživati. O tem je pisala v delu Reisende auf einem Bein (Potnica na eni nogi, 1989), v katerem o takšni izkušnji pripoveduje lik Irene: "V drugi deželi, je dejala Irene, sem razumela, kaj uničuje ljudi. Vzroki so bili jasni. Zelo me je bolelo, ko sem vsak dan opazovala te vzroke. /.../ Poglej me, je rekel Thomas. Ko se zazreš vame, vidiš tudi vzroke. Vzroke in posledice. Irene je rekla, ne vidim ničesar."

Nemška književnost z vzhodnih ozemelj
S podelitvijo Nobelove nagrade za književnost Herti Müller je ponovno aktualna tema postala tudi književnost tako imenovanih 'vzhodnih Nemcem', pri čemer gre za književnost Nemcev z ozemelj, ki so pripadala bodisi starim vzhodnim pruskim ozemljem ali pa ozemljem, ki so jih Nemci kolonizirali že pred stoletji. Tako tudi v primeru sedmograških Nemcev, saj so se v okviru kolonizacije vzhodnih dežel Nemci na tako imenovanem ozemlju onstran gozdov - terra ultrasilvana - naselili že v 12. stoletju.

Müllerjeva je tako zares edina velika pisateljica in pesnica, ki prihaja iz nemške manjšine v Romuniji, med Nobelovimi nagrajenci, ki so pisali v nemškem jeziku, pa so se doslej vendar že zvrstili možje, ki so se prav tako rodili na ozemljih, ki danes ne pripadajo Nemčiji. Leta 1981 je tako Nobelovo nagrado prejel v bolgarskem mestu Rustčuk in v družini sefardskih Judov rojeni Elias Canetti, Günter Grass prihaja iz Gdanska, v Šleziji pa je otroštvo preživel Nobelov nagrajenec iz leta 1912 Gerhart Hauptmann. Ob tem omenjamo še vzhodnopruskega pisatelja Siegfrieda Lenza, v Ukrajini se je rodil Joseph Roth, prav tako tudi Paul Celan.

Poleg vsega drugega pa je pisanje Herte Müller tudi opozorilo vsem DDR-ovskim 'hipernostalgikom', ki niso nikoli zares doživeli obdobja socialističnih ljudskih demokracij in so življenje preživljali predvsem po berlinskih kavarnah in v njih črpali 'znanje' o tem polpreteklem obdobju.

Članek je prirejen po besedilu Herta Müller in madež esesovskega očeta (Herta Müller und der Makel des SS-Vaters, Tilman Krause, Die Welt)