"Naše povezave se prepletajo v prostoru, v katerem nekoč ni bilo meja. Zdaj se meje in mejna pravila spreminjajo. Dobro je, da bo z vstopom v schengenski prostor meja med Slovenijo in Hrvaško ukinjena. Na teh 30 let bomo gledali kot na odmik, saj te meje prej ni bilo. Nihče vas ni tukaj ustavil. Bojim pa se, da se bo okrepila meja med Hrvaško in BiH-om ter med Hrvaško in Srbijo."

To napoveduje pisatelj, predavatelj na Fakulteti za medije in komunikacije v Beogradu ter raziskovalec na oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani dr. Igor Štiks.

Univerzitetni profesor, pisatelj, pesnik, esejist in literarni kritik je poučeval na Univerzi v Edinburgu, pred tem pa se je izpopolnjeval v Parizu in v ZDA, kjer je prijateljeval s pokojnim Alešem Debeljakom.

Francoski vitez reda umetnosti in leposlovja je tudi največji postjugoslovanski nomad. Rojeni Sarajevčan se je šolal v Zagrebu, na doktorske študije je odšel v Pariz, nato v ZDA. Poučeval je na eni najboljših univerz v Združenem kraljestvu. Trenutno je njegov naslov v Beogradu, pogosto je tudi v Ljubljani. Nazadnje je v slovenski prestolnici predstavil svoj najnovejši roman W, ki ga je v slovenščino prevedla Aleksandra Rekar, izdala pa Mladinska knjiga. Intervju si lahko ogledate v oddaji NaGlas! na TVS1 ob 12.35 ali vabljeni k branju:

Igor Štiks, kot najstnik ste morali leta 1992 zapustiti Sarajevo. Prišli ste v Zagreb. Kako vas je Zagreb kot begunca sprejel?
Nihče od nas si ni mislil, da bomo postali begunci in da bomo v enem dnevu izgubili vse. Mislili smo, da se bomo umaknili in da bo v nekaj dneh vojne konec. To se seveda ni zgodilo. Druga težava pa je bila, da smo pobegnili v državo, v kateri je bila prav tako vojna. 30 kilometrov od Zagreba je bilo bojišče. Prišli smo v državo, v kateri je bilo že veliko pregnancev. Tako so rekli tistim, ki so zbežali iz nekaterih delov Hrvaške, države v razsulu. Prepuščeni smo bili sebi. K sreči smo imeli sorodnike, ki so nam pomagali. Naj omenim še eno zanimivost. Rojen sem v Bosni in Hercegovini, moji starši pa so iz Hrvaške. Rodila sta se na Hrvaškem. V svojo državo sta se vrnila kot begunca. To je bilo zanimivo in zapleteno. Sprašuješ se, kje si in kdo si.

V Zagrebu ste študirali primerjalno književnost in filozofijo. Na doktorski študij ste odšli v Pariz in Chicago. Kako so vas sprejeli Francozi in Američani?
Tam sem izkusil drugačen status. Bil sem iz Vzhodne Evrope. Bil sem tujec z nenavadnim statusom. V Franciji nas je preverila policija, tako kot vse, ki so prišli. Stali smo v dolgih vrstah, da bi dobili žig, s čimer so potrdili, da lahko vsaj za določen čas tam kot tujci zakonito prebivamo. V Pariz sem se odpravil študijsko, čeprav sem francosko govoril zelo slabo. Študirat sem prišel na levičarsko univerzo Pariz 8, ki je bila ustanovljena po letu 1968 in na kateri so predavali pomembni filozofi: Foucault, Deleuze, Rancière itd. Takrat je predaval le še Alain Badiou. Vedno je bilo dobro, če si imel svoj krog ljudi. Kot levičarski uporniki so me kar lepo sprejeli. Sporočiti so morali, ali znam francosko. Če ne bi znal, ne bi mogel študirati. Napisali so seveda, da odlično govorim francosko, in mi rekli: 'Saj se boš naučil.' Tako je tudi bilo.

Bravo. Kako pa je bilo v Ameriki? Levičar ste postali v Ameriki.
V ZDA sem odšel v okviru izmenjave med Francijo in Ameriko, univerze, na kateri sem delal doktorat, znamenitega inštituta za politične vede Sciences. Po v Parizu in univerzi Northwestern v Chicagu. V Ameriko sem torej prišel kot Francoz. (smeh) Bilo je zelo zanimivo. Ko sem leta 2005 prišel v ZDA, so v Franciji izbruhnili nemiri. Američani so bili pretreseni. Ves čas so me spraševali, kaj se dogaja pri nas v Franciji. Na to sem rad odgovarjal, da so razmere zelo zapletene. Vidite? Vse je odvisno od tega, kakšen tujec si, kako si prišel in zakaj. Od tega je odvisno, kako selitev prenesete in kaj vam bo prinesla.

Pozneje ste postali predavatelj v Združenem kraljestvu, v Edinburgu. Kako je, če v tujo državo pridete zaradi dela, kot priseljenec?
Tudi tam sem imel srečo. Delo sem dobil na univerzi v Edinburgu, eni od najboljših v Združenem kraljestvu. Potem je vse malo lažje. V teh letih je v Britanijo prihajalo precej Poljakov, ki so se borili z jezikom, opravljali so zelo slabo plačana dela. Po govoru seveda vsi vedo, da ste tujec, vendar sem tudi tam začutil nekaj, kar je bistvo britanske družbe, razredne razlike. Da torej obstajamo mi, v Edinburgu, ki je zelo angleško mesto, in mi ko smo tujci, neka mednarodna srenja z veliko več privilegijev kot lokalni prebivalci z revnih območij Edinburga, ki pa živijo v revščini že vrsto generacij.
Vprašali ste me, kdaj človek postane levičar. Levičar sem postal v Ameriki, ker sem videl velikansko razliko med bajnim bogastvom, na univerzi sem to doživljal, in hkrati strašno revščino. In to je ustvarjal sistem. Nad tem sem bil ogorčen, kot bi rekel Stéphane Hessel. Seveda, Britanija, kjer je socialna mobilnost minimalna, je tudi eden takih primerov, kam nas je odpeljal novi liberalni kapitalizem.

Zadnja leta živite in delate v Beogradu. Sarajevčan in Zagrebčan v Beogradu. Kako je prišlo do tega?
Za to nista kriva moje delo ali odločitev, temveč ljubezen, ki nikoli ni stvar odločitve...

To so višje sile.
Tako je. Delujejo skrivnostno. Kot sem že dejal, vse je odvisno, kako ste se nekje znašli. Tokrat ni šlo za službo ali neko mojo odločitev, šlo je za ljubezen. Soproga je Beograjčanka. Odločila sva se, da bova živela v Beogradu. Nato se je spet zgodilo nekaj nenavadnega, česar ne znam pojasniti. To je bila vrnitev v jezik in v prostor države, ki je ni več. Tam sem bil spet tujec. To je povsem drugačen status oziroma pristop. Morda je dober, saj sem bil dovolj oddaljen. Po drugi strani pa je v družbi, kakršna je srbska, težko ohraniti to distanco.

Pogosto obiščete Ljubljano. Na oddelku za sociologijo na Filozofski fakulteti ste raziskovalec pri predmetu družbena pogodba v 21. stoletju. Kako vam gre v Sloveniji? Kako so vas tukaj sprejeli?
Ljubljana je postala še eno od mojih mest. Že prej sem jo pogosto obiskoval, predvsem, ko sem živel v Zagrebu. Pogosto sem jo obiskoval zaradi prijateljstva s pokojnim Alešem Debeljakom. Pozneje sem prihajal zaradi kolegov s Fakultete za družbene vede in Filozofske fakultete. Prijateljstvo je preraslo v sodelovanje. Občasno predavam na FDV-ju in sem raziskovalec na Filozofski fakulteti. Naši odnosi so vse tesnejši.
Še ena podrobnost iz mojega postjugoslovanskega življenja je, da moj svak z ženo in otrokom živi v Mariboru. Edina družina mojega sina je slovenska. Naše povezave se prepletajo v prostoru, v katerem nekoč ni bilo meja. Zdaj se meje in mejna pravila spreminjajo. Dobro je, da bo z vstopom v schengenski prostor meja med Slovenijo in Hrvaško ukinjena. Na teh 30 let bomo gledali kot na odmik, saj te meje prej ni bilo. Nihče vas ni tukaj ustavil. Bojim pa se, da se bo okrepila meja med Hrvaško in BiH-om ter med Hrvaško in Srbijo. Naša družina mora te meje pogosto prestopati. Ljudem, ki tako kot mi povezujejo ta prostor, te meje pomenijo težavo.

Kaj vam je prineslo življenje v tako različnih okoljih?
Nomadskega življenja si nisem sam izbral. Včasih si želim, da se ne bi nikoli začel. Vse bi dal, da bi ostal v Sarajevu in da bi bilo vse, kot je bilo. Vendar ni. Ko se človek odpravi z doma, se težko ustavi. Na nomadsko življenje se pogosto gleda romantično. Človek pridobi nove izkušnje, se nauči jezika, spoznava ljudi. Moja mreža ljudi je zelo široka. Po drugi strani pa to prinaša nenehno delo, vsakodnevno delo. Ne gre le za prevajanje. Že prevajati je zapleteno. Ne prevajaš le jezika, temveč tudi zamisli. Poved, izrečena v Sloveniji, ima v Ameriki lahko drugačen pomen. Ves čas se predstavljate. To pomeni, da ste tudi pogosto osamljeni. Največ prijateljev ne živi tam, kjer živim jaz. Vsakič začenjate znova. Ko sem bil mlajši, je bilo to lažje (nasmešek).

Pri svojem znanstvenem delu se ukvarjate z vzroki spopadov v nekdanji Jugoslaviji, in sicer skozi prizmo državljanstva in meščanstva. Marsikdo se spominja čakalnih vrst za državljanstvo, veliko ljudi ga ni dobilo, marsikdo je bil pregnan, izbrisan. Veliko je bilo tudi apatridov. Kje smo danes?

Bloomsbury je objavil mojo knjigo Vprašanje državljanstva in meščanstva od leta 1914 do danes (Nations and Citizens in Yugoslavia and the Post-Yugoslav States, op.a). Tu se je videlo, da sem tudi pisatelj, saj sem v podnaslov knjige zapisal 'One Hundred Years of Citizenship'. Sto let državljanstva. Seveda sem se skliceval na Sto let samote Gabriela Garcíe Márqueza. To, to ni edina referenca: tematiki sem poskušal priti prek ideje o tem, kakšne smo politične skupnosti mi gradili, zakaj so se uničile, kakšne smo ponovno skušali zgraditi … In v stotih letih smo preizkusili zelo veliko receptov. To, kar imamo iz 90. let, je samo eden izmed le-teh. Denimo ideja, da je politična skupnost etnonacionalna, ali pa da mora biti v okviru nekdanjih republiških meja … To so samo eni v vrsti eksperimentov, ki smo jih preizkusili. Teh pa je res bilo veliko. Gradili smo – nadnacionalno skupnost ob gradnji socializma v njej, končno, ustave smo spreminjali vsake deset let. Imamo torej zelo veliko izkušenj, glede na to, kar se danes dogaja v EU-ju.

Lahko bi nas povprašali za nasvet.
Tako je. (nasmeh).

Vaša knjiga W je prevedena v slovenščino. Rekli ste, da gre za knjižni prispevek v boju proti pozabi. Kaj ste mislili s tem?
Produkcija pozabe je izjemna. Pozabljamo, da so bile nekatere pravice pridobljene po desetletjih boja. Volilno pravico so, denimo, ženske dobile šele po drugi svetovni vojni, pravico do splava pa šele v 60. in 70. letih. Zdaj pa se znova sprašujemo o tem. Ker smo pozabili, kako smo si prizadevali za to, se nam lahko zgodi, da nam bodo vzeli pravice, ki jih že imamo.
Roman uporablja fikcijo, da bi spregovoril o zgodbi revolucionarjev iz 60., 70. in 80. let, ki je pozabljena ali komercializirana. Obstaja cela industrija o Franciji iz leta 1968. Mene pa je zanimalo bistvo: kaj se je dejansko zgodilo v 70-ih, kar je oblikovalo naš svet, in kako nam je, tukaj pri nas, vse to skupaj padlo na glavo v 90-ih.

Je mogoče nadigrati zgodovino?
Človek se vedno sprašuje: mar nenehno ponavljamo isto? Moramo verjeti ali vsaj upati, da lahko spreminjamo razmere. Da se torej lahko izneverimo zgodovini. Da lahko oblikujemo drugačen tip zgodovine. Jaz verjamem v to.

Aktivno sodelujete tudi pri levičarskih pobudah na območju nekdanje Jugoslavije. Ste v skupini Srećka Horvata in drugih levo usmerjenih intelektualcev. Ste pisatelj ali aktivist. Ali oboje?
Imam več vlog. Sem profesor, književnik in včasih tudi aktivist, če se pojavi potreba in se mi to zdi smiselno. Vse to je med seboj povezano. Knjige verjetno ne bi napisal, če ne bi doživel tega, kar se mi je zgodilo v zadnjih desetih ali dvanajstih letih v okviru družbenih gibanj na območju nekdanje Jugoslavije, v okviru tega, kar imenujemo nova levica, ki se je tukaj pojavila. Ne bi je napisal, če ne bi sam občutil, kako poteka ta boj, kakšni so medosebni odnosi, teoretske razprave, uspehi in tudi neuspehi.

V začetku 90. let smo mislili, da je parlamentarna demokracija dovolj in da zadošča, da imamo različne politične stranke, ki jih v času socializma ni bilo. Zakaj torej stranke niso več dovolj? Zakaj danes ne moremo brez aktivizma?
Vsi se zavedamo, da smo v krizi prave predstavniške demokracije. Na Zahodu je še kako obstajala že v 70. in 80. letih. Potem smo ta vzorec posvojili, kot da je popoln. Seveda ni. Na Zahodu in pri nas smo videli, da politične stranke hitro postanejo zagovornice kapitala in vplivnih ljudi. Lahko se hitro polastite demokratičnih procesov in jih ugrabite. Dovolj je, da dobite vpliv na medije, pa lahko vplivate na mnenje volivcev. Ljudje to opazijo. Vse manj jih glasuje. Zato jih morate spodbuditi vsaj h glasovanju. Imamo minimalno demokracijo, s katero nismo zadovoljni. Želimo več participativnosti in avtentične demokratične procese. Ne želimo podkupljivih oligarhij, ki nam vladajo. Vprašanje je le, kako bomo to dosegli.