Sedem novih soban, ki so bile urejene v dolgem procesu reorganiziranja muzeja Prado, predstavlja špansko slikarstvo od 12. do 16. stoletja. Sedem novih razstavnih prostorov so uredili okoli rotunde oziroma Goyeve sobe, v kateri pa ni razstavljeno Goyevo delo, ampak klasicistično kiparstvo. Preden so v nove prostore namestili umetnine, so jih uredili po načrtih arhitekta Rafaela Monea, ki je sicer tudi avtor celotnega projekta povečevanja razstavnih površin muzeja Prado. Moneo se tako od leta 2007 ubada s tem, kako bi znotraj sicer ogromnega kompleksa uredil še dodatnih 16.000 kvadratnih metrov razstavnih površin. Povečanje muzeja naj bi omogočilo tudi realizacijo želje, da bi se število obiskovalcev na leto povečalo s sedanjih 1,8 na 2,5 milijona.
Zgodbo o španski umetnosti obdobja romanike se v novih prostorih začenja z nekaterimi najznamenitejšimi primerki srednjeveške sakralne umetnosti, kot sta oltarja Rodriegueza de Toleda in Nicolasa Francesa. Na drugem koncu tega časovnega obdobja najdemo zanimive primerke manierizma Luisa de Moralesa, čigar najljubša motiva sta bila Devica z Jezusom in Pasjon in čigar delo je eden najočitnejših primerov prenosa Rafaelovih in Leonardovih prijemov v špansko ustvarjalnost. Del nove ureditve prezentacije španskega slikarstva od romanike do manierizma je bilo tudi zahtevno restavriranje fresk iz kapele v kraju Maderuelo v Segoviji.