In hladnokrvnega morilca Delon igra v kar dveh od treh filmov, ki jih lahko danes in nato še naslednja dva petka ujamete v kinotečnem terminu, torej ob 23.05 na prvem programu TV Slovenija. Že nocoj bo na sporedu stilizirana, seksi kriminalka V zenitu sonca (film je bil posnet po isti predlogi kot pozneje Nadarjeni gospod Ripley) , 17. aprila ji sledi kriminalka Rdeči krog, 24. aprila pa se cikel zaključi z velikopotezno družinsko sago Rocco in njegovi bratje.

V zanj prelomnem letu 1960 sta zvezdniški status 25-letnega Alaina Delona utrdila kar dva filma, ki danes veljata za kultna: V zenitu sonca ter Rocco in njegovi bratje (oba podrobneje predstavimo v nadaljevanju). Nič manjše teže niso imeli Viscontijev Leopard (1963), Samuraj Jean-Pierra Melvilla (1967) ter mojstrovina Bazen (1969) v režiji Jacquesa Deraya: vsak od njih je še dodatno utrdil Delonov sloves karizmatičnega fatalca s temačnim temperamentom. Njegov slog je imel pozneje vpliv na najrazličnejše režiserje: za vzor so si ga jemali vsi od Martina Scorseseja pa do Jima Jarmuscha in Stevena Soderbergha.

A čeprav je v mladih letih tudi on sanjal o hollywoodski karieri (izjavil je, da namerava biti "novi Gary Cooper"), je bilo v njegovi karieri očitno nekaj neprevedljivega: morda je sam napor igre v tujem jeziku izničil njegovo značilno lakoničnost ali pa preprosto ni dobil dovolj dobrih vlog. Kakor koli že, na drugi strani Atlantika nikoli ni dosegel statusa polbožanstva, ki ga je užival v Evropi in na Japonskem. Od šestdesetih let pa do sredine osemdesetih je bil Alain Delon prvo ime francoskega filma in tudi najbolje plačani igralec v njegovi zgodovini.

Sorodna novica Alain Delon se poslavlja od filma, zdaj je na prvem mestu gledališče

Škandaloznost, ki pritiče zvezdi
V določenem poglavju svojega življenja pozornosti ni vzbujal samo s svojim filmskim delom, ampak tudi s škandali. Povezovali so ga s podzemljem, med drugim pa je veliko prahu dvignila tako imenovana afera Markovic ‒ Delonovega telesnega stražarja, Srba Stevana Markovića, so našli umorjenega v zelo nenavadnih okoliščinah. (Šušljalo se je, da je bil ljubimec Delonove takratne žene Nathalie.) Igralec je bil v zvezi z umorom, ki do danes ni bil razrešen, tudi pridržan, a na koncu izpuščen, saj je v času zločina snemal film v St. Tropezu.

Po medijih je prav tako odmevala njegova zveza z igralko Romy Schneider med letoma 1959 in 1963. (Bila sta zaročena, a nikoli nista naredila usodnega koraka.) Ko je še živel z Romy, naj bi Delon imel otroka z zaročenkino rojakinjo, kultno pevko The Velvet Underground, Nico. Sam je to vedno zanikal, a je dečka kljub temu vzgajala njegova mama.

V zenitu sonca (1960) je bil eden od zadnjih res velikih filmov režiserja Renéja Clémenta, uveljavljenega francoskega avtorja, čigar delo pa so novovalovski ustvarjalci okrog revije Cahiers du Cinéma v poznih petdesetih zaničljivo odpisali kot "cinéma de papa".

A v letih pred nastopom novega vala so Melvillove mednarodne srhljivke uživale ugled; V zenitu sonca je zgodnji primerek t.i. "filma noir v barvah" (fr. noir en couleur), v zgodovino pa je zapisan tudi kot prva filmska upodobitev karizmatičnega psihopata Toma Ripleya, antijunaka iz serije romanov ameriške pisateljice Patricie Highsmith. Osrednje gonilo filma je nespravljivo trenje med idiličnostjo mondene italijanske obale in pritlehnimi, morilskimi vzgibi moža, ki se obupano oklepa svojega težko pridobljenega družbenega statusa.

V zenitu sonca je le ena v nizu filmskih upodobitev karizmatičnega psihopata Ripleyja: leta 1977 ga je v Ameriškem prijatelju režiserja Wima Wendersa upodobil Dennis Hopper, najrazvpitejši je bil verjetno Matt Damon v Nadarjenem gospodu Ripleyju (1999) režiserja Anthonyja Minghelle, malo manj odmeven pa John Malkovich v Ripleyjevi igri (2002), ki jo je režirala Liliana Cavani.

Med vsemi temi velikimi imeni pa je ravno Alain Delon tisti Tom Ripley, ki je doslej najbolj zaznamoval vlogo: Francoz je prav tukaj prvič pokazal svoj talent za to, da pred kamero deluje, kot da svoje delo opravlja brez vsakega napora, skoraj nezainteresirano in pasivno.

Mladega Toma Ripleyja spoznamo na njegovi "misiji" v Rimu: mogotec Greenleaf ga je zadolžil, naj v Italiji poišče njegovega sina, brezskrbnega plejboja Phillipa (Maurice Ronet), ter ga z neskončnih počitnic privede nazaj v San Francisco; v zameno ga čaka pet tisoč dolarjev. A Tomu se z domačo nalogo očitno ne mudi preveč: Phillipa rade volje in brez priganjanja spremlja v življenju na veliki nogi. (Uvodni prizori filma so bili posneti na kultni ulici Via Veneto, ki jo je v Sladkem življenju ovekovečil Federico Fellini. Za oba filma je glasbo zložil Nino Rota.)

Če je v poznejši adaptaciji Anthonyja Minghelle homoerotični naboj med protagonistoma nezgrešljiv, pa Clement vztraja pri Ripleyjevi prevzetosti nad Philippovo zaročenko Marge (Marie Laforet). A med moškima je vseeno čutiti napetost, ki na dan prihaja v obliki agresije. Ko se vsi trije znajdejo na majhni barki na poti proti Siciliji, je jasno, da je pregovorno tretje kolo Marge. Philippe se sadistično izživlja nad svojim "prijateljem" in izkoristi njegov strah pred vodo, Tom spodkopava Philippovo zaroko. Marge ob prvi priložnosti izkrcata na obalo, Tom pa le malo zatem hladnokrvno zabode bogatega vrstnika in njegovo truplo prekobali čez krov.

S tem se pravi zaplet pravzaprav šele zares začne: ali se lahko Ripley s ponarejanjem podpisov in unovčevanjem potovalnih čekov dokoplje ne samo do Greenleafovega družinskega premoženja, ampak tudi do zaupanja užaloščene Marge? Je dovolj izveden prevarant, da se izogne policijski preiskavi in sumničavim Philippovim znancem?

Kot direktor fotografije je pri filmu sodeloval inovativni Henri Decaë, ki je pred tem s Françoisom Truffautom posnel prelomni film 400 udarcev. In to tudi ni edina povezava med Clémentovim celovečercem in francoskim novim valom: soscenarist Paul Gégauff je bil redni sodelavec Clauda Chabrola.

Tudi po Decaëjevi zaslugi je torej V zenitu sonca mojstrovina, ki je naredila ogromno za Delonov sloves sicer neverjetno privlačnega, a odmaknjenega in enigmatičnega lika, kar so s pridom izkoristili drugi režiserji ‒ tudi Visconti, Antonioni in Melville, kot bomo videli v nadaljevanju. K temu slovesu so samo še pripomogle Delonove eskapade v svetu francoskega jetseta in celo spogledovanje s kriminalnim podtaljem: spomnimo se samo zgoraj omenjene "afere Marković" v poznih šestdesetih.

Rdeči krog: ezoterična gangsterijada usodnih razsežnosti
Rdeči krog (1970), asketski film ropa z Alainom Delonom v eni od glavnih vlog, je bil predzadnji film v karieri Jean-Pierra Melvilla, francoskega mojstra lakoničnega noirja, ki je bil tako zaljubljen v ameriško kulturo, da si je "izposodil" priimek avtorja Mobyja Dicka in da se je le redko ločil od kultnega klobuka stetson. Melville je v šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih s svojimi mačističnimi gangsterskimi filmi požel ogromno uspeha, a je bil tudi tarča številnih kritik ‒ očitali so mu, da premore le slog brez kake globlje vsebine, da ustvarja le cenene kopije ameriških vzornikov.

A čeprav drži, da je Melville častil pri oltarju klasičnih hollywoodskih kriminalk, je njegov opus veliko več kot le gola imitacija: s pomočjo preciznega kadriranja, barvne lestvice v hladnih odtenkih in odtujenih, stoičnih protagonistov je v žanr kriminalke vnesel pridih eksistencializma. Njegove filme, ki ogromno težo polagajo na vizualno simboliko, sestavljajo presenetljivo nekomercialni prijemi za komercialni žanr: vedno jih boste prepoznali po sunkovitih rezih in hladnokrvni vztrajnosti. V Rdečem krogu si je Melville denimo vzel čas za 30-minuten, popolnoma nem prizor ropa draguljarne, ki preizkuša meje narativnega filma. Celovečerec, ki se začne z budističnim aforizmom o usodi, ki bo poskrbela za ponovno srečanje med človekoma, ki jima je to namenjeno, se zaključi s ciničnim spoznanjem, ki ga izreče kar načelnik policije: Vsi ljudje so krivi. ("Rodijo se nedolžni, a to ne traja.")

V Rdečem krogu se bosta prepletli usodi dveh kriminalcev, ki se vsak na svoj način "reintegrirata" v družbo: Corey (Alain Delon) je odslužil svoj čas za zapahi, Vogel (Gian Maria Volontè) pa se je policijskemu spremstvu na prostost izmuznil s skokom z drvečega vlaka. Pred zasledovalci se Vogel zateče v najbližji odklenjeni prtljažnik parkiranega avtomobila ‒ avtomobila, s katerim v Pariz potuje Corey, ki že pili načrt za rop draguljarne na Place Vendome. Potem ko Corey reši življenje (ali pa vsaj prostost) svojega slepega potnika, moža skleneta zavezništvo: potrebujeta le še mojstrskega strelca, ki bo lahko na daljavo razstrelil alarm. Na tej točki v zaroto vstopi zapiti nekdanji policist Jansen (Yves Montand). Svoj podvig izvedejo brezhibno, a kaj, ko niso računali na to, da bo inšpektor Mattei (André Bourvil) na enega od njihovih sodelavcev pritisnil z izsiljevalsko metodo ...

Melville kot mojster žanra doseže, da gledalec brez zadržkov navija za zlikovce, čeprav se v isti sapi zaveda, da jim zločin ne more in ne sme uspeti. Vsako zmagoslavje bo lahko le bežno, kajti "rdeči krog" iz uvodne špice, metafora za usodo, se počasi zapira okrog njih.

Režiserjev avtorski pečat narekuje hladno distanco, zaradi katere redkobesedni protagonisti prestopajo na skoraj mitsko raven, v abstrakten svet, kjer sta edino vodilo globoko vsajena koda (gangsterske) časti in profesionalizma. Spoštovati zavezo je pomembneje kot odnesti celo kožo: Rdeči krog je utelešenje ideala moškosti, ki jo po Melvillu opredeljujejo molčečnost, lojalnost in dostojanstvo. (Ženske imajo v tem svetu zgolj dekorativno vlogo.)

Ozadja vsakega od treh likov ostajajo nepojasnjena, le bežno nakazana, tako kot kakršna koli čustva, ki jih morebiti skrivajo za svojimi tesno stisnjenimi ustnicami in pod (danes) starinskimi trenčkoti. Vse, kar bomo o njih izvedeli, bo prek dejanj in ne prek razlagalnega dialoga ‒ tudi zato vsaka gesta, pa naj gre samo za prižig cigarete sredi praznega polja, v Melvillovem svetu dobiva usodno težo. Film prevzema epske razsežnosti ameriškega vesterna, ki je od nekdaj fascinirala evropske avtorje: težko se boste izognili asociaciji na ključne filme Sergia Leoneja, pa čeprav imamo opravka s popolnoma drugim dogajalnim prostorom in krajem.

Razkroj rodbine s pridihom grške tragedije
Rocco in njegovi bratje je ena od zgodnjih mojstrovin Luchina Viscontija, režiserja, ki se tako v svojem ustvarjanju kot delu ni bal odstopati od statusa quo: bil je dedič ene najbogatejših milanskih rodbin, a obenem tudi goreč komunist, ki ni skrival svoje istospolne usmerjenosti. Skupaj z Avanturo Michelangela Antonionija in Sladkim življenjem Federica Fellinija je bil Rocco in njegovi bratje eden od treh "velikih" italijanskih filmov, ki so nastali leta 1960.

Viscontijeva triurna epopeja je ambiciozna melodrama o obubožani sicilijanski vdovi, ki se v upanju na boljše življenje s svojimi petimi sinovi ("kot pet prstov ene roke") zateče na industrializirani sever Italije, v Milano. V filmu, ki je bil menda Viscontiju samemu najbolj pri srcu, se prepletajo prijemi in poudarki neorealizma ter karikirano razbolena čustva ‒ ravnovesje, ki ga je režiser zavestno iskal. "V mojem delu se vedno razkriva kanec opernosti," je izjavil nekoč. "To izrekajo kot obtožbo, ampak meni se zdi kompliment."

Francoska zvezdnika, takrat 25-letni Alain Delon in Annie Girardot, sta z uspehom "Rocca" dokončno utrdila svoj mednarodni uspeh; poleg njiju v filmu izstopajo še Renato Salvatori, Claudia Cardinale in grška oskarjevka Katina Paxinou. Za italijanske produkcije tistega časa je bilo običajno, in Viscontijev film v tem ni izjema, da so glasove tujih (in nekaterih italijanskih) igralcev v poprodukciji sinhronizirali. Za kamero je stal kultni direktor fotografije Giuseppe Rotunno, glasbo je zložil zgoraj že omenjeni Nino Rota, pri scenariju pa je sodelovala prav tako legendarna Suso Cecchi d’Amico.

Film je razdeljen na pet med seboj prepletenih delov; vsak ima ime po enem od bratov. Najstarejši, Vincenzo (Spiros Focas), se je v Milano preselil že prej, v pripravah na poroko z ljubljeno Ginetto (Claudia Cardinale), nad čimer je njegova gospodovalna mama zgrožena. Malo bolj razumljivo je, da mamo Rosario (Katina Paxinou) skrbi vztrajnost, s katero njeni sinovi lazijo za zapeljivo Nadio (Annie Girardot), mlado prostitutko, ki jo je čisto slučajno zaneslo v njihova življenja. Nadia, ki si v hipu okrog prsta ovije drugega in tretjega brata, Simoneja (Renato Salvatori) in Rocca (Alain Delon), pooseblja klic sirene urbanega življenja.

Mladeniče, ki še iščejo svoje mesto v svetu, zanese v svet profesionalnega boksa: Vicenzo je kariero obesil na klin, Simone, ki ima primerno konstitucijo, pa je za šport nadarjen ‒ manjka mu le delovne discipline. Njegovo življenje kmalu pogoltne vseobsegajoča strast do Nadie.

Naslednji v ring stopi naslovni junak, srednji brat Rocco, skoraj svetniško mil in pošten fant, ki ni bil ustvarjen za neizprosnost modernega sveta. Spopad s kruto resničnostjo urbanega življenja je pravzaprav ena od vodilnih tem filma: kolesje "napredka" brate pregnete v veliko slabše, moralno izkrivljene različice njih samih. Rocco in njegovi bratje je epopeja o propadu posameznika in družine, tiste vrste propadu, ki se (včasih) manifestira v obliki navideznega uspeha, ki pa s s seboj prinese izpraznjenost in ujetost. Visconti, ki je obubožanosti italijanskega juga posvetil že film La Terra Trema, izrecno razmišlja o usodah tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo: zaveda se razlogov za ekonomske migracije proti severu, a obenem skuša opozarjati na to, kaj se zgodi, kadar se posameznik počuti izkoreninjenega in iztrganega iz svojega okolja.