In v to zgodovino se je zapisala kot ena najproduktivnejših punkovskih in novovalovskih zasedb na Slovenskem, vendar z velikim naborom pesmi in zelo malo studijskimi posnetki.

To je bil tako rekoč punk iz province, saj je četverica najstniških fantov prihajala iz Idrije, hkrati pa so veljali za enega najostrejših bendov pri nas. V osnovni postavi so bili Bojan Lapanja (Buni) na vokalu, Dare Kaurič (Dare) na kitari, Iztok Turk (Itko) na bobnih in Dušan Moravec (Dule) na basu.

Leta 1982 je bilo na kompilacijo slovenske punkovske glasbe uvrščenih nekaj njihovih pesmi, vendar – kot povedo sami – zaradi neposrečenega eksperimentiranja studijskih sil "na tisto ploščo res nismo ponosni, pa četudi je to naša edina dejanska plošča iz časa obstoja Kuzl". Vendar so pesmi s te kompilacije za dolgo ostale njihovi edini studijski posnetki, ki so dejansko tudi izšli na kakem nosilcu zvoka.

Vse do leta 2010, ko so zaznamovali tri desetletja od ustanovitve, je trajalo, da so se znova skupaj spravili v studio. Pod okriljem založbe Dallas so na novo posneli in izdali nekatere svoje pesmi, saj so prej obstajali le slabi demoposnetki z vaj ali koncertov.

V istem letu je nastal še dokumentarni film, naslovljen preprosto Kuzle, ki sta ga posnela Matjaž Mrak in Robi Šabec ter je bil premierno prikazan v rodnem kraju zasedbe Kuzle.

Glede na to, da smo se v pogovoru s četverico ozirali predvsem v čas obstoja zasedbe, jih bomo navajali z njihovimi "umetniškimi" imeni. Vabljeni k branju intervjuja!

Začnimo kar pri poimenovanju zasedbe – Kuzle. Kako ste prišli do tega imena in ali je bila to prvotna izbira? Ker pa smo ravno marca, ki nekako velja za ženski mesec, me zanima, čemu si je bend z izključno moškim članstvom nadel pravzaprav žensko poimenovanje. Kako bi bilo po vašem mnenju to ime sprejeto v današnjih časih poudarjene politične korektnosti?
Dare: Fante sem spoznal, ko so še igrali v bendu, ki se je takrat imenoval Paraziti. Vendar je enako ime nosila še ena zasedba s hrvaške Reke, zato sem predlagal, da bi si izbrali drugo ime, ki pa bi bilo lahko, glede na to, da je bil to punkovski bend, malo bolj zlobne narave. Nato smo se zelo hitro odločili za ime Kuzle, med drugim zato, ker se nam je zdelo nadvse prikladno za našo glasbo.

Dule: Bendi se s svojim imenom tudi pokažejo v neki določeni luči in Kuzle je bilo res pravo ime za nas. Zanimivo je, da je bilo to obdobje skupin s pasjimi imeni, tukaj so bili na primer še Lublanski psi in Buldogi. Vendar ni šlo za kakršno koli povezavo med njimi in nami, naš izbor imena je bil povsem spontan. Glede današnjega časa pa menim, da bi ob ogromnih količinah vsebin, ki smo jim ves čas izpostavljeni, šlo to ime precej neopaženo mimo. Najbrž bi danes potrebovali kako bistveno bolj provokativno ime. Idealno za ta čas bi bilo ime Prvookuženi.

Dare: Ta pasja imena so nam takrat res ustrezala, očitno smo vsi radi "lajali". Ime Kuzle pa je danes prejkone zelo pop ime, takrat je delovalo vendarle bolj izzivalno. Danes je pač tako, da skoraj z ničimer več ni mogoče vzbuditi neke večje pozornosti ljudi, tudi z imenom ne.

Različni viri navajajo različne letnice obstoja Kuzl, nekateri na primer navajajo obdobje med letoma 1979 in 1980, nekateri drugi pa obdobje med 1980 in 1982. S katerimi mejniki vi sami zamejujete čas obstoja zasedbe?
Dare: Drži, glede teh letnic obstaja rahla zmeda. Še pred kratkim smo tudi sami mislili, da smo začeli že leta 1979, vendar smo nato medsebojno malo časovno uskladili dogodke iz preteklosti. Tako smo ugotovili, da je 1980 prava letnica nastanka Kuzl, leta 1982 pa je že nastopil konec tega našega benda.

Buni: Leta 1979 smo se že družili, vendar takrat še nismo igrali svojih avtorskih pesmi. V skupini Paraziti smo na samem začetku bili Itko, Dule, jaz in Boris Čibej, poznejši član zasedbe Šund. Treba je razumeti, da pri spremembah postave benda in na splošno vsega, kar se je takrat dogajalo, govorimo o na primer zgolj dvomesečnih obdobjih, takrat se je vse zelo naglo spreminjalo. Naj še dodam, da ko smo se povezali z Daretom, je bil drugače od nas preostalih edini glasbenik, ki je dejansko znal muzicirati in je tudi že igral v idrijski zasedbi Amen, ki je preigravala rock’n’roll pesmi drugih izvajalcev. Takrat smo v nekem obdobju imeli celo dva pevca, saj se nam je pridružil še Vito Vest, sicer pevec zasedbe Amen.

Itko: Sledil je naš prvi javni nastop, ko smo na idrijskem koncertu Buldožerjev na oder stopili kot njihova predskupina. Pravzaprav smo pred dogodkom kar sami pristopili do njih in jim predlagali, da bi nastopili pred njimi, on pa so se precej flegmatično strinjali. Takrat se na tej ravni zadev nikakor ni resneje organiziralo vnaprej, niti se jim nismo prišli predstavit s posnetki svojih pesmi. Preprosto smo pač bili bend, ki se je ponudil, da bi nastopil pred njimi.

Buni: To je bil torej dejanski začetek Kuzl, zgodba pa se je začela iztekati, potem ko se je Itko preselil v Ljubljano ter začel ustvarjati pri Otrocih socializma in Videosexu. Po tem smo sicer zamenjali še nekaj bobnarjev, a zasedba ni več dolgo obstajala.

Dare: Vendar se kar strinjamo, da smo se v pravem času odločili končati to naše skupno ustvarjanje. Naša zgodba je bila kratka in hitra, tako kot so bile kratke in hitre naše pesmi. Včasih celo prehitre ...

Ali ta pripomba o prehitrih pesmih leti na snemanje na Radiu Študent? Znana je namreč zgodba, da so si na radiu dovolili pohitriti posnetke vaših pesmi za kompilacijo, zaradi česar so bile predvsem zaradi spremenjenega vokala na plošči slišati precej drugače, kot ste si jih zamislili?
Buni: To je bila res travmatična izkušnja, še danes jo dojemam kot tako (smeh). V studiu Radia Študent smo snemali dvakrat. V prvem primeru smo posneli pesmi Prazna generacija, Če se rodiš cigan, Ne v mislt in Ti si zvezda. To so bili studijski posnetki, namenjeni zgolj predvajanju na radiu, ne pa tudi izidu na plošči, in so povsem solidno izpadli. Čez približno pol leta so z Radia Študent znova stopili v stik z nami in nas povabili k snemanju kompilacije Lepo je ..., pri kateri so poleg nas sodelovali še Lublanski psi, Indust Bag in Šund. Seveda smo nestrpno pričakovali izid plošče, vendar ko smo slišali posnetke naših pesmi, smo bili skoraj na robu solz. Pesmi so posneli pri večji hitrosti in šele pozneje smo izvedeli, zakaj so se odločili za to potezo. Igor Vidmar je namreč ravno v tistem času postal velik oboževalec zasedbe Dead Kennedys, iz česar je zrasla ideja, da bi naše pesmi nekoliko pohitrili. Vendar zaradi tega moj glas na teh posnetkih bolj spominja na Jako Racmana kot na Jella Biafro iz skupine Dead Kennedys.

Itko: Brez pretiravanja lahko rečem, da je bil to zame najhujši šok, kar sem jih doživel v življenju (smeh). Na tisto ploščo res nismo ponosni, pa četudi je to naša edina dejanska plošča iz časa obstoja Kuzl.

Kakšno vlogo pa je sicer odigral Igor Vidmar v zgodbi Kuzl?
Buni: Ko sem prišel v Ljubljano, kjer sem začel obiskovati srednjo šolo, sem živel v dijaškem domu na Taboru. Nekako sem izvedel, da je Vidmar živel v samskem domu, ki je bil takrat v bližini. Poklical sem ga po telefonu in sva se dogovorila, da mu kaseto z našimi demoposnetki z vaj pustim na recepciji. Kaj kmalu po tem smo že koncertirali v študentskem naselju.

Dare: To je bil čas, ko so si ljudje res želeli nečesa novega, nove glasbe, nove energije ... In mi smo na neki način predstavljali eksotiko, bili smo samosvoji in izvirni.

Kako pa je bilo na splošno z obstojem nekega podpornega okolja za bend, kot so bile Kuzle?
Dule: Bili smo skoraj izključno vezani na Radio Študent, ki je edini skrbel, da se je tovrstna glasba lahko sploh slišala na radijskih valovih.

Itko: Lahko bi celo dejali, da so drugi najbrž sabotirali to sceno.

Dule: Tukaj bi mogoče omenil še precejšnjo neodzivnost takratnih tiskanih medijev, vsake toliko se je kje pojavil kak zapis o naših koncertih v Stopu ali Mladini. Zapomnil pa sem si stavek novinarja in humorista Toneta Fornezzija - Tofa, ki je nekje zapisal, da je po radiu slišal idrijske Kuzle, ki za pse še kar dobro pojejo.

Dare: Meni pa se je v spomin vtisnila kritika kompilacije Lepo je …, v kateri je avtor zapisal, da Kuzle prehitevajo svoj lastni prehitri tempo.

Vendar, ali ni prav kompilacija Lepo je ..., ki je bila posneta v studiu Radia Študent, dejansko izšla pri Založbi kaset in plošč RTV Ljubljana, ki ni bila neka majhna obstranska institucija?
Itko: Drži, vendar je izšla tako rekoč šele post festum. Pesmi smo posneli leta 1981, kompilacija pa je bila izdana leto pozneje. Treba je upoštevati tudi to, da je šlo zgolj za kompilacijo s pesmimi več bendov, od katerih pa ni bila nobenemu dana možnost, da bi posnel svojo ploščo. Edino Pankrti so imeli album, poleg tega pa sta obstajali le še dve kompilaciji, na katerih smo bili prisotni vsi preostali punkovski bendi.

Kaj menite o prepričanju nekaterih, da je odločitev za igranje v punkovski skupini dober izgovor za tiste, ki ne znajo res igrati instrumentov?
Buni: Glede na to, da nas je Dare na vajah ob koncih tedna naravnost gnal in smo res veliko vadili, smo bili za neki punkovski bend dejansko zelo dobro uigrani. Svoj prvi koncert v Ljubljani smo odigrali tako rekoč brezhibno – to je bilo 20 minut z velikim šusom od začetka do konca v maniri Ramonesov.

Itko: Res pa je bil lahko punk izgovor za tiste, ki so hoteli igrati, vendar niso znali. Pri punku predvsem ni zanemarljiva cela revolucija, ki jo je sprožil. Poanta našega ustvarjanja je bila, da smo bili polni svežih idej, ki smo jih lahko uresničevali. Hkrati pa so iz tega vzniknile spet nove sveže ideje.

Buni: Pomembno je, da smo se ves čas ukvarjali z lastnim avtorstvom in se nismo posvečali zgolj preigravanju tujih stvaritev. Sam sem punk vedno dojemal kot nenehno črpanje novih idej in nenehno željo po slišanju nečesa novega. Tudi zato smo v tem kratkem obdobju obstoja Kuzl lahko šli skozi več slogovnih premen – od začetnega spogledovanja z zasedbo Ramones, nato so nam kmalu postali všeč Dead Kennedys … Pri punku gre po mojem mnenju za sposobnost sprejemanja novih idej in za to, da to nato govori skozte.

Dule: Drži pa tudi, da smo kot zasedba zelo hitro napredovali v smislu sposobnosti igranja instrumentov. Dare in Itko sta na vsake vaje prinesla po tri ali štiri nove pesmi in vsaka je bila boljša od prejšnjih, tudi v smislu glasbene dodelanosti. V tem kratkem dveletnem obstoju naše skupine je nastalo več kot 60 pesmi, kar je izjemna številka.

Kako ste kot v Idriji živeči mladeniči v tistih letih sploh prišli do informacij, kaj se dogaja na glasbeni sceni po svetu?
Dule: Najbrž smo največ informacij dobili v glasbeni reviji Džuboks in Radio Študent je bil pomemben vir informacij in sploh glasbe, vendar ga v Idriji ni bilo mogoče poslušati, saj ni vlekel do tja. Spomnim se tudi, da sva z omenjenim Borisom Čibejem kdaj šla posebej posedat v avto, da sva lahko na avtoradiu poslušala Punk v vsako slovensko vas Andreja Šifrerja. Šlo je za oddajo na drugem sporedu Radia Ljubljana, ki smo ga v Idriji lahko slišati zgolj na ta način. Spoznali smo veliko nove glasbe in se potem opremljeni s temi informacijami podali v staro Gorico. Tam je bila namreč prodajalna plošč Old Swan, kjer so imeli tudi razdelek punk in novi val. Vselej smo se dogovorili, da si vsak od nas nabavi drugo ploščo, nato pa smo si jih medsebojno izposojali in jih poslušali skoraj do onemoglosti.

Kakšno je bilo takratno življenje mladih v Idriji, ki jo drugi večinoma asociiramo z živim srebrom, čipkami in žikrofi? Sklepam, da gre za zadeve, ki najbrž res ne nagovarjajo razboritega mladostniškega punkerja ...
Dule: Idrija je bila precej pust kraj, vse je bilo sivo in tudi dreves je bilo relativno malo. Takrat je bil rudnik še delujoč, tako da je bilo na ulicah mogoče videti veliko rudarjev v njihovih delovnih opravah, kar precej je bilo upokojencev in nekaj nas mladih, ki smo bili bolj alternativno usmerjeni. Po mestu so se v svojih bolniških haljah sprehajali tudi bolniki, ki so bili hospitalizirani v tamkajšnji psihiatrični bolnišnici. Nato pa je vsako leto s prvim šolskim dnem na idrijsko vzgojiteljsko šolo prišlo dejansko več sto deklet iz Primorske. Vse te res raznolike in posebne skupine ljudi so tvorile nadvse zanimivo mešanico na ulicah, v čemer pa smo našli precej navdiha za ustvarjanje.

Buni: Ne gre zanemariti dejstva, da je imel alkohol tudi precejšnjo vlogo pri razumevanju sveta. Takrat je bila dosegljivost, še posebej pa sprejemljivost uživanja alkohola bistveno večja kot danes. Vendar pa popivanje ni zatrlo naše ustvarjalnosti, alkohol je bil pravzaprav naš pospešek. Trava nas takrat niti ni tako mikala. Dejansko nismo imeli želje po nekem sproščanju, potrebovali smo bolj divji pogon. Spomnim se, da je ob neki priložnosti znanec prinesel nekaj trave in predlagal, da enega pokadimo, vendar nas učinek ni kaj preveč navdušil in smo se odločili, da gremo raje še na eno pivo.

Itko: Travo smo takrat dojemali predvsem kot nekaj, kar je za hipije.

Kaj menite, da vas je razlikovalo od drugih punkovskih in novovalovskih zasedb nekdanje skupne države?
Dare: Mislim, da je to, kar je Dule vselej poudarjal, Kuzle so bile ljubezenski bend. Nismo začeli ustvarjati zaradi nekega upora, temveč ker smo radi ustvarjali glasbo in se družili. Nismo bili kaj pretirano angažirana zasedba, predvsem smo počeli to, v čemer smo najbolj uživali.

Dule: Zdi se mi, da smo bili kar precej angažiran bend, čeprav tega takrat nismo tako čutili. Dejal bi, da je angažiranost prišla skozi fascinacijo nad različnimi zadevami. No, takrat so morda res bila dekleta naša glavna fascinacija. Tako je na primer tudi pesem Vahid Vahid pravzaprav ljubezenska pesem, vendar ima v ozadju močno zgodbo.

Dare: Zanimivo je bilo tudi spoznanje, ko smo pred desetletjem na novo posneli svoje pesmi, da je še zmeraj veliko besedil nadvse aktualnih.

Najbrž sami težko ocenite, vendar bi morda dejali, da je Idrija kaj drugačna zaradi nekdanje prisotnosti Kuzl?
Buni: Ne.

Pa vi sami? Ste tudi štiri desetletja po ustanovitvi zasedbe kaj drugačni zaradi tega sicer kratkega, vendar zelo intenzivnega obdobja? Kaj ste od takrat ponesli s sabo v življenje?
Dare: Zagotovo je to obdobje pomembno izoblikovalo vsakega od nas in tudi sama glasba, ki smo jo takrat ustvarjali.

Itko: To je preprosto del usode, ki je pač ne moreš spreminjati.

Buni: Določena prednost je bila tudi ta, da je bil punk takrat nekaj novega in je odprl neki novi prostor, kjer ti je bilo kot mlademu človeku omogočeno ustvarjati. Sploh je prišlo do velikega porasta avtorske glasbe, zasedbe se niso več zadovoljile s preigravanjem tujega dela.

Kot se skoraj spodobi za mlad punkovski bend, ste bili tudi vi del neke afere, ki se je zgodila na eni izmed mladinskih delovnih akcij. Vendar, če imam prave informacije, je šlo na neko precej preprosto zmedo oziroma zmoto ...
Buni: Edina težava je bila v tem, da sem imel na majici pripet bedž Dead Kennedys, na katerem je bil prečrtan kljukasti križ in napis Nazi Punks F*ck Off. Vendar ko so zavedni brigadirji od daleč zagledali ta bedž, se je eden od njih zapodil vame in mi ga strgal z majice. Prišlo je do kar nekakšnega upora ...

Jello Biafra vas je torej zafrknil že drugič v življenju!
Buni: Drži (smeh). Res pa je, da je na primer Vidmar zaradi prav takega bedža moral v zapor. Vendar smo tudi po zaslugi Jožefa Školjča, takrat med drugim odgovornega za organizacijo mladinskih delovnih akcij, zgladili to situacijo z brigadirji. Sledil je naš koncert, in ker so želeli, da še kar igramo, mi pa smo takrat imeli le malo pesmi, pa še te so bile tako kratke, smo jih večino zaigrali po trikrat.

Ob 30-letnici ustanovitve Kuzl je nastal dokumentarec o vas, ob letošnji 40-letnici pa ste izdali koledar. Čemu se niste odločili za kak jubilejni koncert ali pa celo razmišljali o ponovni združitvi, kar – v nekaterih primerih lahko rečemo tudi žal – niti ni tako redka praksa?
Dule: Odločitev, da ne gremo več na oder kot Kuzle, je bila za nas precej preprosta. Gre za preprosto dejstvo, da so naše pesmi nastale, ko nam je bilo med 16 in 18 let. Bile so kratke in enostavne, vendar moraš imeti za tovrstno glasbo res pravo energijo, pravi navdih, pravega duha. Tehnično gledano bi danes ta repertoar Kuzl zagotovo odigrali bolje, vendar je prava energija bistveno pomembnejša pri tej glasbi in pri tem se nimamo kaj slepiti, da bi bilo lahko tako, kot je bilo pred toliko leti.

Buni: Že ko smo se pred 10 leti dogovarjali, da na novo posnamemo svoje pesmi, sem privolil v to, absolutno pa ne bi po vseh teh letih znova koncertiral s tem bendom.

Dare: Koledar se nam je zdel fina zamisel za zaznamovanje 40-letnice nastanka Kuzl. Prinaša namreč tudi razne zaznamke, kaj se je dogajalo na določene datume med letoma 1980 in 1982, se pravi v času obstoja Kuzl. Koledar je, tudi po veliki zaslugi oblikovalca Dada Andderja, angažiran in upam, da tudi večplasten. Za prihodnost pa vendarle malo pretresamo idejo o projektu, v okviru katerega bi druge zasedbe izvedle naše komade. Morda bi lahko to realizirali ob 50. obletnici nastanka skupine. No, porno filma takrat zagotovo ne bomo posneli.

Dule: Morda pa bi bila lahko to prava priložnost za osnovanje cirkusa Kuzle ...