Ko sta Jugoslavija in Italija leta 1975 s podpisom Osimskih sporazumov dokončno potrdili mejo med državama, sta potrdili tudi nenavaden predlog Maksa Fabianija. V gospodarski del sporazumov sta državi namreč vnesli Fabianijevo zamisel o vodnem prekopu med Jadranskim morjem in Donavo, po kateri naj bi Ljubljana spet postala pomembno rečno pristanišče. To je bila sicer le ena izmed idej, zaradi katerih Janez Koželj in Andrej Hrausky Fabianija, poleg Plečnika najpomembnejšega slovenskega arhitekta, imenujeta univerzalni ustvarjalec renesančnega tipa. Lastnik prvega doktorskega naziva, ki so ga v Avstro-Ogrski podelili arhitektu, o arhitekturi in urbanizmu nikoli ni razmišljal kot o samostojnih disciplinah.
Upravičeno "zdravo" rušenje
Arhitektura in urbanizem sta bila le dve polji Fabianijevega razmišljanja o skupnem človeškem prizadevanju za napredek. "Vedno pride čas obnove, ki zahteva nujne spremembe, to je čas rušenja starih in uvajanja novih elementov, saj na svetu ni prostora za negibne stvari," je bilo Fabianijevo stališče. Fabiani je namreč zastopal evolucionistični pogled na svet; izhajal je iz Anaksimandra, Leibnitza in Schoppenhauerja in verjel, da družbeni razvoj vodi k univerzalni zavesti in solidarnosti, iz katerih bo nekoč nastala nadnarodna kultura. Zdi se nenavadno, vendar pa je Fabiani prav na tej idejni osnovi podpiral fašizem. Po vrnitvi z Dunaja, kjer je v prvem desetletju 20. stoletja doživel vrhunec in kjer je veljal za modnega in režimskega arhitekta, je Fabiani deloval na Goriškem. S pomočjo dobrih stikov s fašistično oblastjo v Rimu je med drugim uresničil velikopotezno obnovo gradu v Štanjelu in v Gorici in verjetno tudi zaradi teh svojih uspehov fašizem doživljal kot "enega sicer radikalnih, a naprednih družbenih eksperimentov, nasproti egoizmu kapitalizma in nacionalizma".
Izreden projekt obnove Posočja
Maks Fabiani, ki se je rodil v Kobdilju na Krasu, je po že omenjeni vrnitvi z Dunaja na Krasu ostal do konca življenja. Čeprav je v sodbi Marka Mušiča iz leta 1968, da se je lok Fabianijeve kreativnosti presenetljivo zgodaj napel in da potem ni dolgo zdržal, nekoliko resnice, pa Fabianijevega prispevka k urejanju pokrajine ob današnji zahodni slovenski meji ne gre prezreti. Le njemu gredo zasluge, da so po koncu prve svetovne vojne v le nekaj letih izpeljali izreden projekt obnove Posočja, v katerem je Fabiani po Koželju in Hrauskyju videl svoje življenjsko poslanstvo. Z maloštevilno ekipo sodelavcev je izdelal regulacijske načrte za 92 občin, pripravil pa je tudi načrte za 70 javnih stavb, ki bi bile oporne točke prenove številnih naselij. Fabianijevo delo iz tega obdobja je sicer težko ovrednotiti, ker se dolga leta po prvi svetovni vojni ni smel podpisovati na načrte, poleg tega pa Fabianijevega avtorstva mnogih urbanističnih ureditev iz 20. in 30. let ni mogoče dokazati zaradi nedostopnosti italijanskih arhivov. Po drugi svetovni vojni je Fabiani le nadaljeval tisto, kar je po prvi začel. A znova. Nova vojna je namreč znova pustošila in Fabiani je spet obnavljal. Tokrat predvsem Kobdilj in Štanjel; podobo zadnjega dejansko lahko imenujemo Fabianijevo, s Ferrarijevimi vrtovi kot najočarljivejšim dejavnikom.
Kar je bilo pred NUK-om
Pravzaprav moramo še za trenutek ostati na Fabianijevi 'zahodni fronti', da bi se lahko potem usmerili k Ljubljani in Dunaju, kjer je Fabianijev arhitekturni genij najbolj blestel. V tridesetih letih so po Fabianijevih načrtih v Gorici zgradili cerkev Svetega srca. To je največja in najbolj znana cerkev, pri kateri je Fabiani za pročelje uporabil kombinacijo opeke in kamna in po pričevanju Edvarda Ravnikarja se je Plečnik pri gradnji NUK-a za enako kombinacijo, a veliko bolj ekspresivno in dramatično v formalni izvedbi, odločil šele, ko si je ogledal prav Fabianijevo cerkev.
Plečnikovo rusko kopališče, hlev in senik v enem
Odnos med Fabianijem in Plečnikom ni bil neproblematičen. Oziroma bolje bi bilo reči, da je bil Plečnikov odnos do Fabianija nekoliko zapleten. Dokazov o morebitni Fabianijevi sovražnosti do Plečnika vsaj v knjigi ni zaslediti. Znano je tudi, da je Fabiani Plečniku odkrito izrekal hvalo in dejal, da je Plečnikov genij "treba prišteti k najboljšim njegove dobe". Vseeno pa je Plečnik vedno znova iskal in razkrival indice o zlohotnosti arhitekta, s katerim se je spoznal med študijem pri Ottu Wagnerju, čigar asistent je Fabiani nekaj časa bil. Plečnik je tako na primer, nemudoma pomislil na Fabianijevo zakulisno agiranje, ko je slišal slabo kritiko, ki jo je avstrijski prestolonaslednik izrekel ob pogledu na Plečnikovo cerkev Svetega Duha na Dunaju. Franc Ferdinand, ki so ga leto pozneje ustrelili v Sarajevu in ki ga je sam Fabiani svaril pred nevarno potjo (zato so Fabianija za kratek čas celo zaprli), je za cerkev označil za "mešanico Venerinega templja, ruskega kopališča, hleva in senika".
Eden najmodnejših arhitektov na Dunaju
V praksi pa je Plečnik večkrat sledil Fabianiju. Poleg NUK-a je v Ljubljani kot prenos Fabianijeve zamisli mogoče izpostaviti še ureditev Vegove ulice s hermami slovenskih glasbenikov, ki so povzete po Fabianijevi ureditvi pred Tehnično univerzo na Dunaju. Pa tudi drugače je Plečnik spoštoval in dopolnjeval Fabianijeve urbanistične zamisli, izražene v regulacijskem načrtu za Ljubljano iz leta 1895. Ta načrt je bil eden prvih Fabianijevih korakov k samostojnosti. Odločilni trenutek pa je nastopil leto pozneje, ko je Fabiani prejel prvo nagrado na natečaju za Zdravilišče za cesarsko-kraljeve državne uslužbence v Opatiji. Tedaj se je ločil od Otta Wagnerja, v čigar ateljeju je delal dve leti, in z lastno prakso postal eden najmodnejših arhitektov, ki je dobival tudi naročila za prestižne objekte, ki so poveličevali uspehe monarhije. Knjiga izpostavlja načrte za vilo prestolonaslednika Franca Ferdinanda na Brionih in vodilno vlogo pri oblikovanju Imperialne kraljeve razstave v Londonu leta 1906, ki je bila dotlej največja predstavitev dosežkov Avstro-Ogrske v tujini. Za svoje delo je Fabiani tedaj prejel tudi več odlikovanj. Pruskega viteškega reda, rdečega orla, viteza častne legije, viteškega reda Franca Jožefa ...
Med moderno in historično potezo
V pomembnih objektih iz dunajskega obdobja, mestnih palačah Urania, Artaria ali Palmers, v vili Schwegel ali v prezidavi gradu Konopište, se je Fabiani izkazal za arhitekta, razpetega "med modernizmom secesije in izrazno močjo historičnih slogov svojega profesorja" Wagnerja. Po začetni usmeritvi k moderni arhitekturi, ko se je pod Wagnerjevim vplivom zavzemal za arhitekturo, ki je poudarjala funkcionalnost, je namreč Fabiani izbral zmernejšo, spravljivejšo linijo, ki je temeljila "na svobodni interpretaciji zgodovinskih slogov in specifičnosti kulturnih tradicij". Zavzel je stališče, da "si ni treba po vsej sili izmišljati novega arhitekturnega jezika, dokler se da s starim še vse povedati na razumljiv način".
Moč slovenskega kapitala, izražena v arhitekturi
V tej maniri je Fabiani deloval tudi v projektih, s katerimi je pomagal opredeliti to, kar danes imenujemo secesijska Ljubljana. Od simbolno pomembnega Slovenskega trga (danes Miklošičev park), ki naj bi bila gesta nove sodobne velemestnosti v Ljubljani, prek palač v okolici, pa do Jakopičevega paviljona je Fabiani Ljubljani podarjal tisto, kar je predvidel kot nujna v arhitekturi in urbanizmu izvedena znamenja moči slovenske kulture. Omenjeni Slovenski trg je bil središče tega programa. Fabiani je o njem razmišljal kot o trgu, obkroženem s stavbami, ki naj bi izkazovale moč slovenskega kapitala. "Ker se je zbal, da bi oblasti na Dunaju lahko imele velikopotezno ureditev trga za simbol zmagoslavja slovenskega nacionalizma, je predlagal, da bi tu postavili spomenik cesarju Francu Jožefu v dokaz vdanosti mesta in vse dežele Kranjske monarhiji," še piše v knjigi Maks Fabiani: Dunaj-Ljubljana-Trst.
Po Fabianijevih načrtih so zgradili še en objekt, ki je bil izjemnega pomena za slovenstvo. To je bil tržaški Narodni dom, ki so ga fašisti leta 1920 zažgali, v letih 1988-1990 pa so stavbo obnovili in tudi rekonstruirali monumentalno Fabianijevo pročelje. Narodni dom je bil inženirsko nadsodoben, saj je stavba imela lasten električni agregat, pa tudi centralno ogrevanje.
Razliko med Plečnikom in Fabianijem, ki sta bila nedvomno največja slovenska arhitekta (k njima bi sicer vendar lahko pridali še ime Edvarda Ravnikarja), je pravzaprav podal kar Fabiani sam. "Plečnik je izrazit samouk. Šola ni imela nanj nobenega vpliva. Vse, kar je slišal, je sprejel na moč previdno in zadržano, često po napornem premisleku," je zapisal Fabiani. In v tem je imel prav. Plečnikova arhitektura je Ljubljani dala samosvoj monumentalni značaj, Fabianijeva pa je bila arhitektura dunajske šole. Ob njej spoznavamo tisto zanimivo srednjeevropsko kulturo fin-de-siecla, ki nam je dala ne le arhitekte in likovnike, ampak tudi izvrstne književnike in mislece: od Franza Kafke, Arthurja Schnitzlerja in Stefana Zweiga do Theodorja Herzla in Sigmunda Freuda.