Claudio Magris je pozornost intelektualne javnosti vzbudil pred 46 leti, in sicer z dizertacijo o habsburški literaturi. Že dolgo velja tudi za lucidnega misleca o političnem, ki nasprotuje nacionalizmu in gravitira nekoliko na levo. Foto: EPA
Claudio Magris je pozornost intelektualne javnosti vzbudil pred 46 leti, in sicer z dizertacijo o habsburški literaturi. Že dolgo velja tudi za lucidnega misleca o političnem, ki nasprotuje nacionalizmu in gravitira nekoliko na levo. Foto: EPA
Claudio Magris: Donava
Literarni preboj je Magrisu uspel z romanom Donava, v katerem zasleduje pot velike reke od izvira do izliva in ob tem popisuje zgodovino srednjeevropske kulture.

V objektu, v katerem je leta 1848 zasedal prvi vsenemški parlament, bo nagrado, ki je med drugim šla v roke Orhana Pamuka (2005), Jürgena Habermasa (2001), Astrid Lindgren (1978), Hermanna Hesseja (1955) in Vaclava Havla (1989), prejel mož, ki veliko razmišlja tudi o politiki in ki je lani politično situacijo v Italijo opisal z naslednjimi besedami: "Da mikronacionalizem, ki se tukaj širi, je grozen. Sovražim vse nacionalizme, ampak najmanjši so najhujši." Kot mislec o političnem se je Magris uveljavil tudi kot luciden kolumnist levoliberalnega milanskega časopisa Corriere della Sera, nekaj časa pa je bil v politiko vpleten tudi kot strankarsko neodvisni senator v Rimu.

Odkrivanje prezrte srednjeevropske kulture
Evropski intelektualci so na Magrisa postali pozorni pred 46 leti, ko je komaj 24-leten objavil odlično dizertacijo Habsburški mit v avstrijski literaturi. Ravno to besedilo je sprožilo novo ovrednotenje dolgo po krivici prezrte in skoraj pozabljene srednjeevropske književnosti, ki je bila na svetovni literarni sceni nekoliko zapostavljena tudi zaradi hladne vojne, v razmerah, v katerih so se vsi veliko bolj ukvarjali z avtorji iz držav, ključnih akterjev v tej politični noriji. Kot pišejo v časopisu Die Welt, je Magris pomagal odkriti "pozabljeno literarno in intelektualno celino," ki so jo so med drugim konstituirala dela Arthurja Schnitzlerja, Josepha Rotha, Karla Kraussa in Kafke.

Ob tem je zanimivo, da so Magrisu nekateri očitali nostalgijo po obdobju navidezno urejenih razmer v času vladavine cesarja Franca Jožefa, ki pa je bilo vendar obdobje hude politične zaostalosti in nazadovanja Habsburške države v primerjavi z drugimi evropskimi velesilami. Kasneje je dolgoletni profesor sodobne nemške književnosti na tržaški univerzi objavil še odlična strokovna dela o E. T. A. Hoffmannu, Henriku Ibsenu, Robertu Musilu, Hermannu Hesseju, J. L. Borgesu in nekaterih drugih književnikih.

Odločilna pot po Donavi
Kot pisatelj je Claudio Magris veliki preboj dosegel leta 1986, ko je izšlo njegovo delo Donava, označeno tudi kot magnum opus in kot monumentalna biografija velike reke. V knjigi, ki reko zasleduje od izvira do izliva, Magris popisuje bogato zgodovino srednjeevropske kulture, knjiga pa je tudi eno od del, s katerimi si je Magris prislužil oznako "skrben arhivar preteklega". O Magrisovi literaturi je sicer svet, ki je Magrisu dodelil nagrado, katero mu jo bodo izročili jeseni, zapisal: "Claudio Magris v svojem povsem samosvojem literarnem slogu povezuje pripovedovanje in refleksijo, fakte in fikcijo." Sedemdesetletni Magris že nekaj let tudi velja za enega glavnih kandidatov za Nobelovo nagrado za književnost.

Polona Balantič