Prebadanje je filmska upodobitev istoimenskega kratkega romana Ryuja Murakamija iz devetdesetih, ki so ga ob izidu angleškega prevoda oklicali za "japonsko različico lynchevske nočne more". Prebadanje, zdaj iz Tokia preseljeno pred namerno neživljenjsko, gledališko kuliso nočnega New Yorka, bolj prepriča s slogovnimi prijemi in vizualnimi referencami kot pa s psihološkim terorjem, ki naj bi izviral iz iztirjene igre mačke in miši med serijskim morilcem in njegovo žrtvijo. Mimogrede, v filmu ima opazno vlogo tudi kultni Iskrin stacionarni telefon ETA 80: dogajanje je enigmatično postavljeno nekam v čas pred mobilnimi telefoni, ki pa nikoli ni izrecno določen.

Prav gotovo ni naključje, da Nicolas Pesce adaptira ravno Murakamija, ki je napisal tudi predlogo sijajne Avdicije (1999, r. Takashi Miike). Pesce, ki je letos pri nas gostoval že s svojim naslednjim filmom, ponesrečeno grozljivko Zamera (2020), je v Prebadanje poleg zelo očitnega vpliva Miikeja vpeljal tudi duh italijanskega filma giallo iz sedemdesetih (o tem, da je ta podvrsta šunda spet v modi, nazorno priča Guadagninov nedavni poklon Dariu Argentu, Suspiria (2018), ali pa denimo liffovska ekstravaganca Naj trupla porjavijo (r. Helene Cattet, Bruno Forzani, 2017)). Od vas je odvisno, ali boste intelektualizacijo avtentičnega zgodovinskega sloga dojeli kot dobrodošlo posodobitev podžanra ali pa kot afektirano držo.

Christopher Abbott (očitno se mu podajo vloge "prijaznih fantov", ki skrivajo zahrbtne motive) igra Reeda, očeta in moža, ki ga mučijo blodnje in nasilni vzgibi; v uvodnem prizoru se pripravlja, da bo s šilom za led pokončal svojo novorojenko. V zadnjem hipu sklene, da bo morilsko slo raje preusmeril na naključno prostitutko in se nato vrnil k svojemu življenju mirne udomačenosti. Poslovi se od žene (Laia Costa) in se odpravi na "službeno potovanje".

V generični hotelski sobi razdela in vadi svoj načrt: nič hudega sluteče dekle bo zvezal pod pretvezo dogovorjene sadomazohistične spolne igrice, nato pa na dan privlekel svoje ljubo šilo. Orodje razpostavi po postelji in svojo koreografijo pili kot kompleksen paritveni ples (ob taktih bossanove): prizor ni brez občutka za črni humor, obenem pa ponuja vpogled v popolnoma zblaznelo zavest protagonista.

Ko se Jackie (Mia Wasikowska) pojavi pred njegovimi vrati, hitro postane jasno, da je preinteligentna ‒ ali pa preveč intuitivna ‒ za tako amatersko past. (Ali pa je samo popolnoma neuravnovešena, tako kot Reed?) Punca se zaklene v kopalnico in se drastično samopoškoduje: svojega nesojenega morilca je skoraj prehitela do cilja. Ko Reed predlaga, da jo bo odpeljal v bolnišnico, sta se dinamika moči in dramaturgija večera očitno zasukali v popolnoma drugo smer.

Če ne drugega, zna Pesce ‒ v sodelovanju z direktorjem fotografije Zackom Gallerjem ‒ ujeti zelo specifičen ton anahronističnega šika. Poslužuje se razdeljenega platna in ekspresionističnih barvnih kontrastov, kar njegovo blodnjavo nočno moro poveže z vplivom sedemdesetih. Nadrealističnost in sanjskost zgodbe se v drugi polovici prelevi v veliko bolj oprijemljivo (in nazorno) grozo, ki pa ji manjka element presenečenja ‒ večina zasukov v zgodbi je jasno nakazana že v naprej. Težko se je tudi znebiti občutka, da skuša scenarij približno dvostranski sinopsis na silo raztegniti v celovečerno štreno (pa čeprav skupna minutaža ne presega 81 minut).

Delen vpogled v Reedov lik dobimo po zaslugi spominov na preteklost: seveda se izkaže, da je vir njegovih travm odnos z mamo, potlačena groza pa se manifestira v obliki izrojenih, ščurkom podobnih kreatur. Protagonist je nemočen in nebogljen pred svojim bremenom, ki grozi, da ga bo strlo, če bolečine in trpljenja ne prenese na koga drugega. Lik Jackie, ki do konca ostane zgolj erotična uganka, morda priča o tem, da ranjene duševnosti težijo skupaj. O fetiših, o zabrisanih mejah med bolečino in užitkom ter o dinamiki moči med spoloma Pesce očitno razmišlja, a ne pove ničesar oprijemljivega. Prebadanje je zato predvsem vaja v slogu, ki ne gre dovolj daleč v smer seksploatacije, da bi bila zares šokantna, in se premalo posveti komičnim vložkom, da bi presegla okvire svojega žanra. Veliko manj ostrine kot sugerira naslov.

Ocena: 3