Že tradicionalno je december tisto obdobje, ko z lestvicami in seznami pretehtamo zadnjih dvanajst mesecev, in filmski pregled naj bi bil eden prijetnejših tovrstnih obračunov.
Pri sestavljanju seznama sem skušala upoštevati predvsem tiste celovečerce z letnico 2019, ki smo jih v Sloveniji imeli priložnost videti ali v redni distribuciji ali pa na festivalih. V zadnjih letih je treba vključevati tudi platforme za pretočne vsebine, predvsem Netflix, ki s svojimi produkcijami redno meri na najvišje nagrade v industriji.
Tudi tokrat je odpadlo nekaj filmov, ki so v naših kinematografih gostovali letos, a "uradno" spadajo še v prejšnjo sezono filmskih nagrad: Mož iz ozadja (Vice) in libanonski Kafarnaum sta na primer pri nas gostovala letos in bi si zaslužila omembo, a sta prostor raje odstopila novejšim izdelkom.
Spodnji seznam se od 15. mesta prebija proti prvemu, seveda pa ste vabljeni, da v komentarjih dodate svoje favorite, ki jih ni na seznamu. Se vam zdi, da si v izbor najboljših zasluži priti sporni Joker Todda Phillipsa ali pa Scorsesejeva saga o ostarelih gangsterjih Irec? Bi raje izbrali sklepno epizodo Maščevalcev (Zaključek) ali pa Vojne zvezd (Vzpon Skywalkerja)?
Pregledi zadnjih let
15. Zajec Jojo (Jojo Rabbit, r. Taika Waititi, Nova Zelandija)
Taika Waititi v satirično-sentimentalni komediji izpostavi nekaj, česar si resne zgodovinske drame ne morejo privoščiti: da je bil nacizem kljub svojim strašnim, daljnosežnim posledicam tudi posmeha vredna, absurdna ideologija. Nacizem in njegove izvajalce vzame na muho v najširšem pomenu besede: ne zamudi nobene priložnosti, da bi poudaril, kako so butasti, neučinkoviti, trapasto našemljeni in teatralni. Hitler je ihtav in vreščeč smrkavec, ki je še najbolj obseden s tem, ali ni v svoji uniformi nemara videti debel. Waititijev humor je dovolj pretiran, da so te šale večinoma uspešni.
Pri tem film nikoli ne izgubi svojega zornega kota, perspektive osamljenega desetletnega otroka, ki v svoji domišljijski različici Hitlerja vidi kot očetovski lik, ne pa ideologije sovraštva, in prav zato je lahko Zajec Jojo kljub grozljivi tematiki natrpan s trenutki nežnosti in miline. Šele ko Jojo v svojem srcu Adolfa nadomesti s prijateljico iz mesa in krvi, neha biti slep za svet okrog sebe in vojna lahko razkrije svoj pravi obraz bede, lakote in izčrpanosti.
14. Oroslan (Oroslan, r. Matjaž Ivanišin, Slovenija)
Matjaž Ivanišin, ki ostaja zvest snemanju na filmski trak, svojo postmodernistično premiso o zabrisanosti meje med fikcijo in resničnostjo podaja na svoj redkobesedni, razmišljujoči način. Postopoma razpira zgodbo majhne vasi za madžarsko mejo, po kateri se razširi vest o smrti lokalnega mesarja. Oroslana pred kamero ne bomo videli (razen na mrtvaškem vozu): Ivanišinov pripovedni način, ki razkriva prisotnost ljudi v njihovi odsotnosti, s počasnim dodajanjem elementov tvori vodilno misel: nihče zares ne umre, dokler še obstaja v spominih in besedah svojih bližnjih. Ali z režiserjevimi besedami: "Kako je tisti, ki je umrl, še prisoten na obrazih tistih, ki živijo?"
V svoji tihi pripovedi Oroslan glasbe praktično ne uporabi – če izvzamemo napev porabščine, umirajočega (in v slovenskem filmu pozabljenega) jezika. Če se gledalec umiri in dopusti, da mu ritem narekuje počasna, premišljena kompozicija prizorov, ki trajajo dlje, kot smo navajeni, bo bogato nagrajen.
13. Angelo (Angelo, r. Markus Schleinzer, Avstrija)
Sedem let po kontroverznem prvencu Michael, ki ga je očitno navdihnil primer Natasche Kampusch in ki je Markusa Schleinzerja uvrstil v strujo t. i. "filma krutosti", po kakršnem slovita Ulrich Seidl in Michael Haneke, se je dunajski režiser lotil še bolj ambicioznega projekta. Angelo je filmska reinterpretacija življenjske zgodbe Angela Solimana, ki so ga že v otroštvu – najverjetneje v Nigeriji – ugrabili in prodali v suženjstvo. Kot nekakšen eksotičen okrasek je pristal na habsburškem dvoru in se nato gibal v visoki dunajski družbi 18. stoletja.
Režiser s hladnim, distanciranim pristopom razkrinka cinizem kolonialistične miselnosti, ki življenje sočloveka dojema kot bizarno kurioziteto, kot domislico, ki jo je mogoče uporabiti in zavreči. Po stilistični plati vključi elemente pantomime, burleske in popolnoma anahronistične motive. Skozi njegov pogled dunajska aristokracija deluje groteskno in popačeno: točno tako, kot oni sami najverjetneje vidijo Angela, moža, ki so ga po smrti balzamirali, našemili v pernato opravo in stlačili v vitrino.
12. Bilo je nekoč ... v Hollywoodu (Once Upon a Time ... in Hollywood, r. Quentin Tarantino, ZDA)
Če ste v klubu Quentinovih oboževalcev zaradi eksplozivnih izbruhov nasilja in gostobesednega duhovičenja, je čisto mogoče, da vas je Bilo je nekoč ... v Hollywoodu dolgočasil: oboje je sicer do neke mere prisotno, a Tarantino je dejansko ustvaril predvsem poklon filmski industriji v obdobju tranzicije, leta 1969, ko se stari Hollywood začenja umikati novemu. K sreči si ne zatiska oči pred zavedanjem, da je bil razkroj v mestu sanj že dolgo prej, preden je Mansonova Družina udarila s svojo kaotičnostjo. Težko se je pretvarjati, da je protagonist (Leonardo DiCaprio) enoznačen, idealiziran pozitivec, s katerim naj bi se identificirali. Rick Dalton vse privilegije svojega igralskega statusa jemlje za samoumevne in je nenehno na robu joka iz golega samopomilovanja. A čeprav se pokrajina filmske industrije nepreklicno spreminja, so nekatere predpostavke ‒ sreča je na strani povprečnih belskih možakov v srednjih letih ‒ neomajni monoliti. Skozi to optiko se BJNVH izkaže za presenetljivo aktualen in ozaveščen film.
Recenzija filma Bilo je nekoč ... v Hollywoodu.
11. Monos (Monos, r. Alejandro Landes, Kolumbija)
Monos je uro in pol dolga lekcija iz tega, kako hitro se poznani, predvidljivi svet lahko preobrazi v neobvladljiv kaos. Režiser Alejandro Landes dogajanje umesti v neimenovano latinskoameriško državo, kjer se skupina najstnikov pod okriljem "Organizacije" uri v gverilskih taktikah. Avtorja zanima predvsem nenehno spreminjajoča se dinamika moči v skupinici adolescentov; očitni primerjavi z Apokalipso zdaj in Goldingovim Gospodarjem muh sta povsem na mestu. Z demistifikacijo vojaških struktur na precej jasen pokaže skupni imenovalec vseh družb v zatonu: kadar gre res za nohte, bodo individualne težnje vedno preglasile skupno dobro.
Monos namesto s kakršno koli skrajno ideologijo ali eksplicitno družbeno kritiko, ki bi jo pričakovali od filma o otroških vojakih, postreže z vročičnimi sanjami, ki nalegajo na vse gledalčeve čute. Letos ne boste videli filma, ki bi vas temeljiteje ponesel iz kinodvorane ter v primarno, podzavestno srce teme.
10. Ray in Liz (Ray & Liz, r. Richard Billingham, VB)
Filmski prvenec Richarda Billinghama je avtobiografska študija revščine in razkroja družinskega življenja, ki ju za seboj potegneta alkoholizem in zanemarjanje otrok. V brezkompromisno prikazani bedi poišče tudi drobce temne lepote: film, v katerega je vključil več statičnih, fotografijam podobnih kompozicij, je bil posnet na 16-milimetrski filmski trak in v skoraj kvadratnem formatu slike.
Idejni zametek za film je bila fotografska serija Ray’s A Laugh, s katero je avtor lovil utrinke iz življenja svojega zapitega očeta, kolerične mame in mlajšega brata: ni šlo samo zanje, ampak za portret življenja na obrobju v thatcherjanski Angliji. V filmski reinterpretaciji teh dogodkov ga ne zanima obsodba starševske brezbrižnosti, ampak pokaže razumevanje za širšo sliko apatije in depresije, ki se naselita v posameznika, odrinjenega od družbe. Ray in Liz je zgodba o brezupu, ki svoje žrtve zgnete v stanje tope, brezizhodne inercije, v stanje, iz katerega se nihče niti ne skuša več izbezati.
9. Prekla (Dilda, r. Kantemir Balagov, Rusija)
Drugi celovečerec Rusa Kantemirja Balagova, učenca velikega Aleksandra Sokurova, so navdihnile zgodbe ruskih žensk, ki jih je v knjigo Vojna nima ženskega obraza zbrala nobelovka Svetlana Aleksijevič. Mnogo žensk, ki so se v drugi svetovni vojni bojevale na strani Rdeče armade – kot bolničarke, ostrostrelke, tankistke, pilotke, topničarke – je po koncu morije ostalo brez vsega: njihovi domovi so bili porušeni, otroci so jih pozabili, možje niso več ljubili otrdelih oseb, kakršne so postale. Po vseh grozotah, ki so jih doživele in preživele, na koncu niso imele nikogar, s komer bi o vsem tem lahko govorile. Prav tak lik je "Prekla" (Viktoria Mirošnicenko), napol katatonična bolničarka v leningrajskem hospicu.
Kantemir Balagov se brez olepševanj loti neizprosne, neizrekljivo težke teme, a je obenem posnel okusno, intimno stiliziran film, ki opazi vsak odtenek nacefrane tapete in ga uskladi z vzorcem "edine lepe obleke", ki jo premore obubožano dekle. Tudi najbolj banalne prizore izriše kot premišljene kompozicije razkošnih odtenkov zelene, rjaste in oranžne barve ‒ s tem ustvarja občutek sanjske pokrajine, ki pa je zaradi distopičnega konteksta prej nočna mora kot miren spanec.
8. Solsticij (Midsommar, r. Ari Aster, ZDA/Madžarska/Švedska)
Ari Aster je lani s fantastičnim prvencem Podedovano zlo prek žanra grozljivke in motivov ritualnega kulta načenjal vprašanje, kaj skupino ljudi poveže v družino. Kako to družino pregnete skupna izguba? Morda vas ne bo presenetilo, da v Solsticiju počne nekaj podobnega in spet uporablja tako groteskno podobje in nazorno nasilje, da film priporočamo samo ljubiteljem grozljivk. Stopnjujoče se vzdušje paranoje umesti v bukolično idilo švedskega podeželja, kjer sredi poletja sonce (skoraj) nikoli ne zaide in kjer narava prekipeva v skoraj boleče sočnih barvah. Gručo podiplomskih študentov je njihov švedski kolega zvabil na odročni poganski festival, za katerega se izkaže, da vključuje tudi ritualne samomore in umore.
Pri Solsticiju je genialno predvsem to, da nam pod pretvezo grozljivke postreže (tudi) veliko bolj univerzalno, emancipatorno zgodbo o ljubezenskem razhodu. Široki, olajšani nasmeh Florence Pugh v sklepnem prizoru je nasmeh ženske, ki ji je z ramen padlo breme dušeče zveze. Pod tisto orjaško krono cvetja sedi vsaka ženska, ki je kdaj pri sebi iskala opravičila za partnerjevo neuvidevnost in brezbrižnost. Katarzično.
7. Mi (Us, r. Jordan Peele, ZDA)
Po fantastičnem prvencu Zbeži! (2017) je Jordan Peele posnel variacijo na klasično temo grozljivke o vdoru v dom s primesmi nadnaravnih elementov in grozljivk o pošastih. Mi je grob in temačen film, ki ne ponuja enoznačnih odgovorov – pred nami je distopičen portret Amerike, ki jo bo na kolena spravil vse globlji prepad med privilegiranimi in marginaliziranimi.
V Peelovi viziji sta krvnik in žrtev ista oseba. Na dovozu družine Wilsonovih se nekega dne pojavijo njihovi dvojniki, opremljeni z bejzbolskimi kiji in morilskimi namerami. (Lupita Nyong'o bi si za svojo dvojno vlogo zaslužila vsaj oskarjevsko nominacijo.) Drugače povedano: tisti, ki smo jih poteptali, odrinili in odvrgli, se niso pustili kar tako odgnati; nazaj na površje bodo priplezali prek naših trupel. Najbrž ni težko uganiti, kateri del zgodovine je tisti, ki ga Amerika kolektivno tlači v podzavest.
6. Svetilnik (The Lighthouse, r. Robert Eggers, ZDA/Kanada)
Povzetek Svetilnika bi lahko strnili v en sam stavek: stvari se začnejo turobno in od tam gre samo še navzdol. Robert Pattinson igra svetilničarskega vajenca, ki ga počasi razžira odrezanost od sveta na skali ob obali Nove Anglije. Pod ponavljanjem vsakodnevnih opravil v svetilniku se skriva neoprijemljiva tujost, čudnost, ki v kombinaciji z osamljenostjo svetilničarja postopoma peha v norost: kaj je resnično in kaj domišljija, kaj so vizije in kaj samo blodne sanje? Film je bil posnet na črno-beli film in v skoraj kvadratnem razmerju, kakršnega v kinih ni že od dvajsetih let prejšnjega stoletja. Stilistični prijemi nakazujejo ekspresionističen poskus dokumentacije razkroja posameznikovega duha, ki se je znašel v precepu brezbrižne narave in človeške krutosti. Ob vsem tem je presenetljivo, kako zelo duhovit film je Svetilnik v resnici – predstavljajte si, da bi se Herman Melville in Henry James nalokala groga in potem pokala kosmate vice o prdcih in masturbaciji.
5. Zgodbe iz kostanjevih gozdov (r. Gregor Božič, Slovenija)
Nesporno najboljši slovenski film leta, ki je s tako premočjo zmagal na Festivalu slovenskega filma, da bi si kdo lahko ustvaril (napačen) vtis, da domača filmska industrija letos ni ponudila nobenega drugega izdelka, ki bi bil vreden pozornosti.
Lahko za 35-letnega avtorja rečemo, da je pripadnik "stare šole"? Gregor Božič, sicer tudi sodelavec pri filmih Matjaža Ivanišina, je v svojem prvem celovečercu pokazal neverjetno izpiljen vizualni slog, občutek za atmosfero, nežno naklonjenost do narave in prebivalcev Benečije ter rigorozno spoštovanje do samega materiala filmskega traku. K pripovedi o pomanjkanju in marginalizaciji v Benečiji, ki sta po drugi svetovni vojni vodila do množičnega izseljevanja, ne pristopa v pričakovani maniri socialnega realizma, pač pa z lirično nežnostjo, ki resnično pokrajino povzdiguje na raven mitske. Bodite pozorni na glasbeno podlago Islandke Hekle Magnúsdóttir; z ječanjem teremina izrazi vso bolečino izgube in osamljenosti, ki se ji protagonisti v boju za preživetje ne morejo predajati.
Recenzija filma Zgodbe iz Kostanjevih gozdov.
4. Zakonska zgodba (Marriage Story, r. Noah Baumbach, ZDA/VB)
Kdor je vsaj malo seznanjen z zlatim parom ameriškega indiefilma, Noahom Baumbachom in Greto Gerwig, bo vedel tudi, da je neposredno pred njuno zvezo prišlo do boleče ločitve med Baumbachom in igralko Jennifer Jason Leigh. Še sreča torej, da Zakonska zgodba, Netflixov letošnji veliki oskarjevski adut, ponuja več kot samo voajerski užitek; Baumbach moškega v svoji zgodbi (Adam Driver) ne poskuša prekvalificirati v nerazumljenega genija ali žrtev nestanovitne žene (Scarlett Johansson). Pazljivo skuša zastopati obe perspektivi, njeno in njegovo, da bi tako lažje razumel kompleksni postopek razpletanja nekoč neločljivo povezanih usod. Ne zanima ga iskanje krivca in žrtve, le ugotovitev, da postopek ločitve lahko razčloveči še tako empatičnega in spravljivega posameznika, še posebej, ko se v imenu "mediacije" vpletejo odvetniki.
Vrhunec filma je boleče avtentičen, brutalen prizor (verbalnega) spopada, v katerem se Driver in Johanssonova soočita kot težkokategornika v ringu – a Baumbach trmasto vztraja še dlje, do prostorov onkraj bolečine in jeze. Verjetno najboljši igralski dosežek v karieri Scarlett Johansson.
3. Bolečina in slava (Dolor y gloria, r. Pedro Almodóvar, Španija)
Pri 70 letih se je Pedro Almodóvar pripravljen ozreti nazaj in navznoter, k najzgodnejšim vrelcem navdiha in formativnim trenutkom mladosti. Bolečina in slava se v koncentričnih krogih suče okrog Almodóvarja samega, okrog Almodóvarja kot ikonoklastičnega umetnika, kot nekonformista, ki se ni uklanjal zahtevam industrije niti v časih, ko je bila zmernost cenjena bolj kot transgresija. Z liričnostjo, ki zaznamuje večino njegovih novejših del in ki je nadomestila nekdanja manierizem in provokacijo, vzpostavi bolečino – kronično, nenehno telesno bolečino, s katero živi njegov protagonist – kot ceno, ki jo je treba plačati za umetniško veličino.
Na Špančeve filme se lahko zanesemo, da bodo tudi v svoji formi izjemen estetski užitek; Bolečina in slava v tem pogledu ne razočara. Vse od notranje opreme do kostumografije in seveda glasbene podlage je razkošje za čutila – eden tistih izdelkov, ki jih je treba videti na velikem platnu. Antonio Banderas, ki v Hollywoodu še vedno nima statusa, kakršnega bi si zaslužil in ki mu pripada v Evropi, bi si za to vlogo zaslužil oskarja.
Recenzija filma Bolečina in slava.
2. Portret mladenke v ognju (Portrait de la jeune fille en feu, r. Céline Sciamma, Francija)
Portret mladenke v ognju je v pravzaprav portret skrivnih življenj žensk v drugi polovici 18. stoletja, raziskovanje prostorov svobode, ki so si jih ženske utrle v svetu moških. (Céline Sciamma je – po lastnih besedah – hotela povedati ljubezensko zgodbo, v kateri ne bi bilo elementa hierarhije, razmerij moči in dominance.)
Pripoved o ljubezni med slikarko in njeno portretiranko na vetrovni obali Bretanje je kadrirana kot serija slikarskih kompozicij, direktorica fotografije Claire Mathon pa v maniri chiaroscura izkoristi vsako leščerbo in vsako svečo za poigravanje s sencami in svetlobo. Ta motna, topla svetloba le delno razkriva življenja žensk, ki so omejena na sfero doma: a Sciamma ne skuša podčrtati njihove nemoči. Ljubezenske afere, skrivaj opravljeni splavi, druženje ob kresu na plaži – ženske, ki so jim zaprta vrata ne samo na likovno akademijo, ampak tudi v areno kakršnega koli vodenja, ustvarjajo svoje samozadostne, polne svetove. Sciamma se zlepa ne naveliča preprostih, skopih prizorov, v katerih se ne dogaja nič, a se v resnici dogaja vse: stisk roke, zadržan dih, ukraden pogled.
Recenzija Portreta mladenke v ognju.
1. Parazit (Gisaengchung, r. Bong Joon-ho, Južna Koreja)
Dobitnik zlate palme v Cannesu je vrhunska destilacija parabol o razrednem boju, ki jih je Južni Korejec Bong Džun Ho načenjal že v Ledenem vlaku in Okji. In ta boj se je v Parazitu razmahnil v vojno.
Najboljši film iztekajočega se leta ni niti komedija niti grozljivka, pa čeprav premore močne elemente obeh žanrov ‒ način, kako režiser na videz brez truda manevrira z njima, je kazalnik avtorjevega ogromnega dometa. Obenem sta z direktorjem fotografije Hong Kjung Pjojem (Požiganje) mojstra vizualne metafore, ki je razumljiva, ne da bi gledalca posiljevala s svojo očitnostjo. Eden od njunih simbolov je motiv stopnišča: svet se deli na tiste, ki živijo v aristokratskih vilah na klancu, in tiste, ki ždijo in garajo pod stopniščem. Bong se k sreči ne zadovolji s poenostavljeno delitvijo na svetniške izkoriščane reveže in zlobne fevdalce. Vsi njegovi protagonisti samo iščejo, koga bodo zažirali, saj so vsi le neznatni organizmi v ogromnem, neomajnem ekosistemu kapitalizma.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje