O tabelni sliki znamenitega beneškega poznorenesančnega slikarja Jacopa Robustija – Tintoretta (1518–1594), s katero se glavni oltar cerkve sv. Nikolaja ponaša po zaslugi novomeškega prošta Polidorja pl. Montagnane, so danes govorili v dvorani Škofijskega dvorca.

Po končanih najnovejših restavratorskih delih, ki so jih začeli lani, končali pa letos v centru Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, je o novih spoznanjih o sliki med drugim spregovorila konservatorska svetnica območne enote Novo mesto Marinka Dražumerič. Konservatorsko-restavratorske posege na Tintorettovi sliki sv. Miklavža je predstavila Emina Frljak in Restavratorksega centra ZVKDS, naravoslovne preiskave pa Barbka Gosar Hirci in Polonca Ropret, obe iz Restavratorskega centra, ter Andrej Hirci konservator-restavrator Narodne galerije. Končano restavracijo slike bodo proslavili tudi 4. decembra ob 19.00 z nagovorom novomeškega škofa Andreja Glavana, koncertom in predstavitvijo slike ter konservatorsko-restavratorskega dela.

Naročilo oglejskega patriarha
Slika sv. Miklavža je v Novo mesto prišla potem, ko je leta 1576 novomeško cerkev, med drugim tudi njen glavni oltar, močno poškodoval požar. Takratni novomeški prošt je od oglejskega patriarha Giovannija Grimanija pridobil Tintorettovo delo, ki pa je bilo naročeno prav za Novo mesto. O tem priča osrednja figura sv. Miklavž, ki je zaščitnik cerkve, upodobitev zavetnikov oglejske cerkve sv. Mohorja in Fortunata pa govori o tem, da gre za patriarhovo naročilo.

Slika mojstra, ki je v svoje slikarstvo vnašal manieristične značilnosti, dajal poudarek dramatičnosti prizora in izbiral nekonvencionalne kompozicije, ki so poudarjale beg v globino, je bila hudo poškodovana pri menjavah oltarnih nastavkov, v spodnjem delu pa celo odrezana. Danes je del novogotskega oltarja, izdelka ljubljanskega podobarja Matije Tomca iz leta 1868. Prav neprimerna oblika tega oltarja je bila vzrok za nekatere ponavljajoče se poškodbe slike. Čeprav je Tomec o njem samozavestno zapisal, "da še noben gotski oltar ni tako po postavi skupaj postavljen na Kranjskem kakor ta", pa mu umetnostni zgodovinarji niso bili naklonjeni. Kot piše Marinka Dražumerič v Vita Artis Perennis - Ob osemdesetletnici akademika Emilijana Cevca, je nenaklonjenost izhajala iz tega, da je novogotski oltar popolnoma neprimerna kulisa za veliko Tintorettovo umetnino in eno najdragocenejših slik na Slovenskem, tudi zaradi estetskih kriterijev, saj s svojo obrtniško ravnjo ne dosega plemenitosti in kakovosti gotskega prezbiterija.

Restavriranje slike sv. Miklavža
Prvih restavratorskih posegov se je leta 1899 lotil slikar Ivan Vavpotič. Leta 1913 je konservator France Stele zapisal, da je Vavpotič sliko osnažil in lakiral, a da je znova zelo zaprašena in da bo treba misliti na njeno popravilo. Istega leta je bila slika odpeljana na Dunaj v delavnico tedaj najboljšega avstrijskega restavratorja Hermanna Ritchla, leta 1949 pa je škodo na sliki odpravljal še slikar Matej Sternen. Zadnje restavriranje, ki je bilo izvedeno v Restavratorskem centru ZVKDS, pa je potrdilo nekaj starih umetnostnozgodovinskih tez in razširilo znanje o sliki.