Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK), naša osrednja in največja knjižnica, ki letos praznuje 250. obletnico, v svojih depojih hrani več kot tri milijone enot knjižničnega gradiva. Temeljna naloga vsake nacionalne knjižnice je izgradnja patriotike, zbirke narodove zapisane dediščine. Zbirka pisne dediščine slovenskega naroda se imenuje slovenika. To so dela, ki so bila založena ali natisnjena v Sloveniji, se nanašajo na Slovenijo, so napisana v slovenskem jeziku oziroma so jih napisali slovenski avtorji. Zbirka slovenike ima status kulturnega spomenika, njeno hranjenje pa je osrednja naloga NUK-a. Poleg tega ima NUK tudi bogato zbirko temeljne znanstvene literature. Začetke te zbirke najdemo na koncu 18. stoletja. Licejska knjižnica, ki je bila predhodnica današnjega NUK-a, je bila ustanovljena kot prva javna znanstvena knjižnica na Slovenskem, namenjena je bila izobražencem, predvsem profesorjem in študentom liceja.

Za nacionalne knjižnice pa je značilno, da v njih nastajajo tudi posebne knjižnične zbirke. V NUK-u deluje osem posebnih zbirk, to so rokopisna zbirka, zbirka starih tiskov, glasbena zbirka, kartografska zbirka, slikovna zbirka, zbirka drobnega tiska in sive literature, zbirka knjižničnega gradiva Slovencev v zamejstvu in po svetu ter filmska zbirka.

"V NUK-u ni nezanimivih zbirk," pravi Matjaž Lulik, vodja oddelka knjižničnih zbirk, ki je hkrati tudi skrbnik zbirke starih tiskov, v kateri hranijo gradivo, ki je nastalo od začetkov tiskarstva do vključno leta 1850. Zbirka starih tiskov obsega približno 40 tisoč enot. Med njimi so dela iz knjižnic verskih in drugih ustanov, ki so bile predane že licejski knjižnici, pomemben del pa predstavljajo tudi knjižnice posameznih zbirateljev, ki so jih pridobili kot zapuščine ali pa odkupili od lastnikov oziroma njihovih dedičev: Peerova, Zoisova, Kopitarjeva, Metelkova, Čopova, Zupanova, Vrhovnikova knjižnica in še številne druge.

Na podlagi česa se odločate, kje boste delo hranili, v katero zbirko ga boste umestili?
Pri dragocenem gradivu nimamo dilem, saj je že tradicionalno v skupnem prostoru. Celotno rokopisno gradivo imamo na enem mestu, pri starih tiskih pa so vmes tudi kakšne druge publikacije, ki so izšle po letu 1850. Najdragocenejše gradivo NUK-a, to so na primer Supraseljski kodeks, ki je eden najstarejših ohranjenih pisnih dokumentov v slovanskem jeziku, Stiški rokopis, rokopisi Prešerna in Kosovela, pa hranimo v posebnem trezorju, kjer je zagotovljena stalna temperatura (20 ℃) in 50-odstotna vlaga.

Sorodna novica Zakladi NUK-a: Kons. 5, konstruktivistična mojstrovina, ki jo je navdahnila kmetovalska brošura

Kaj pomeni, ko rečete, da je delo, ki ga hranite v NUK-u, dragoceno?
Ko sem po naši knjižnici vodil dijake, me je eden izmed njih vprašal, katera je naša najdražja knjiga, koliko evrov stane. Ko sem mu odgovoril, da je to gradivo neprecenljivo, se mi je zazdelo, da si dijaki velikokrat ne predstavljajo, kaj je neprecenljivo za slovensko ali svetovno kulturno dediščino. Mi poskušamo oceniti, kakšen pomen ima neko delo za slovensko kulturno zgodovino. Pri Kosovelu, Prešernu, Cankarju ni dileme, to gradivo je neprecenljivo. Ko smo prevažali Supraseljski kodeks, je bil ta zavarovan za 700 tisoč evrov, a to je zgolj tehnični podatek, ki ne pove bistva. Za nazaj je lahko ocenjevati vrednost kulturne dediščine, veliko bolj lucidni moramo biti, ko ocenjujemo pesnika ali pesnico, ki še nista uveljavljena v našem kulturnem prostoru. V tem primeru moramo biti pa nekoliko preroški. Težko rečemo, kaj bodo ljudje brali čez 30 ali 50 let, ne vemo, kaj bo takrat prepoznano kot izjemna kakovost. Vprašajmo se, kaj so cenili pred recimo 200 leti. V tistih časih je bil zvezda Jovan Vesel Koseski.

Takih primerov, ko se ocene pomena avtorjev skozi čas spreminjajo, je verjetno veliko.
Izbral bom bližnji primer, Milo Kačič, ki je svoje poezije predlagala založbam in takrat še niso uvideli njene izjemnosti. Pesnik, pisatelj in literarni zgodovinar France Pibernik pa je preroško ugotovil, kakšno vrednost ima njena poezija. Tu so še znane avtorice iz 19. stoletja, na primer Luiza Pesjakova, ki je bila nedvomno talentirana avtorica, a so jo vedno dajali na stranski tir, ker je vladala moška logika ocenjevanja kakovosti avtorstva. Še en primer bom navedel, to je Josipina Turnograjska, ki je bila pesnica, pisateljica in skladateljica. Pozor! Pri njej moramo upoštevati, da je svet zapustila pri 21 letih.

Bi na podlagi avtorjeve zapuščine, ki jo hranite in proučujete, lahko nastala neka nova, drugačna podoba o njem ...
Ko začneš to delati, si prvo leto pogosto presenečen, ko pa prebereš na tisoče pisem, ugotoviš, da smo vsi ljudje. Normalno je, da je v določenih pismih lahko avtor artikuliran, kulturen, da se pa v naslednjem rokopisnem sporočilu prepira s svojo ženo, se ukvarja z banalnostmi. To je popolnoma človeško in prav nič posebnega.

Zato pa je tako pomembno, da so vsi ti zapisi v rokah odgovornih ljudi.
Naše zbirke niso namenjene rumenemu tisku, temveč znanstvenim raziskavam. Če hoče študent napisati odlično diplomsko nalogo, bo študiral naše gradivo. Vsakemu uporabniku že takrat, ko izrazi željo, da bi raziskoval po gradivu NUK-a, razložimo, kakšno odgovornost s tem prevzema nase. Podpisati mora tudi izjavo, v kateri so zelo jasno zapisani pogoji uporabe. Seveda so iz zgodovinskega vidika čez sto let zanimive tudi kakšne nebistvene podrobnosti, ki pa niso namenjene nasladi. Ne, temu pa zagotovo ne!

Povedali ste mi, da ste si vedno želeli delati v NUK-u. Svoje delo opravljate s posebno strastjo.
Odkar pomnim, sem rad bral. Mogoče je k temu prispevala moja mama, ki je zelo rada brala, pa tudi oče, ki je bil sicer elektroinženir, je imel vedno kakšno knjigo na polici. Ko je zapustil ta svet, je bila na njej knjiga Borisa Pahorja. Če ima človek afiniteto do knjižničarskega poklica, potem je NUK ustanova, ki največ nudi na tem področju. Pri nas ima zaposleni res veliko možnosti za izobraževanje, zato menim, da bi morali tisti, ki delamo v NUK-u, te možnosti spoštovati in se jih zavedati.

Ste skrbnik zbirke starih tiskov. Kaj to konkretno pomeni?
Skrbnik zbirke starih tiskov se ukvarja s tem, da je gradivo ustrezno hranjeno, spremlja ponudbo na trgu, navezuje osebne stike z ljudmi, ki so nam morda pripravljeni podariti kakšne dragocene primerke. Temeljno merilo pri zbiranju literature je, da gradivo spada v sloveniko, glavna kriterija pa sta vsebinski in strokovni.

Obdobje starega tiska se začne z inkunabulami, prvimi natisnjenimi knjigami, povsem točne letnice pa ni mogoče določiti.
Mi ne moremo prav do milimetra natančno določiti, kdaj se začne to obdobje. Ko bova prišla v trezor, vam bom pokazal primerek, ki bi teoretično utegnil biti celo starejši od Gutenberga. Najbolje je, če rečemo, da se obdobje starih tiskov začne v prvi polovici 15. stoletja. Beseda inkunabula izvira iz latinščine, pomeni pa lahko povoj ali zibelko. Gre torej za zibelko tiskarstva. Obdobje inkunabul se konča z letom 1500. Če je bila inkunabula tiskana leta 1501, potem to uradno ni več inkunabula, čeprav ima lahko še vse oblikovne značilnosti inkunabul. To je umetno določena letnica, kot na primer leto 1650, ki ločuje starejše od novejših rokopisov. Pri tem pa je treba upoštevati tudi lokalni kontekst. Naša zbirka starih tiskov se zaključuje z letom 1850 in nismo edini v Evropi, ki smo si izbrali to letnico. Povezana je z zgodovinskimi danostmi. Ko so v naših krajih tiskali knjige še po stari maniri, so na ozemlju današnje severne Nemčije in v Angliji, kjer so bili zelo zgodaj industrijsko razviti, že tiskali broširane papirnate izdaje.

Dejali ste že, da je gradivo, ki ga hranite, dragoceno, neprecenljivo.
Pri tem najprej pomislim na protestantiko, ki je bila izjemna ne samo v slovenskem merilu in ne le zaradi tega, ker je postavila temelje slovenskega knjižnega jezika. Pri Dalmatinu gre tudi za prevajalske presežke na svetovni ravni. Takrat je imel prevajalec pred seboj grški original, hebrejski original, mogoče tudi kak nemški in latinski prevod, morda še slovar in seveda znanje v svoji glavi. Zdaj si pa predstavljajte, kako prevajamo danes, ko imamo internet in lahko veliko hitreje sestavljamo mozaik neznanih pojmov. Jurij Dalmatin je bil dobro podkovan mož, pri številnih izrazih se lahko prepričamo, da je nadpovprečno obvladal hebrejščino. Njegove prevajalske rešitve so mogoče celo ustreznejše kot recimo v The King James Bible, v češki Bible kralická. Hutter je v svoji izdaji Biblije, ki je šestjezična, poleg aramejščine, hebrejščine, grščine, latinščine in nemščine med slovanskimi jeziki izbral slovenščino. Za to potezo se zagotovo ne bi odločil, če ne bi šlo za izjemen Dalmatinov prevajalski dosežek.

Prej ste dejali, da morate skrbniki zbirk spremljati tudi dogajanja na tržišču.
To utegne zveneti kot ekonomska govorica, mogoče bi bilo ustrezneje, če povem, da spremljamo dogajanja po antikvariatih. Raziskujemo na območjih, ki so zgodovinsko povezana s Slovenijo, spremljamo skupno nemško bazo, ugledne arhive, v katerih imajo že tradicionalno dragocenejše gradivo, ozremo se k Madžarom in na Hrvaško, veliko zanimivega pa lahko najdemo tudi na Sotheby's ali na AbeBooks.

Vse to je torej treba nenehno spremljati in pregledovati ponudbo?
Neprestano. Biti moramo vztrajni. Vedno, ko gledam skupno nemško bazo, najdem kakšnega Valvasorja, Jurija Vego, kar mi že imamo. Ko pa se pojavi kaj za nas zelo zanimivega, takrat se je treba hitro odzvati. Če nismo dovolj hitri, se lahko v teh poznavalskih in zbirateljskih krogih zgodi, da nas prehitijo. Seveda pa smo odvisni tudi od svojih finančnih zmožnosti. Na Sotheby's ali v splošni nemški bazi bi vam lahko takoj pokazal rokopise s ptujskega območja, ki stanejo kakšnih 40 tisoč evrov, kar pa je za nas že preveč.

Kdaj se odločite, da zaradi želenega nakupa dragocenosti, ki ste jo našli na trgu in presega vaše finančne zmožnosti, prosite za odobritev in denarno pomoč ministrstvo za kulturo?
Najprej imam pred očmi vrsto gradiva, ki ga v knjižnici zbiramo. Če gre na primer za nek urbar, ki je lahko še tako zanimiv, ta sodi v Arhiv Republike Slovenije, če pa najdemo literarno ali zgodovinsko gradivo, ki je pomembno za nas, potem napnemo vse sile, da to gradivo dobimo. Ni nujno, da nam vedno uspe, a vsaj poskusimo.

Veliko je tudi dragocenosti, ki so del naše kulturne zgodovine, a jih hranijo kje drugje. Kaj od tega bi si recimo zelo želeli imeti v NUK-u?
Protestantiko, ki jo hranijo Švicarji, danske knjižnice in v Nemčiji. Zelo bi si želel korespondenco Primoža Trubarja ali korespondenco Sebastijana Krelja, ki je v Regensburgu, marsikaj je še na Dunaju. Mi na to gledamo mogoče malo širše. Če se je primerek v neki knjižnici ohranil, potem je vse v redu, ker sicer bi tudi drugi narodi lahko zahtevali dragocene primerke, ki so pomembni zanje in jih hranimo pri nas. Tak je Supraseljski kodeks, ki je po dragocenosti primerljiv z Brižinskimi spomeniki, hranimo ga pri nas, nastal pa je na ozemlju današnje Bolgarije. Seveda bi z veseljem imeli tudi Cerkovno ordningo, ki je v Memmingenu, a jo je nemogoče dobiti. Ko je tamkajšnji arhiv prejel Cerkovno ordningo, so v pogodbo zapisali, da je dolžan skrbeti zanjo in ohraniti ta izvod v svojem arhivu. Za gradivo je bistveno, da se ustrezno hrani, da se je ohranilo do današnjih dni, da se digitalizira, ker je tako dostopno vsem raziskovalcem. Na spletu je na primer na voljo celotna Kopitarjeva zbirka, ki smo jo digitalizirali že pred leti.

Če je gradivo digitalizirano in praktično dostopno vsem, potem res lahko rečemo, da je to javno dobro.
Vsekakor.

NUK ima tudi veliko zasebnih knjižnic.
Res je, te knjižnice poskušamo rekonstruirati. Med njimi so Auerspergova knjižnica, knjižnica Kranjske kmetijske družbe, ko se bova sprehodila po skladišču, boste videli, da lahko po enotni vezavi v svetlordeče oziroma rjavo usnje takoj prepoznamo Zoisovo knjižnico, Takrat je bila navada, da so nekateri lastniki knjižnic dali vezati knjige po svojem okusu.

Na koncu še zanimivost. Gradnja NUK-a se je začela 5. oktobra 1936, knjižnica pa se je v Plečnikovo palačo preselila spomladi 1941. Od gradnje NUK-a je Plečnikova arhitekturna mojstrovina hranila skrivnost, ki se je pokazala konec leta 2021 med menjavo oken. Takrat ste tvitnili, da ste na fasadi, ko so odstranili okvirje, odkrili risbo delavca, ki je med gradnjo NUK-a narisal deklico.

To je bilo duhovito odkritje, ki ni kak umetniški presežek, no, morda se komu to zdi umetnina, ker je bila tako spontano narisana. Šalo na stran, do naslednje menjave oken te deklice ne bomo več videli. Vemo pa, da obstaja.

Z Matjažem Lulikom smo se podali med stare tiske, ki jih hranijo v NUK-u. Več v priloženem posnetku oddaje Vala 202 NUK – svetišče znanja, v katerem nas popelje v skladišče in trezor NUK-a, pripoveduje zanimivo zgodbo o najdbi Cerkovne ordninge, govori o Dalmatinu, Trubarju. Valvasorju, Brižinskih spomenikih, pergamentu in obstojnosti papirja, na katerem so bile najstarejše in najbolj dragocene knjige natisnjene.