Srečko Kosovel je doživel žalostno usodo mnogih odličnih slovenskih pesnikov in umrl v cvetu mladosti in ustvarjalnosti. Pesniti je začel že v rani mladosti, po zaslugi svojih upodobitev motivike domače pokrajine je postal simbol Krasa. Vendar pa se ni zadovoljil samo z osebnoizpovedno liriko – pod vplivom avantgardne, konstruktivistične poetike je krenil v radikalno drugačno smer.

Njegovo pesniško inovativnost morda najlepše izkazuje Kons. 5, ena njegovih najbolj znanih pesmi, ki še vedno navdušuje s svojo modernostjo in aktualnostjo.

Kons. 5 na prvi pogled niza raznorodne, nenavadne, ne posebno "lirične" elemente, kot so matematični znaki in simboli ali pa zvočni posnetek oslovega riganja, s katerim se pesem pomenljivo glasno sklene, ugotavlja literarni teoretik Matevž Kos. Malce nenavadno, na prvi pogled trivialno, pa vendarle: oslovo riganje pri Kosovelu je najbrž v zvezi z Nietzschejem. Najverjetnejši izvir "oslovske" skovanke je namreč Nietzschejeva knjiga Tako je govoril Zaratustra – Kosovel jo je bral in, kot je dokumentirano, celo priporočal v branje. "I, A" se v Nietzschejevi knjigi pojavi kar nekajkrat, ima pa podobno – ironičnosubverzivno, tudi norčavo – funkcijo kot pri Kosovelu.

Usodni kmetijski priročnik
O genezi pesmi literarni zgodovinar Anton Ocvirk v Kosovelovem Zbranem delu zapiše sledeče: "Pesem je nastala prve dni julija 1925. Takrat je Kosovel komaj dobro prišel domov na počitnice, ko je pri svojem očetu naletel na kmeta Jožeta Petelina – 'Gabršena', ki se je prišel posvetovat k njemu o svojih stvareh. Mimo drugega je omenil, da prebira knjigo 'Gnoj je zlato'. Po pripovedovanju pesnikove sestre Anice je Srečka že ob naslovu samem spreletelo, da se je namuznil, potem pa se je še nekaj dni nasmihal, kadar se je spomnil nanj (...) Delce s tem naslovom, pravzaprav brošura majhnega žepnega formata z mehkimi platnicami, niti ni kdove kaj posebnega, saj obsega komaj borih šestnajst strani. Napisal jo je agronom A. Jamnik, izšla pa je leta 1921 v Ljubljani. Toda kljub vsemu nas že naslovi poglavij pouči, da imamo opraviti s samimi koristnimi navodili, ki so namenjena poljedelcem".

Ocvirk navaja tudi zapis iz Kosovelovega dnevnika iz tega časa, "ki ga moramo imeti za prvotno zasnovo Kons. 5. Glasi se: Zlata mrzlica/Ljudje imajo zlato mrzlico Kapitalizem/Gnoj je zlato/Zlato je gnoj, ker ga zato uporabljajo/Kultura(je čisto enako)dekla kapitalizma."

Nezaupnica malomeščanskemu obstoju
S pomočjo teh kontekstualnih okoliščin lahko jasneje vidimo Kosovelovo protikapitalistično idejo. "Kons. 5, skupaj z nekaterimi drugimi tovrstno naravnanimi Kosovelovimi teksti, to ost ubeseduje posredno: privajeno, udomačeno podobo 'meščanskega', 'buržoaznega' sveta razstavlja, deharmonizira in jo tako zarisuje kot izrazito nestabilno, dinamično strukturo, ki sama – takšna, kakršna pač je – kliče po radikalni spremembi," ugotavlja Kos. "Oslovo riganje na koncu pesmi Kons. 5 ne priča samo o nekakšni norčavosti in ironično-parodični distanciranosti, temveč obstoječemu zgodovinskemu svetu izreka temeljno nezaupnico."

Kosovel je znan tudi po svojih kolažih; lep primer je denimo Leteča ladja. V NUK-u hranijo tudi "negative" teh kolažev – ostanke časopisnih strani, iz katerih je pesnik rezal besede zanje.