Murnove pesmi štejejo med reprezentativne stvaritve slovenske književnosti. Njegovo pesniško delo se je prepletalo z ustvarjanjem Dragotina Ketteja, Ivana Cankarja in Otona Župančiča.

Murn, ki je sprva objavljal v mladinskem časopisu Dijaške vaje, pozneje pa tudi v Slovenskem narodu, Slovencu in Ljubljanskem zvonu, se je podpisoval z različnimi psevdonimi. Med temi je tudi Aleksandrov - psevdonim, ki ga je pesnik prevzel od domačije Aleksandrovih v Vipavski dolini, kjer je nekajkrat preživljal šolske počitnice.

Sicer pa je večino svojih pesmi objavil v almanahu Na razstanku leta 1898, medtem ko samostojne zbirke v svojem življenju ni izdal. Njegova edina pesniška zbirka Pesmi in romance je izšla dve leti po njegovi smrti leta 1903 po zaslugah literarnega zgodovinarja Ivana Prijatelja, s katerim sta se spoprijateljila na višji gimnaziji v Ljubljani.

Murnova poezija se osredinja predvsem na bivanjsko, osebno izpovedno tematiko, motivno pa opisuje predvsem prizore iz narave, ki jih na preprost in učinkovit način preoblikuje v življenjske metafore. Taka je tudi pesem Pa ne pojdem prek poljan, ki upesnjuje pesnikovo melanholično občutje in slutnjo smrti.

Sorodna novica Josipu Murnu se je izjalovilo skoraj vse, česar se je lotil

Zadnji dnevi v Cukrarni
Zadnji del svojega življenja je Murn preživel v Cukrarni v Ljubljani, kjer se je spoprijateljil s Kettejem, Cankarjem in Župančičem. Umetniki so se zbirali v krogu Zadruge, njihovega literarnega krožka, obdobje njihovega ustvarjanja pa je dobilo ime moderna (za začetek obdobja velja leto 1899, ko sta izšli dve pesniški zbirki, Cankarjeva Erotika in Župančičeva Čaša opojnosti).

Za Murna je bila usodna jetika – junija leta 1901 je umrl star komaj 22 let, na isti postelji kot dve leti prej Kette. Pokopan je v grobu pesnikov slovenske moderne na ljubljanskih Žalah.

Rokopis pesmi Josipa Murna Aleksandrova Pa ne pojdem prek poljan hrani Rokopisna zbirka NUK pod Ms 511. Spodaj pa še nekaj zanimivih povezav, ki popeljejo po arhivu Digitalne knjižnice Slovenije.