Najbolj znana izmed njih, Franja Tavčarjeva, žena odvetnika in mestnega odbornika, ki so jo vse njene vrstnice od leta 1894 naprej priznavale za svojo voditeljico, je tako leta 1898 prevzela pokroviteljstvo abiturientske prireditve, ki je dva dni potekala v slovenski prestolnici Ljubljani.
Abiturienti so bili mladeniči, ki so opravili maturo na gimnaziji, realki ali učiteljišču in so se potem jeseni podali v razne službe ali na visokošolski študij. Ob koncu srednješolske dobe pa so se želeli še malo poveseliti in se pogovoriti o svoji nadaljnji življenjski poti, zato so ob slovesu vsako leto pripravili poseben vseslovenski shod.
Abiturientski shod leta 1898
Abiturientski shodi so bili v zadnjem desetletju devetnajstega stoletja nadvse slovesni. Potekali so seveda v Ljubljani. Poleg domačih mladeničev so se jih navadno udeleževali tudi Hrvati in tako je bilo tudi leta 1898. Prireditev je kot po utečeni poti trajala kar dva dni.
Na večer prvega, 26. julija 1898, je bil tako v Sokolski dvorani ljubljanskega Narodnega doma dijaški komers, na katerem je igrala vojaška godba in je sodeloval tudi dijaški pevski zbor. Niso pa manjkali niti govori in napitnice, posebej še tiste posvečene pokroviteljici Franji Tavčarjevi. Njen mož Ivan pa je v ognjevitem nagovoru, kot poroča Slovenski Narod, poudaril, "da v sedanjih resnih časih ni ljubezen do domovine nikdar dovolj žarka, da je možno služiti domovini na razne načine, ter da je treba vsakemu rodoljubu največjega samozatajevanja in brezmejne požrtvovalnosti. Glavno pa je, da si rodoljub sredi bojev, viharjev in napadov ohrani čisto vest, da je storil vedno vse le v čast in na korist domovine. Res, da je mladina naša nada in naša bodočnost, toda le ona mladina, ki ne govori samo, ampak resno dela."
Drugega dne pa je bil ob 9. uri v Narodnem domu abiturientski shod, kjer so med drugim sprejeli tudi peticijo za ustanovitev vseučilišča - univerze - v Ljubljani. Zatem je bil ob enih popoldne na vrsti banket, zvečer ob pol devetih pa v zgornji dvorani sijajni abiturientski koncert, ki mu je sledil veliki ples vse do ranega jutra.
"Na razstanku" mladih literarnih nadobudnežev
Abiturientska slavnost leta 1898 pa je bila še v nečem nekaj prav posebnega. Do napovedane prireditve 27. julija je bila namreč dotiskana zanimiva in dokaj zajetna knjiga, ki je nosila naslov "Na razstanku". To je bil literarni zbornik, almanah, ki je obsegal 375 strani, vseboval pa je slovstvena dela nekaterih mladeničev, ki so tistega leta maturirali in se omenjenega dne udeležili tudi koncerta in plesa. Šestero jih je bilo. Peterica iz Kranjske in eden iz goriškega konca slovenske domovine: J. M. Aleksandrov, Feodor Sokolov in Jakob Voljč so prispevali pesmi, Dominik Puc zbirko črtic, Ivan Prijatelj daljšo povest, Frančišek Grivec pa razpravo o ruskem realizmu.
Ta knjiga je bila še posebej pomembna za prvega izmed njih, ki se je podpisal kot J. M. Alesandrov. To je bil Josip Murn, za katerega sta uspešno opravljena matura in objava zbirke pesmi pomenili redki svetli točki njegovega kratkega življenja, ki je bilo sicer zaznamovano z raznimi udarci nesrečne usode.
Murnova življenjska pot
Z Josipom Murnom se je žalostna usoda poigrala že na začetku življenja. Rojen je bil v Ljubljani na Šelenburgovi ulici (danes Slovenska cesta) št. 3. kot nezakonski sin delavke Marije Murnove. Ta je imela tedaj že dvaintrideset let, vendar še vedno ni znala ne pisati in ne brati. Službovala je kot pomočnica pri tvrdki I. C. Mayerja. Njegov oče pa je bil triintridesetletni delavec Ignac Cankar, doma z Vrhnike, a nič v sorodu s poznejšim istoimenskim pisateljem Ivanom. Ignac je imel prej že enega nezakonskega otroka z neko Ano Fajdiga, rojenega leta 1875, in bi se morda tudi poročil z novo ljubico, Josipovo materjo, a mu je to preprečilo prejšnje dekle. Izsililo je zakonsko zvezo, ki je bila sklenjena dva meseca po Josipovem rojstvu. Marija Murnova pa se je nato odločila, da gre službovat v Trst, otroka pa je oddala v rejo neki ženici v Zadobrovi pri Ljubljani. Denarno ga je že tedaj podpirala tudi teta Marijana Murnova.
Po dveh letih so ga oddali neki železniški rejniški družini pri sv. Krištofu. Komaj štiriletnega pa se je usmilila Polonca Kalanova, materina znanka s Poljanske ceste v Ljubljani, ki ga je sprejela v oskrbo. V tistem času, 19. septembra 1883, pa je za posledicami jetike umrl tudi njegov nezakonski oče Ignac. Ignac Cankar je ob sinovem rojstvu sicer plačal dvesto goldinarjev, pozneje pa se zanj ni več zanimal.
Nadarjeni deček gre v šolo
Polonca Kalanova je osirotelega in zapuščenega dečka poslala v Marijanišče, katoliški zavod za kmečke in delavske sirote, ki je v svojem sestavu imel tudi ljudsko šolo. Tu je vzbudil pozornost ravnatelja Franceta Lampeta, ki ga je priporočil za nadaljnje šolanje na gimnaziji. Josip se je tako vrnil k Polonci na Poljansko cesto in se leta 1890 vpisal na gimnazijo. Pridobil pa si je tudi podporo ljubljanske mestne občine, ki mu je prve štiri letnike nakazovala ustanovo letnih petdeset goldinarjev.
Josip Murn je bil kot gimnazijec plašen in tih dijak. Po pridnosti je bil nekako na sredini. Sicer na splošno dokaj neopazen in molčeč pa se je rad družil z vrstniki, ki jih je zanimalo slovstveno snovanje. Že kot tretješolec se je povezal s prijateljema Ivanom Novakom in Miroslavom Gregorko.
Vsa ta leta je Murn še vedno stanoval pri Polonci Kalanovi. Ta Gorenjka, znanka njegove matere, je bila sprva delavka v tobačni tovarni, kjer je staknila jetiko. Od svojega šestintridesetega leta naprej pa se je preživljala z oddajanjem stanovanj in gospodinjstvom za svoje stanovalce. Najemnica pa je bila tudi sama, saj je le gostovala v Pongračevi hiši na Poljanski ulici.
Zadnja leta gimnazije
Po končani nižji gimnaziji je Josip Murn v šolskem letu 1894/5 prestopil v prvi letnik državne gimnazije. Ker pa je 14. aprila 1895 ljubljansko mesto prizadel velik potres, so šole zaprli. Poškodovana pa je bila tudi hiša, kjer je stanovala Polonca Kalanova, zato se je ta preselila v staro ljubljansko cukrarno, ki je bila prav tako v Pongračevi lasti. Tu je najela dve sobi, eno zase in ženske podnajemnice, drugo pa za dijake, kot so bili Josip Murn in njegovi sošolci. Ti so imeli zaradi prekinjenega pouka tisto leto podaljšane počitnice. Murn, Novak in Gregorka, ki se jim je pridružil še Dinko Puc, so čas izkoristili za pisanje lastnega dijaškega leposlovnega lista, ki je izhajal v štirih izvodih.
Jeseni 1895 pa se je pouk znova začel in Murn je stopil v šesto leto svojega gimnazijskega šolanja. Tedaj je dobil tudi novega sošolca Ivana Prijatelja, ta pa ga opisuje takole: "V šoli ga skoraj ni bilo opaziti. Bil je izredno tih, nikjer se ni rinil v ospredje. Prihajal je s Poljan navadno sam, visok, slok, zamišljen, obraz podolgovat s krepkimi, skoraj kostanjevimi brki, a oči krotke, sanjave in modre kot nebo. Po šoli je spet izginjal na Poljane.”
Tudi v tem letniku se je Murn slovstveno udejstvoval. Že meseca novembra je spoznal nove znance, ki so bili združeni v slovstveno društvo Zadruga. Med njegovimi člani so bili tedaj tudi že Ivan Cankar, Dragotin Kette in Oton Zupančič. Na sestanku 16. novembra 1895 so ga sprejeli med člane. V Zadrugi je vztrajal nekaj časa in na sestankih bral svoje pesmi. Teh se je počasi nabralo za zajeten zvezek. Želel je, da bi katera izmed njih dočakala objavo v leposlovnih listih. Najprej se je oglasil pri svojem nekdanjem marijaniškem ravnatelju Francetu Lampetu, ki je bil urednik leposlovnega lista Dom in svet, vendar mu ga ni uspelo navdušiti nad svojo poezijo. Nato se je obrnil na Antona Kržiča, ki je urejal katoliški mladinski list Angeljček. Tam mu je leta 1896 uspelo objaviti svojo prvo pesem "Opomin". Podpisal se je kot Lucijan. Leta 1897 je sledila objava pesmi v otroškem listu Vrtec. Izkazal pa se je tudi kot pisatelj podlistkov v Slovenskem Narodu, Slovencu, dunajski študentovski Zori in zagrebški srednješolski Novi Nadi. "Prebil" pa se je tudi v vodilni leposlovni list Ljubljanski Zvon. V tisti dobi se je podpisoval kot Igorjevič, Jaroslav, Pintev, Aleksandrov in podobno.
Vrstniki in dekleta
Josip Murn je vedno iskal družbo istomislečih sovrstnikov, kjer se je lahko svobodneje razživel. Zato so ga v poletnem času nekateri vabili k sebi na dom. Tako se je mudil pri Žgurjevih v Vipavi, kjer se je po domače reklo "pri Aleksandrovih", kar mu je dalo navdih za njegov pesniški psevdonim Aleksandrov. Bival je tudi pri Furlanovih na Slapu pri Vipavi, v zahvalo ker je v šolskem času inštruiral njihovega sina. Nadalje v Zalogu pri Cerkljah, od koder je bil doma njegov cukrarniški sostanovalec France Tomažič.
V Ljubljani pa je bil eden njegovih prijateljev mladi učiteljiščnik Milan (Emil) Adamič, ki se je tedaj že močno udejstvoval na glasbenem področju. Občasno je celo nadomeščal svojega priletnega očeta, ki je bil učitelj in organist pri sv. Petru v Ljubljani, kamor sta spadali tudi prebivališči Polonice Kalanove. Murn je Adamiču med igranjem v cerkvi poganjal orgelski meh.
V gimnazijskih letih pa sta se že pokazali njegova prezgodnja spolna razvitost in dojemljivost za ženske čare. Tako avgusta 1897 prijatelju Gregorki piše s Slapa pri Vipavi kar o petih dekletih, ki so mu popestrila počitniške avgustovske dni. Rad je zahajal tudi v gledališče in na plese. Tam je ugledal tudi Almo Souvanovo, hčerko bogatega ljubljanskega trgovca, ki mu je globlje segla v srce.
Prelomen zadnji gimnazijski letnik
Jeseni leta 1897 se je Josip Murn vpisal v osmi, torej zadnji gimnazijski letnik. To je bilo najzanimivejše in hkrati prelomno leto njegovega življenja. Za to je poskrbel njegov sošolec Ivan Prijatelj. Prizadevni Prijatelj je tisto poletje nekaj časa prebil na Bledu, kamor so ga povabili Ferjančičevi, saj je poučeval njihovega sina Dorčeta. Ta je v pogovoru z njim predlagal ustanovitev tajnega literarnega društva, ki bi prirejalo sestanke in predavanja. Ivan Prijatelj pa je ta načrt dopolnil še z vzpostavitvijo medsebojne čitalnice in izdajo literarnega almanaha.
Drugi sošolci, med njimi tudi Murn, so bili nad zamislijo teh dveh tovarišev navdušeni, zato so še pred uradnim začetkom šolskega leta 1897/8 najeli posebno sobico v Škofji ulici, sami pa so se zbirali v gostilni "Pri Krepselnu". Pripravljati pa so se začeli tudi na izdajo almanaha, ki naj bi izšel ob koncu šolskega leta, za njih torej ob maturi julija 1898. Murn je že do januarja 1898 zanj pripravil trideset svojih pesmi in dve noveli v prozi.
Alma in Franja
Ljubljanska gospodična, Alma Souvanova, ki jo je Josip Murn spoznal in vzljubil ob mestnih društvenih prireditvah, je navdihnila marsikatero njegovo pesem. Zato je bil zainteresiran, da te končno zagledajo beli dan. Objava v literarnem almanahu, ki bi izšel v knjižni obliki, je bila več kot odlična priložnost za ta njegov namen.
Zbližanje z Almo pa se mu je ponujalo tudi po drugi poti. Njegov prijatelj (pisano z malo začetnico) Ivan Prijatelj (pisano z veliko začetnico) je tisto leto prvo ljubljansko narodno damo Franjo Koširjevo poučeval v ruščini. Gospa je namreč želela biti čim bolj razgledana, poleg tega pa je njen odvetniški mož zaslužil toliko, da si je lahko privoščila zasebnega učitelja. Ker je redno prirejala tudi razne literarne čajanke, ki so potekale v salonu Tavčarjeve hiše ob bregu Ljubljanice, je tja želela povabiti tudi kakšnega mladega pesnika. Pozanimala se je tudi pri Prijatelju in ta ji je svetoval Josipa Murna.
Franja Tavčarjeva je Murna kmalu povabila v svojo hišo in zelo hitro sta našla skupni jezik, saj je tudi ona nekoč mladost preživela pri sorodnikih kot sirota revnih staršev. Murn je tako postal pri Tavčarjevih reden gost. Gospa mu je v določenem pogledu nadomeščala mater, zato je kmalu postala njegova zaupnica in svetovalka. Zato ni čudno, da je sčasoma izvedela tudi o njegovi skriti ljubezni do Alme Souvanove. Njena mati, gospa Souvanova, je bila prav tako članica kroga ljubljanskih narodnih dam, zato je Murn pričakoval, da bo Franja tej svoji prijateljici rekla kakšno prijazno besedo v njegovo korist.
Josip Murn je namreč postajal vse bolj navezan na svojo oboževanko. Prijatelju Polaku je pisal: "Ali veš kaj se pravi zaljubljen biti … Vse moje misli so dan in noč pri Almi, posebno še ker pridem z njo kmalo v dotiko … Odkar Ti nisem pisal, se je mnogokaj v meni spremenilo. Prišel sem v krog ljubljanskih dam in upam še več … Delam še precej, ker je začel ves mladostni ogenj v meni vreti in kipeti … Rad bi začel kaj večjega … pa sem zvezan … matura! A Bog ve kdaj se bom zanjo pripravljal! Mogoče zadnje 14 dni."
Sonce in sence
V tem mladem zaljubljenem vzdušju, ki je napovedovalo težko pričakovano pomlad, pa se je pojavila tudi že senca nad življenjsko potjo mladega dijaka Josipa Murna. Dobrih devet dni po svojem izpolnjenem devetnajstem letu je namreč pisal prijatelju Otonu Zupančiču na Dunaj: "Jaz sem resno bolan. Imel sem mrzlico. Bolehen pa sem še zdaj. Pravijo tudi, da sem se precej potegnil. Postal pa sem zaradi bolezni (dobil sem jo najbrž na plesih; parkrat sem tudi pljunil kri) bled in suh …”
K sreči pa se je začasno vse uredilo in Murn je začel razmišljati o napovedanem almanahu. Prijatelju Ivanu Prijatelju je okrog velike noči že izročil svoje rokopise. Vsi štirje sodelavci so se odločili, naj bo avtorski podpis zbirke – slovenski osmošolci. Naslov "Na razstanku" pa je določil Prijatelj sam. Rokopise so 9. aprila odposlali Andreju Gabrščku v Gorico, saj znani založnik Lavoslav Schwentner, ki je potem 1. julija 1898 odprl svojo trgovino v Ljubljani, tedaj uradno še ni deloval. Gabršček pa je ljubljanskim gimnazijcem, osmošolcem, vsilil še goriškega Iva Šorlija, ki se je podpisal kot Feodor Sokol. Gabršček je osmošolski almanah uvrstil v svojo zbirko Slovanska knjižnica, ki je redno prinašala drobnejše knjižice. Ta almanah pa je obsegal kar 375 strani, zato ga je označil kot 78., 79., 80. in 81. snopič te zbirke.
Med pripravo tega zbornika se je Josip Murn prijavil za maturo in jo 21. julija 1898 tudi uspešno opravil. Ves srečen je še istega dne napisal dopisnico prijatelju Polaku učitelju na Dolu pri Hrastniku: “Dragi! Maturo izvršil. Spomenica izide v torek. Pošlji mi 1fl. naročnine in jaz Ti jo pošljem magari v Dol … Mogoče solnce vzhaja … Tvoj Jos. Murn.” Spomenica oziroma zbornik "Na razstanku", kot Murn imenuje ta almanah, je potem res izšla. In vzšlo je tudi sonce, a kaj, ko so sence kmalu zamorile veselje pesnika in maturanta Josipa Murna.
(Neprespane) Noči za Almo Sovanovo
Zbornik "Na razstanku" je naletel na neverjeten odziv slovenske in slovanske literarne javnosti. Prvi izvodi so bili na voljo že 27. julija 1898 prav na tisti večer, ko je v Ljubljani potekal veliki abiturientski ples pod pokroviteljstvom Franje Tavčarjeve. S sabo jih je iz Gorice prinesel osmošolec Ivo Šorli.
Knjiga je izšla v nakladi 700 izvodov ter kmalu doživela ocene dnevnih in strokovnih tiskov. O njej so se razpisali slovenski Popotnik, Soča, Ljubljanski zvon, Slovenski Narod, Dom in svet, Slovenski list, Slovenka ter hrvaška Nova Nada in češki Slovansky Prehled.
Posebno pozornost so vsekakor vzbudile Murnove pesmi. Teh je v knjigi dvaindvajset in nosijo skupni naslov Mlade pesmi. Podpisal jih je kot J. M. Aleksandrov. Sam je seveda največjo težo pripisal ciklusu Noči, ki je posvečen ljubezni do Alme Souvanove. Njenega primika sicer ne omenjajo, pač pa le ime:
I . “Monotono/ Se koraki / V trudno tmo gube, /Mračnoleno/ Le oblaki / Proti severu hite.-/ .. Ah, visoka/ Okna njena/ So mrtva, /Znana roka/ Osvetljena/ Po zavesah/ Ne igra/ In nobena / Luč mehka…./ Pač nje duša/ Davno sluša/Dolge noči/ Tihi raj- Tu minuta/ Za minuto/ Težko plava/ V noč prečuto/ V vsebrezkončni, / Nepovratni kraj—
II. Čuješ, čuješ,/ Duša hoče, /K tebi hoče/ Po svoj dan !-/Pridi, pridi,/Alma, pridi…/ Ah, zaman/ Od zidovja / Le odmeva/ Blodne duše/ Nočni jek…/ Večnost, večnost,/ Duša plaka,/ Ker tak mučen /Smrtni beg-.- V globočinah/ Žgoče duše / Čutim Alma, /Tvoj obraz-,/ In nemirno /Polje srce, / In nestrpni /Čakam jaz.
III. Po teminah/ Vlažne noči/ Hladni vetri/ Vejejo,/ V razdejanih/ Mračnih dušah/ Tak strasti se/ Smejejo…/ Temnih, temnih,/ Nerazrešnih/ Mislij morje / Tamjkaj spi- / Vgasni, vgasni / V globočinah/ Noč z žarečimi očmi! Alma, glej , kak lučke / Trudno se leskečejo…/ Kakor duše/ Neutešene/ Tak trepečejo, /Zgodnje žarke / Dolge mehke/ V temo mečejo/,/ Ah in teme/ Grozne noči / Dvigniti se / Nečejo."
Vse za Almo ali - kako se je odzvala ona?
Josip Murn je v zborniku "Na razstanku" želel Almi napisati posvetilo. A so ga od tega odvrnili že meseca aprila. Zdaj ko je knjiga izšla, pa se je še posebej potrudil, da bi njegovi najdražji čim prej prišla v roke. Dal jo je vezati v rdeče usnje, liste pa obogatiti z zlato obrobo. Napisal je tudi lastnoročno posvetilo. V takem "aranžmaju" je deklica to darilo tudi sprejela. Kajpada ji knjige ni izročil sam, temveč je za to naprosil prijatelja Konrada Voduška.
Na začetku avgusta se je odpravil v Trst na obisk k materi Mariji. To naj bi bilo njegovo slovo pred odhodom na dunajske študije. Prijatelju Polaku pa je sporočil, da je en izvod zbornika poklonil Almi, za katero upa, da se bo z njo osebno v kratkem tudi seznanil na Bledu. Tja je potem res dospel 18. avgusta, a se z Almo nista srečala.
Na počitnicah je potem obiskal še nekaj znancev in znank, tudi Franjo Tavčarjevo na Visokem pri Škofji Loki, kjer je tudi ona preživljala počitnice. Obljubila mu je tudi izposlovanje štipendije trgovske zbornice, če bi se odločil za študij na Trgovski akademiji. Josip Murn se je tako jeseni 1898 znašel na Dunaju kot študent trgovske akademije, obogaten s štipendijo domače trgovske zbornice. Takoj na začetku se je tudi resno lotil študija. Vendar pa mu je veselje do trgovstva kmalu usahnilo. Decembra se je zato vpisal še na študij prava.
Izgubil pa je veselje do dela in zapadel v melanholijo. Vse to pa je povzročil odziv njegove ljubljenke na pesmi, objavljene v zborniku. Prijatelj Konrad Vodušek, ki ga je naprosil, naj ji knjigo izroči, je sredi oktobra na Dunaj prinesel tudi dekličin odgovor. Njegove pesmi je sprejela zgolj z nasmeškom in pripombo, da nima nič zoper tak "ritterlicher Minnedienst". Pozneje je, poročena seveda z drugim, povedala, da ji je laskalo, da nekje živi študent, ki zanjo zlaga pesmi. Še na misel pa ji ni prišlo, da bi se z njim seznanila tudi osebno. Bila je pač dekle iz bogate ljubljanske hiše, ki jo je v gledališču reven študent lahko samo opazoval z zastonjkarskega dijaškega stojišča tam ob vznožju zlato obrobljenih lož. Na kakšno resno zvezo z bogato dedinjo pa tak oboževalec seveda ni mogel računati.
Ritterlicher Minnedienst in posledica
"Od Alme sem dobil moralno korbico," piše Murn prijatelju Kunaverju z Dunaja dne 18. oktobra 1898. Naslednjega dne je nekaj podobnega zaupal tudi Franji Tavčarjevi. Ritterlicher Minnedienst, po slovensko nekakšno viteško dvorjenje – ti dve besedi sta tako rekoč zapečatili njegovo usodo. Denarja je imel samo toliko, da je za silo lahko prebil na Dunaju, domov na obisk ni mogel tudi za božič ne.
Vrtinec dunajskega velemesta ga je potegnil vase in iskal je tolažbo pri drugi ženski. S tem je izgubil svoj notranji mir: "Vse, kar mi sveto bilo, drago, ljubo, / vse zgubil sem to noč nocoj …” pravi o tem v pesmi Fin de siecle. Da, izgubil je srečo, staknil pa, kot so ga strašili zdravniki, tisto spolno bolezen, ki se začenja s črko "s" in se z njo tudi končuje.
Zopet doma
Sredi januarja 1899 se je Josip Murn odločil, da prekine študij na Trgovski akademiji. S tem pa je tudi izgubil štipendijo. Denarja je imel komaj še za vozovnico do Celja, kjer so mu potem prijatelji pomagali do Ljubljane.
Zopet se je naselil v cukrarni med starimi znanci in meseca aprila je pri njem umrl prijatelj Dragotin Kette. Začasno brez sredstev si je pomagal z objavami in priložnostnimi deli. Načeto zdravje pa si je skušal povrniti z bivanjem med kmeti na deželi. Potoval je vsenaokrog in obiskoval svoje znance in prijatelje. Vendar pa se mu bolezen, kronični bronhialni katar, za katerim je zbolel februarja 1899, ni zaustavila. Pesniško pa je le še vedno deloval. Februarja 1900 je končno dobil stalno službo kot uslužbenec pri odvetniku Šušteršiču. A tudi tam je vztrajal le za nekaj mesecev. Zopet se je podal na Vipavsko, da se zdravstveno okrepi in se potem jeseni odpravi na študij prava v cesarsko mesto dunajsko. A se mu tudi to ni posrečilo. Nekaj časa je preživel na Bledu, potem pa se vrnil v Ljubljano. Vpisal se je na pravo v Pragi, kamor je nameraval oditi spomladi 1901. Na izpite pa se je pripravljal kar doma. Začasno pa je spet dobil službo pri trgovski zbornici, a tudi tokrat le za krajši čas.
Bil je skrajno nemiren, napredovala pa je tudi bolezen in ga končno spravila v posteljo. In tako je 8. maja 1901 Slovenski Narod objavil tole kratko obvestilo: "Prošnja do rodoljubnega občinstva. Nadarjeni pesnik, vseučiliščnik Josip Muren -aprila je nevarno zbolel na svojem stanovanju v cukrarni na Poljanah. Mladi mož živi zadnji čas, ko mu ni mogoče opravljati službe, v bedi ter je v svojem žalostnem položaju navezan le na podporo rodoljubov. Pripravljeni smo poslane nam darove izročiti obolelemu gospodu." Pomagali so mu številni. Med darovalci pomoči pa se je znašla tudi večja denarna vsota, ki jo je pri svojih znancih zbrala gospodična Alma Souvanova.
Njegove zadnje prijateljice
Po vrnitvi v Ljubljano si je Josip Murn prizadeval, da bi svoje pesmi izdal v samostojni zbirki. Obrnil se je na založnika Otomarja Bamberga, ki je rokopis sprejel in ga dal v pregled pesniku Antonu Funtku. Ta pa se je o Murnovi poeziji izrazil dokaj odklonilno, zato se Bamberg ni odločil za natis. Murn je poskusil še pri Schwentnerju, a tudi tam s svojim predlogom ni uspel. Kljub temu pa je še imel upanje, da bodo pesmi izšle v samostojni zbirki.
Ko je zbolel, je zanj vestno skrbela gospodinja Polonca Kalanova. Tudi Franja Tavčarjeva ga ni pozabila in se je pri njem oglasila skoraj vsak dan. Upal je, da se bo pozdravil in nadaljeval študij, začasno pa se je posvetil le svojim pesmim. Te so bile še edino, kar mu je ostalo v tej žalostni mlakuži njegovega življenja. "Do zadnje ure jih je nosil s seboj in ko se je vlegel v posteljo, da več ne vstane, jih je položil na svojo stran, jih negoval kakor svoje dete, popravljal jih in se poslavljal od njih. Od drugega se ni imel ločiti,” je o zadnjih Murnovih "prijateljicah" zapisal Ivan Prijatelj.
Sredi junija je Josip Murn urejanje svojih pesmi končal. Zbirko se je namenil poslati Ivanu Prijatelju, nekdanjemu uredniku almanaha "Na razstanku", ki je tedaj študiral na Dunaju. Dne 15. junija mu je poslal celoten rokopis in dopisnico, v kateri mu je podal še nekaj navodil. Tri dni pozneje, 18. junija, ob zatonu pomladi leta 1901, pa se je sklenila njegova trnova življenjska pot.
Življenje po življenju
Dunajski slušatelj slavistike Ivan Prijatelj si je ob svojem študijskem delu vzel toliko časa, da je dokončno uredil Murnovo pesniško zapuščino in zanjo našel tudi založnika. To je bil Lavoslav Schwentner, ki je dotlej izdal že nekaj knjig preostalih treh predstavnikov slovenske književne moderne, Ivana Cankarja, Otona Zupančiča in Dragotina Ketteja. Leta 1903 pa so v njegovi založbi izšle še Pesmi in romance Josipa Murna.
Murnova poezija pa je bila tisti čas deležna tudi pozornosti slovenskih skladateljev, ki so svoje skladbe objavljali v dvomesečniku Novi akordi. Največkrat ga je uglasbil prav njegov ljubljanski mladostni prijatelj Emil Adamič. Vrhunec novoakordovske dobe pa predstavlja modernistično zasnovana skladba Trenotek, ki jo je na istoimensko Murnovo besedilo za zasedbo mešanega zbora zložil obetavni skladatelj Marij Kogoj in je leta 1914 doživela svojo prvo objavo.
Ob desetletnici smrti je imel Ivan Cankar v ljubljanskem Mestnem domu odmevno predavanje o delu Josipa Murna, svojega mladostnega tovariša, drugi prijatelj Oton Zupančič pa se mu je poklonil s pesmijo Manom Josipa Murna.
Murnova uličica v Ljubljani
Pesnik Anton Aškerc si je kot mestni arhivar prizadeval, da bi Ljubljana dobila tudi kakšno ulico, imenovano po Josipu Murnu, vendar s tem predlogom ni uspel. Šele leta 1928 so mu skupaj s Kettejem dodelili sedanjo Šmartinsko cesto v Ljubljani. Na željo prebivalcev pa so jima to imenovanje še tisto leto tudi odvzeli in jima določili druga konca Ljubljane. Josip Murn je tako dobil majhno, povezovalno uličico neposredno v bližini šišenske cerkve sv. Frančiška, kjer "domuje" še danes. S poimenovanjem ulic in ustanov pa so se ga spomnili tudi v drugih krajih slovenske domovine.
Na splošno pa je Josip Murn ostal v spominu kot eden od štirih predstavnikov slovenske moderne. Ti so bili, kot pravi Oton Zupančič, "enega gnezda ptiči, pevci iste pomladi". Leta 1923 so slovenski rodoljubi na ljubljanskih Žalah (pri sv. Križu) zanje uredili posebno grobnico, v katero so prenesli posmrtne ostanke Ivana Cankarja, Dragotina Ketteja in Josipa Murna. Po smrti leta 1949 pa se jim je pridružil še Oton Župančič. Tako zdaj počivajo skupaj, kot so ob koncu devetnajstega in na začetku dvajsetega stoletja skupaj zastavili svoja peresa za moderno slovensko pesništvo in prozo.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje