"Saj bi se," je odgovoril, "vendar sem se odločil, da se poročim le z idealno žensko". "Pa je niste našli?" so bili vztrajni spraševalci. "Seveda sem jo! Vendar sem imel smolo, kajti tudi ona se je odločila, da stopi v zakon le z idealnim moškim."

Ivan Tavčar, pisatelj in tudi politik, pa ni imel smole, marveč veliko srečo. Našel je idealno žensko in tudi ona je v njem prepoznala pravega moškega - takega za vse življenje. Vzela sta se leta 1887, pred stotimi leti -natančneje v četrtek, 23. maja 1912 -, pa srečno praznovala srebrno obletnico svoje poroke.

Vse skupaj se je začelo januarja 1884, ko je novopečeni ljubljanski odvetnik Ivan Tavčar v mesečnem leposlovnem listu Ljubljanski Zvon začel objavljati svojo povest z dokaj nespodbudnim naslovom Mrtva srca. Predstavljala je odsev njegovih prejšnjih ljubezenskih zvez, ki so se vse po vrsti iztekle tako, da je bil pri triintridesetih letih še vedno samski. Ženski svet se mu je zameril, zato ni čudno, če je že na začetku povesti nakazal, da računa predvsem na bralstvo lepšega spola, ki naj bi mu bila zgodba v poduk. Takole začenja to pisanje: "Na mehkih blazinah v kupeju druzega razreda je sedel gosposk človek, ter se očitno bojeval z dolgim časom. Primeknil se je bil k oknu in zrl v pokrajino, nad katero je krožilo tedaj tožno jesensko nebo. Ali da ustrežem svoji bralki, ako mi katero privoščijo dobri bogovi, povem, da je ta naš junak mlad človek, in kar je veliko večjega pomena, lep, mlad in neoženjen človek! ..."

Mrtva srca ganejo bodočo ženo
'Dobri bogovi' so Ivanu Tavčarju tokrat res naklonili srečo. Ni si namreč pridobil le pozorne bralke, kakršne bi si želel vsak pisatelj, ampak mu je ta povest prinesla tudi nevesto, s katero je tri leta pozneje sklenil uspešen zakon. Zgodbo o mrtvih srcih, ki je v nadaljevanjih izhajala vse do decembra 1884, saj ima kar 23 poglavij, je namreč z navdušenjem prebirala tudi 16-letna Ljubljančanka Franica Košenini. Bila je šolarka pri uršulinkah, kjer pa je pouk potekal v nemščini. Slovenska slovnica je predstavljala eno izmed njenih najdrobnejših knjig, med številnimi nemškimi, ki so ji ponujale potrebno znanje. K sreči pa so jo doma vzgajali v narodnem duhu, zato je rada prebirala vse, kar je bilo slovenskega. Tavčarjeva povest ji je bila silno všeč in želela je spoznati njenega avtorja. To željo je izrazila svoji sošolki, ki ji je potem na cesti res pokazala nekega bradatega gospoda, ki ga je Franica odtlej prijazno pozdravljala, misleč, da gre dejansko za pisatelja Mrtvih src. A se je pozneje izkazalo, da dotičnik ni bil prava oseba, temveč le prijatelj Ivana Tavčarja. K sreči pa je ta pomota kaj kmalu doživela ustrezen popravek.

Franica Košenini je bila živahno, priljudno dekle, čeprav jo je nesreča zaznamovala že v otroški posteljici. Bila je hčerka Gustava Košeninija, poštnega nadtelegrafista, ki se je oženil - kako značilno za tedanje čase - šele pri osemintridesetih letih. Izbral si je Frančiško Arcetovo iz bogate trgovsko-krčmarske hiše na Poljanski cesti, kjer je glavno vlogo igral stari stric Franc Lukman. Prodajali so čipke, zato so si pridobili domače ime - pri 'špickramarju'. Frančiška je bila od ženina mlajša - spet ena posebnost - kar 21 let. Kljub temu pa je bela žena najprej potrkala na njena vrata. Ko je bila Franica stara komaj dva meseca, je mater zadela kap. Tri leta pozneje pa ji je kratka bolezen vzela še očeta. Skrb za malo deklico je zato prevzela materina neporočena sestra Josipina, imenovana tudi Ajka, deloma pa tudi samski stric Rajko. Oba sta bila narodnozavedna Slovenca in tako tudi člana ljubljanske Narodne čitalnice. Tja je zelo mlada začela zahajati tudi Franica, ki je bila redna obiskovalka tudi na predstavah v gledališču. Špickramarjeva hiša pa je bila pogostokrat deležna obiska Marije Murnikove, narodne dame, ki je bila odlična organizatorica ljubljanskega ženstva. Ta je mlado živahno dekletce začela vabiti k raznim svojim dejavnostim. Ko je denimo leta 1883 dežela Kranjska praznovala 600-letnico združenja s Habsburžani, je v Ljubljano prispel tudi cesar Franc Jožef. Ob tej priložnosti so mu pripravili tudi prikaz 'kmečke ohceti', pri katerem je mlada Franica odigrala vlogo prve nevestine družice.

Usodno srečanje na čitalniškem plesu
Posredno je na tej prireditvi sodeloval tudi odvetniški kandidat Ivan Tavčar, ki je preskrbel godce iz rodnih Poljan pri Škofji Loki. Vendar se njuna pota takrat še niso križala, ampak se je to zgodilo na nekem čitalniškem plesu, saj je bil član tega društva tudi Tavčar sam. Dobro pa sta se seznanila poleti 1885, ko je Narodna čitalnica skupaj z društvom Narodni dom priredila bazar v korist gradnje tovrstne stavbe tudi v Ljubljani.

Franica je prodajala cvetje in približal se ji je mladi odvetnik ter želel odkupiti tudi oleandrov cvet, ki ga je imela spetega v laseh. Dekle mu je ustreglo in tako "prislužilo" 20 goldinarjev za stavbo Narodnega doma, ki so jo potem dejansko postavili šele leta 1896. Ivanu Tavčarju pa je tedaj padla iskrica v srce. Odslej je redno obiskoval prireditve, na katerih je bila navzoča lepa Franica, ki je bila od njega mlajša 17 let. Končno je sklenil, da ji napiše pismo. V svojem značilnem pisateljskem slogu ji je razodel:

"Častita gospica! Že dolgo imate priliko, opazovati, kako sledim kot senca Vaši drobni postavi, in neprenehoma dozdeva se mi, da sem podoben zaljubljenemu dijaku, ki so že od nekdaj zasledovali Vaše korake.
Dozdeva se mi pa tudi, da stvar ne sme taka ostati, ker z golim zdihovanjem in samimi pogledi, (kakoršnih imate Vi brezštevilno v Vaših velikih očeh in kateri se morda še na druge Vaše srečevalce - kojih imate v mojo žalost tudi brez številno - s tisto rahlostjo, ki je mene omamila, vsipajo,) mi ni pomagano, in dan za dnevom se bolj pogrezam v neko negotovost, ki mi dela življenje neprijetno in nestrpno.
Da ti negotovosti konec napravim, odločil sem se s teškim srcem (ker vest mi daje očitanja, da sem morda prestar in predolgočasen za Vas, ki ste komaj prestopili prag pravega življenja), da sem po dolgem času napisal, tale zaljubljeni list, kojega boste pokončali, če njega obseg Vam všeč ne bode. In odpustili mi ga bodete tudi, ker je pred mano živelo že mnogo in starejših ljudi, ki so tudi hoteli imeti mlado ženico, da si so se jim pričenjali lasje siveti po zaljubljeni glavi ..."

Podobna zgodba z drugačnim koncem
Ivan Tavčar pisma ni dokončal in torej tudi ne oddal, saj se je navsezadnje le opogumil in ogovoril dekle na ulici. Zanimivo pa je, kako podobno je to pismo s prizorom iz Tavčarjeve povesti Cvetje v jeseni, ki je prav tako kot prej že Mrtva srca izhajala po delih v Ljubljanskem Zvonu od aprila do septembra 1917 - torej več kot trideset let pozneje. Takrat je Tavčar zapisal: "Ko se je po travnikih otava kosila....sem vzel v roko pratiko ter izračunal, da dosežem točno po štirinajstih dneh osemintrideseto leto svojega brezpomembnega življenja. Teh osemintrideset let mi je tičalo neprijetno v kosteh: spodaj se mi je pričenjalo telo že nesimetrično zaokrožati, zgoraj ob sencih pa je že nekaj sivelo, kakor pozimi če leži ivje na vejevju ..." Tak je bil torej v Cvetju glavi junak doktor Janez, predno se je podal na počitnice v Loško pogorje, kjer je potem na Jelovem brdu spoznal mlado Presečnikovo Meto, ki se je komajda razrasla v dekle. In tak je bil v letih 1884-1887 tudi ljubljanski odvetnik Ivan Tavčar. Razlika je bila malenkostna, saj je bil doktor Janez ob srečanju z Meto star osemintrideset let, Ivan Tavčar pa ob prvih osebnih stikih s Franico štiri leta mlajši. Konec zgodbe pa je bil seveda za oba junaka, tistega iz povesti in onega - resničnega z ljubljanskih ulic - povsem drugačen. Presečnikova Meta ni dočakala, da bi s svojim doktorjem stopila pred oltar, kjer bi skupaj postala 'mož in žena vse življenje'. Ob srečni zavesti, da Janez namerava v zakon popeljati prav njo, in ne gostilničarske hčere Fortunove, ji je odpovedalo srce. Franica Košenini, rojena 8. februarja 1868, junakinja iz Tavčarjevega resničnega življenja, pa je imela več sreče.
Priljubljeni pisatelj je, čeprav star že šestintrideset let in je bilo torej od nje starejši za sedemnajstico, kmalu postal njen zakonski mož. Toda pred tem sta morala rešiti še manjše neprijetnosti. Zvezi obeh zaljubljencev je namreč nasprotoval Franičin stric Rajko. Ta je bil manj prizanesljiv kot teta Ajka. Franica je bila namreč bogata dedinja. Stari stric Franc Lukman, teta Ajka in stric Rajko so bili bogataši brez potomcev. Po vseh treh naj bi premoženje podedovala Franica. Rajko je torej v Tavčarju, dejansko kmečkem sinu iz Poljanske doline, ki se je bil dokopal do samostojne advokature in odborništva mesta Ljubljane, videl le 'lovca na bogato doto'. Pritisk na Franico je bil zato vse hujši. Razmere so se še posebej zaostrile, ko se je Tavčar poleti 1886 podal na letovanje v Rogaško Slatino, kjer je potem iz Franičinih pisem izvedel, kakšna nevarnost jima preti. Ves razburjen ji je odpisal: "Verujete mi lahko, da me je že več let silila strast k Vam, a vedno sem jo moril v sebi, boječ se pred zavestjo, da mi bode svet očital Vaše premožne sorodnike. A verujete mi tudi lahko, da bi me nikaka sila ne bila pritirala do Vas, da se niso zadnji leti toliko srečno meni obnesli, da brezskrbno lahko zrem v nezavisno svojo prihodnost!"

In dalje v nekem drugem pismu piše: "Če je torej nama boj namenjen, če nas bodo s silo ločiti poskušali imeli bodete priliko, mlado svoje srce na vse strani preiskati, in če bode to konec boja istotako zame govorilo kot pri njegovem pričetku, potem je ni sile ki bi zabranila, da bi se moje življenje ne združilo z Vašim. O tem bodite prepričani! Vi ste moja zadnja ljubezen in predno vtonem v samotni reki življenja se bodem branil kakor zver in vstati bi morali drugi ljudje, nego je strijc Rajko, če bi mi hotli odvzeti Vaš mili obrazek in Vaše oči, ki mi sedaj sijejo v boljšo prihodnost."
Razburjen je istega dne napisal še eno pismo, v katerem zagotavlja: "Jaz drugega ne zahtevam, kakor Tebe (zdaj jo tika, čeprav jo je prej ves čas vikal, op. A. M.), in če naj Ti imam napraviti tudi tisto obleko, v kateri bodeš k meni prišla! Vso drugo šaro pustiva strijcu Arcetu! ..."
K sreči pa se je ta neprijetnost uredila 'po naravni poti'. Strica je 3. avgusta 1886 zadela kap in naenkrat je imel dovolj opravka sam s svojim zdravjem. Mlada zaljubljenca pa sta imela prosto pot do šentpetrskega oltarja. Bodoča nevesta, ki še ni bila polnoletna, je od pristojnega sodišča 26. septembra 1886 dobila dovoljenje za poroko. Na spomlad prihodnjega leta, 23. maja 1887, pa je šentpetrski župnik Hočevar blagoslovil eno najtrdnejših slovenskih zakonskih zvez. Odvetnik Ivan Tavčar, rojen 28. 8. 1851 v Poljanah pri Škofji Loki, je dosegel svoj namen. V zakon je popeljal devetnajstletno Frančiško Košenini in ji obljubil ostati zvest do konca svojega življenja.

Ljubezen nam je vsem v pogubo, je Tavčar pozneje zapisal v eni izmed svojih zgodb iz škofjeloškega pogorja. Presečnikova Meta je bila že ena izmed nesrečnic, ki ji je srečo prekinila nemila smrt, in potem je bila še tu in tam vrsta malih ljudi ali mogočnih dostojanstvenikov, ki so se opekli, ko so se zapletli v ljubezenske mreže. Tavčarjevima pa je bila sreča mila. Že kmalu po poroki sta kupila hišo na Bregu ob Ljubljanici. Tjakaj so se potem stekali premnogi ljubljanski reveži, ki jim je skrbna gospodinja vedno preskrbela potrebno pomoč. Več revnih dijakov, med njimi tudi Ivan Cankar in Josip Murn, je tamkaj dnevno dobivalo vsakdanji obrok, si izposojalo knjige iz Tavčarjeve knjižnice ...
Gostiteljica Franja dr. Tavčarjeva - tako so jo imenovali meščani - je, poleg svoje družine (rodila je pet otrok- hčer in štiri sinove), imela posluh tudi za širše družbeno dogajanje. Bila je prvoborka za pravice slovenskih žensk. "Slovensko ženstvo si pač ne more misliti društva, ako mu ni na čelu Franja Tavčarjeva," je leta 1925 zapisala Marica Bartolova. Na vseh koncih in krajih pa je tudi podpirala svojega moža, ki ni bil le odvetnik, temveč tudi politik, deželni in državni poslanec, član številnih društev in uprav. Končno pa je leta 1911 postal tudi ljubljanski župan. Tudi pri tej vlogi mu je žena Franja trdno stala ob strani. In ni se zmotila Manica Komanova, ko jima je maja 1912, ko sta praznovala svojo 25-letnico, zapisala: "Saj Vajine preblage čine / zasluge vse in vse vrline, / Slovenec sleherni ima / zapisane že v dnu srca. / Izkaz visokega priznanja / zaupanja in spoštovanja / podali Vama zlasti lani / so mesta našega občani, / ko našo ožjo domovino / ljubljansko mestno so občino / v Vajine roke zročili ..."

Tudi za Tavčarjem je stala uspešna ženska
Franja Tavčarjeva ni bila samo žena ljubljanskega župana, ampak tudi dejavna sodelavka pri njegovih političnih prizadevanjih. Ne samo tiha spremljevalka ob utrujenem možu, ampak tudi živahna pobudnica njegovih političnih odločitev in dejanj. Prav zato so se ji na dan srebrne poroke v četrtek, 23. maja, poklonili odposlanci kluba "liberalne" stranke, ki so županji - tako jo imenuje Slovenski narod in tako so jo klicali tudi Ljubljančani - izročili preprosto darilo: "V imenu narodno-naprednih občinskih svetnikov je nagovoril županjo podžupan dr. Triller, ki je v jedrnatih besedah orisal velike zasluge, ki sta si jih iztekla župan in županja tekom svojega delovanja. Na isti način je izrazilo svojo hvaležnost in svoje simpatije ge. županji tudi narodno ženstvo."
To, da so se ti častilci obrnili na Franjo, in ne na njenega moža, jasno izraža njeno priljubljenost v tedanjih javnih krogih. Sicer pa sta zakonca srebrno poroko v družinskem krogu proslavila že dan prej, saj je bil župan zaradi tekmovalnega streljanja avstrijske vojske v Ljubljani, obiska nadvojvode Friderika in spremljevalnih prireditev prezaseden, da bi mogel pozornost posvečati zasebnostim, pa čeprav je šlo za 25-letnico njegove poroke.

Zlatega jubileja pa Tavčarjeva nista dočakala. Pri Ivanu so leta 1920 odkrili raka na črevesju in bolezen ga je pokopala v pičlih treh letih. Franja mu je ves čas stala ob strani in mu stregla kot zvesta življenjska družica vse dni in vse noči. "Verujte mi," je pozneje pripovedovala prijateljici, "da si večkrat želim onih prečutih noči, onih strašnih ur, ko sem še vedno upala, upala in se bala ..."

Spomladi leta 1938 se je pri sedemdesetih - ko ni dočakala niti moževe starosti - končala tudi njena življenjska pot. Prepeljali so jo na Visoko v Poljanski dolini, kjer je nekoč Tavčar kupil kmečki dvorec Kalanovih. V njegovi bližini je zgradil družinsko grobnico in bil vanjo leta 1923 tudi pokopan. Zdaj torej počivata skupaj, tamkaj v senci macesnovega gozda. Mož in žena - vse življenje. Mož in žena - združena tudi po smrti. Zgovoren dokaz, da ljubezen vsakomur le ni v pogubo.

Andrej Mrak