Tej misli in poslanstvu Irena Sešek sledi že več kot 30 let. Pravi, da je NUK srce države, saj je v knjigah zbrano neprecenljivo znanje, ki generira razvoj.
Da lahko knjižnice uresničujejo svoje poslanstvo, morajo trajno hraniti tako rekoč vse, kar izide. S to idejo je povezano tudi zbiranje obveznih izvodov publikacij, kar natančno določa zakon, začetki obveznega oddajanja in hranjenja knjig, ki so izšle, pa na območju današnje Slovenije segajo v leto 1807. Sprva je bil obvezni izvod namenjen nadzoru tiska in cenzuri, danes pa se obvezni izvodi oddajajo in zbirajo zato, da za prihodnje rodove ohranjamo pisno nacionalno kulturno dediščino in zagotavljamo njeno dostopnost. Najprej so se zbirale vse tiskane publikacije, s pojavom spleta pa je bilo treba določiti jasnejša merila za izbor, saj je splet skoraj neobvladljiv.
Narodna in univerzitetna knjižnica pridobiva gradivo z obveznimi izvodi publikacij, nakupi, zameno in darovi. Z Ireno Sešek, vodjo oddelka za pridobivanje gradiva v NUK-u in priznano strokovnjakinjo na področju knjižničarstva, smo se pogovarjali, kako v NUK-u skrbijo za pridobivanje gradiva, s kakšnimi izzivi se pri tem spopadajo in koliko gradiva hranijo.
O vsem tem v spodnjem pogovoru, ki je na Valu 202 nastal v sklopu serije NUK – svetišče znanja.
Dve sodelavki spremljata slovensko založniško produkcijo in, kot pravite, reklamirata obvezne izvode. Po zakonu o obveznem izvodu publikacij mora namreč NUK dobiti izvode vseh publikacij, ki so izdane v Sloveniji.
Zakon o obveznem izvodu publikacij, po katerem zdaj pridobivamo obvezne izvode, je bil sprejet leta 2006. Gradivo, ki ga dobimo kot obvezni izvod, sprejmemo, evidentiramo in o prejemu obvestimo založnike, ki so zavezanci po zakonu o obveznem izvodu. Potem to gradivo pošljemo še knjižnicam, ki so depozitarne organizacije, desetim osrednjim območnim knjižnicam, dvema zamejskima knjižnicama, Slovenski študijski knjižnici v Celovcu, Narodni in študijski knjižnici v Trstu ter Univerzitetni knjižnici v Mariboru. Zadnja prejme dva izvoda tudi kot rezervna lokacija Narodne in univerzitetne knjižnice. Od javno financiranih publikacij prejmemo 16 izvodov, ki jih potem dobijo naštete knjižnice, kadar pa gre za publikacije, ki niso javno financirane, dobimo štiri obvezne izvode. Ti so shranjeni samo v NUK-u in v Univerzitetni knjižnici Maribor.
Dve sodelavki skrbita samo za to, da je naše knjižno gradivo inventarizirano. To pomeni, da dobi inventarno številko, kar je EMŠO vsake publikacije. Ukvarjamo se tudi z drugimi načini pridobivanja gradiva, to so nakup, zamena in darovi. Nakup je najboljši način pridobivanja, ker gre za naročanje gradiva, za katero vemo, da je že izšlo. A za to so potrebna finančna sredstva, ki nam jih na podlagi našega programa vsako leto dodeli ministrstvo za kulturo. Z zameno pridobivamo gradivo od knjižnic z vsega sveta. Zamenjava gradiva pa pomeni, da si ga knjižnice med seboj izmenjujemo. Trenutno si izmenjujemo gradivo z 12 knjižnicami, prejšnja leta jih je bilo veliko več. Zamenjava gradiva ima svoje prednosti, ni pa najbolj ekonomična, zato marsikje ta način pridobivanja gradiva ukinjajo. Pri nas zamenjavo ohranjamo, ker s tem NUK skrbi za prisotnost slovenske založniške produkcije po svetu. Darove pa dobimo tako od posameznikov kot od institucij iz Slovenije in z vsega sveta. Najbolj smo seveda veseli, če nam slovenski avtorji, ki izdajo delo v tujini ali pa so njihova dela na tujem prevedena, sami kot dar pošljejo kakšen izvod. Sicer pa s sodelavci iščemo informacije, kaj je izšlo po svetu. Vsaka država zbira svojo patriotiko. Pri nas je to slovenika, v Nemčiji germanika, v Avstriji avstriaka in tako naprej.
Slovenika je širši pojem od tega, kar prejmemo z obveznim izvodom, pomeni pa, da zbiramo vse, kar je kjer koli po svetu izšlo v slovenskem jeziku ali v prevodih. Poleg tega spada v sloveniko še, kar izdajo slovenske založbe, ki pa spet niso samo v Sloveniji – na primer Mohorjeva založba je najstarejša slovenska založba in ima sedež v Celovcu. Slovenika je vse, kar je vsebinsko povezano s Slovenijo, slovenskim jezikom, z našim narodom. To pomeni, da pride v poštev tudi gradivo, ki je bilo izdano v nekdanji Jugoslaviji in se nanaša na Slovenijo. Kadar se omenja Slovenija ali Slovenci, gre za sloveniko. Naši avtorji in raziskovalci vedno več objavljajo v tujini. Tudi njihova dela moramo pridobiti.
Zakon o obveznem izvodu publikacij določa vse podrobnosti in obveznosti. Ali kdo na svojo dolžnost oddajanja obveznih izvodov tudi pozabi?
Če boste šli po cesti in spraševali o Narodni in univerzitetni knjižnici in obveznem izvodu, bo verjetno malokdo znal odgovoriti na vaša vprašanja. Trenutno stanje v Sloveniji je takšno, da je založnik lahko vsak. Vsaka fizična in vsaka pravna oseba sta po zakonu lahko založnika, če izdata kakršno koli publikacijo. Če podjetje izda zgibanko za svojo promocijo, se ta že šteje kot publikacija in s tem postane to podjetje založnik in zavezanec k obveznemu izvodu. V bazi imamo več kot 13.000 zavezancev za obvezni izvod. Večina je izdala zgolj kakšen naslov in torej niso zavezanci, ki dnevno izdajajo. Na drugi strani pa imamo primarne založnike, ki imajo založništvo registrirano kot svojo osnovno dejavnost. Teh je v bistvu zelo malo, takih, ki izdajajo večjo produkcijo, pa le približno pet. Letno naštejemo približno 1500 založnikov, od tega približno 300 samozaložnikov. Založniki, ki so javno financirani in je založništvo ena izmed njihovih dejavnosti, nam morajo oddati 16 obveznih izvodov. Če je naklada nižja od 150 izvodov, nam morajo predati štiri obvezne izvode.
Preden knjiga izide, založniki pri nas zaprosijo za kataložni zapis o publikaciji CIP, kar je kratica za Cataloguing in publication. V sistemu potem lahko preverimo, ali smo dobili obvezni izvod. Sodelavka to dnevno spremlja, in kadar ugotovi, da nismo prejeli obveznega izvoda, o tem takoj obvesti založnika. Nenehno jih moramo opozarjati, da je treba oddati obvezne izvode. Zakaj? Zato, da bo gradivo shranjeno.
Vsaka knjiga dobi inventarno številko, pri serijskih publikacijah, ki nimajo omejenega roka in lahko izhajajo več let, pa dobi inventarno številko letnik. Imamo pa še zbirke s posebnim knjižničnim gradivom. Zbiramo namreč tudi glasbene tiske, zemljevide, razglednice, drobne tiske, kamor sodijo zgibanke, plakati, letaki, vabila in vse, kar je hranjeno na medijih, ki danes pravzaprav izumirajo, to so DVD-ji, videokasete, kasete na trakovih, magnetni trakovi ... Letno pridobimo približno 35.000 inventarnih številk. Stanje zbirke na dan 31. 12 2023 je že 3.033.897 inventarnih enot.
Obvezni izvod ni izum današnjega časa, v Sloveniji na ta način gradivo zbiramo že več kot 200 let.
Obvezni izvodi so se začel zbirati v Franciji. S tiskarstvom je bilo na voljo več izvodov, ki so se širili med ljudmi, vladarji pa so želeli vedeti, kaj se tiska. Obvezni izvod je takrat deloval kot cenzura, da so imeli torej nadzor nad vsem, kar je izšlo. Na Kranjskem pa so obvezni izvod uvedli leta 1807. Obvezne izvode z drugih ozemelj, ki so danes del Slovenije, so zbirali na Dunaju. Avstrijska nacionalna knjižnica hrani vse obvezne izvode z naših območij, ki so bili oddani do razpada Avstro-Ogrske.
Skladišča oziroma prostori Narodne in univerzitetne knjižnice so na dveh lokacijah po Ljubljani
Glavno skladišče in skladišča posebnih zbirk NUK-a so v Plečnikovi stavbi na Turjaški 1, imamo pa še dislocirano skladišče na Leskoškovi 12. Stavba na Leskoškovi prvotno ni bila zgrajena za namene knjižnice, je pa zdaj prilagojena knjižničnim standardom, zato tudi tu lahko vzdržujemo stalno temperaturo in vlago, kar je za gradivo zelo pomembno, še posebej ko gre za arhivsko gradivo.
Kaj se na primer dogaja s kasetami in DVD-ji, ki ste jih omenili? Čas namreč ni njihov zaveznik.
Zvočne kasete in videokasete so v glavnem že digitalizirane, predvsem tiste, ki imajo slovensko vsebino. To je bila prioriteta, ker sicer po zakonu zbiramo vso produkcijo, ki je podnaslovljena. Te vsebine prenašamo na druge medije, da bomo lahko ohranili dostopnost.
Pri knjigah pa veliko težav povzroča kisli papir …
Da, zato je kar nekaj let potekal projekt razkisljevanja. Te knjige smo pošiljali na Nizozemsko, ker tam uporabljajo metode, zaradi katerih je gradivo manj kislo, s tem pa se njegova obstojnost podaljša.
Kako obstojne pa so knjige, ki izidejo danes?
Mislim, da se založniki zavedajo trajnostnih izzivov, ukvarjajo se tudi s tem, kako se papir proizvaja in kakšna je njegova kakovost. Danes je pomembno tudi to, da se za tiskanje papirja ne sekajo drevesa. Založniki so ozaveščeni in kislega papirja ne uporabljajo več.
Papirnatim so se pridružile še številne druge publikacije. Obseg vašega dela se je zelo povečal.
Večinoma govorimo o tiskanih knjigah ali publikacijah na fizičnih nosilcih, hkrati pa se vse nacionalne knjižnice ukvarjajo tudi z vzpostavljanjem vzporednega sveta hranjenja spletnih publikacij. Če smo prej skrbeli le za tiskane knjige, ne pomeni, da po novem skrbimo samo še za e-knjige, zdaj skrbimo za oboje. Za zdaj še ne moremo govoriti o tem, da bo papir izginil, čeprav se je to napovedovalo. Moja generacija in naši otroci še vedno vzamemo v roke tudi papirnate knjige. Mislim, da je skrb za prihodnost papirnatih knjig za zdaj odveč.
E-knjige ostajajo na približno enaki ravni, kajne?
Res je. Ni več takšnega porasta, kot smo ga zaznavali na začetku. Zaradi covida-19 se je zgodil skok, ki pa se po koncu epidemije ni nadaljeval.
Prihodnost Narodne in univerzitetne knjižnice je povezana z nenehnim širjenjem.
Tako je z vsemi nacionalnimi knjižnicami po svetu. Ko smo se preselili na Leskoškovo, smo dobili skladišča in imamo trenutno več gradiva na Leskoškovi kot v skladišču na Turjaški 1. V nekaj letih pa so postala ta skladišča na Leskoškovi že kar polna, zato iščemo različne možnosti. Nove knjižnice žal (še) nimamo. Nazadnje smo dokupili prostor in s tem pridobili še nekaj metrov knjižnih polic. Obveznega izvoda ne smemo odpisovati, saj ga moramo trajno hraniti. Odpisuje pa se lahko gradivo, ki ni slovenika. Tudi to je način, da se skladišča delno sprostijo, a odpis ni rešitev. Glavnino gradiva predstavlja obvezni izvod, saj smo vendarle osrednja slovenska nacionalna knjižnica.
Kaj gre na Turjaško in kaj ostane na Leskoškovi?
Gradivo, ki prispe na našo lokacijo na Leskoškovi 12, se razdeli. Knjižnično gradivo, ki spada v zbirke, pošljemo na Turjaško, glasbene tiske odpeljemo v glasbeno zbirko, zemljevide v kartografsko, plakate v slikovno zbirko, drobne tiske v zbirko drobnih tiskov ... Knjižno gradivo ostane tukaj, da ga katalogiziramo in inventariziramo, potem pa ga shranimo v skladišču na Turjaški. Tako je tudi najnovejše gradivo na voljo uporabnikom. Želimo pa si, da bi bil čim prej zgrajen NUK II in bi bilo vse novejše gradivo, ki je namenjeno uporabnikom, na voljo v prostem pristopu. To bi bilo idealno, a zdaj žal nimamo te možnosti. Uporabnik mora gradivo, ki je na Leskoškovi, naročiti, če ga naroči do takrat, ko dostavljamo, ga lahko dobi še isti dan, drugače pa žal šele naslednji dan, saj ga moramo z Leskovškove pripeljati na Turjaško.
Kako v skladišču pregledujete vse te knjige in drugo gradivo, da ugotovite, ali morda potrebuje konservatorsko-restavratorsko roko?
Predvsem je odvisno od tega, koliko sodelavcev se lahko s tem ukvarja. Če je mogoče, gredo v skladišču od naslova do naslova, od izvoda do izvoda. To smo naredili, ko smo prvič pripravljali pošiljko za razkislinjenje. Strokovnjaki so gradivo pogledali in izbrali, katero potrebuje pomoč. Pogosto tudi pri izposoji opazijo, da gradivo razpada in potrebuje novo vezavo. Takrat ga usmerijo k restavratorjem. Nekaj gradiva pa že dobimo v slabem stanju. Na primer, ko kupimo staro knjigo, ki sodi v sloveniko, knjigo, ki je v NUK-u še nimamo. Če to dragoceno delo razpada, ga takoj pošljemo k restavratorjem.
Pogosto vas pokličejo ljudje, ki urejajo ali praznijo stanovanja ali hiše, v katerih so knjižnice.
Ko ljudje praznijo hiše in stanovanja, gradiva ne želijo odvreči, zato nas pokličejo. Ker nimamo kadrovskih in prostorskih zmogljivosti, da bi pridobivali cele knjižnice, lastnika prosimo, naj pripravi seznam (kadar ne gre za prevelik obseg), ki ga primerjamo z našimi evidencami in katalogi. Če nam kaj od tega, kar je na seznamu, manjka, gradivo vzamemo. Kadar pa je tega gradiva veliko, se odpravimo na lokacijo, ga preverimo in prevzamemo sami, včasih tudi v celoti. Takšna je bila Hribarjeva zapuščina, ki je zaščitena tudi kot kulturni spomenik, podobno je bilo s Kardeljevo knjižnico, ki smo jo prevzeli leta 1989. Knjižnica je bila urejena, imela je kataloge, ki smo jih prav tako prevzeli. Takih primerov ni veliko. Marsikaj konča tudi v antikvariatih, ki imajo vsak svojo politiko, ker so na trgu. Smo pa pri antikvariatih seveda vedno prvi v vrsti, kar pomeni, da nam gradivo takoj ponudijo.
Pri darovih bi omenila še slovensko posebnost, to je določba zakona o knjižničarstvu iz leta 2001, ki pravi, da morajo vse knjižnice po Sloveniji ob odpisu gradiva sezname poslati Narodni in univerzitetni knjižnici. Na ta način dobimo veliko gradiva, ki ga NUK še nima.
Kakšne odnose pa imate z založniki? Dojemajo obvezni izvod, ki ga morajo oddati, kot prisilo?
Z založniki odlično sodelujemo. Prirejamo tudi brezplačne seminarje, na katerih jim predstavimo storitve, ki nam jih nalaga zakon. Sodelovanje je potrebno, da lahko skupaj gradimo zbirko slovenike. Založniki so zato naši partnerji. Kot povsod pa se tudi tu najdejo izjeme, zanje zakon predvideva globe. Sicer inšpektoratu ne prijavljamo vsega počez, delujemo raje ozaveščevalno in promocijsko. Ko najdemo nove založnike, jih obvestimo, kakšne so njihove dolžnosti. Če se ne odzivajo, pa posežemo tudi po drugih orodjih, ki jih imamo, ali pa inšpektorica to stori v našem imenu. Potem se stvari uredijo.
V zadnjih letih se je v knjižničarstvu veliko spremenilo ...
Ko sem prišla v NUK, sem kataložne listke tipkala s pisalnim strojem. A tega nisem počela dolgo, saj smo kmalu začeli uporabljati prve računalniške programe. Najprej so imele knjižnice po Sloveniji vsaka svoj program, vsaka svojega sta imeli tudi Univerza v Ljubljani in Univerza v Mariboru, potem pa se je zelo hitro vzpostavil vzajemni katalog v sistemu Cobiss, za katerega skrbi Izum, ki danes povezuje vse knjižnice. Naša zadnja pridobitev je NUKomat, ki ga imamo na Leskovškovi 12, kar pomeni, da lahko založniki 24 ur na dan in sedem dni v tednu oddajajo obvezne izvode, tudi takrat, ko nas ni tu. Podoben je paketomatom, kakršne videvamo že skoraj na vsakem koraku.
Vse spremembe, ki jih prinaša sodobni čas, pa niso pozitivne. V publikacijah najdemo vse več napak.
Včasih so imele velike založbe lektorje in tehnične urednike, ki so poskrbeli, da ni bilo napak ali pa jih je bilo zelo malo. Zdaj teh delovnih mest skoraj ni več, kar se kaže tudi v velikem številu napak. Pri samozaložnikih jih je morda še več, saj avtorji nimajo lektorja in naknadno ugotovijo, da so v publikaciji napake ali pa navedeni napačni podatki. Včasih od nas pričakujejo, da bomo te napake izbrisali. Pišejo nam, na primer, naj se na strani pet popravi to in to. Mi seveda tega ne moremo narediti, mi lahko samo shranimo publikacijo. Zato na seminarjih založnike vedno opozarjamo, da je treba preverjati in popravljati tudi podatke v kolofonu, ko je za to še čas, mi se moramo namreč, ko je enkrat nekaj natisnjeno, držati knjižničarskih standardov. Sami ne moremo ničesar prirejati.
Tudi z digitalizacijo se gradivo ohranja, ščiti in zagotavlja ter izboljšuje njegovo dostopnost.
Če je papir tako poškodovan, da ga ni več mogoče popraviti, gradivo v sistemu označimo in ga predlagamo za digitalizacijo. 40 let staro tiskano knjigo moramo digitalizirati, če jo želimo ponuditi v digitalni obliki. Današnja publikacija pa že ima datoteko in nima smisla, da bi tiskani izvod na papirju čez 30 let znova digitalizirati. Pripravljamo spremembe zakona, s katerimi bi radi uvedli zbiranje digitalnega izvirnika, da bi tako od vseh publikacij dobili digitalno datoteko, tudi v primerih, ko knjiga oz. publikacija izide na papirju. Tiskane publikacije so dostopne samo v čitalnici, pri e-knjigah pa se založnik pri oddaji dela sam odloči, kakšen dostop omogoča. Če omogoča prosti dostop, potem je gradivo vsak trenutek prek digitalne knjižnice dostopno kjer koli na svetu. Kadar pa publikacija ni dostopna, če založnik izbere omejen dostop, bo tudi e-knjiga dostopna samo v prostorih knjižnice. Za to so potrebne posebne postaje, ki ne omogočajo shranjevanja ali pošiljanja, saj je gradivo zaščiteno. Spoštovati moramo najrazličnejšo zakonodajo, tudi zakon o avtorskih in sorodnih pravicah. Zadnja sprememba našega zakona, ki je usklajena z direktivami Evropske unije, je ta, da je lahko digitalizirano knjižnično gradivo dostopno na terminalih v knjižnici in da za to ni treba prositi vsakega založnika za dovoljenje. Za prosto uporabo pa moramo pridobiti dovoljenje.
Kaj pa umetna inteligenca in knjižničarstvo?
Mednarodna knjižničarska organizacija International Federation of Library Associations and Institutions (IFLA) je leta 2023 organizirala kongres v Rotterdamu. Pri vseh temah, ki so jih obravnavali, so se dotaknili tudi umetne inteligence, ki je na primer na podlagi nekaj naslovnih strani romanov že pripravila zapis za katalog. Menda se je UI pri tem kar dobro odrezal. So pa hkrati poudarili, da mora potem nekdo vse to še pregledati. Ni se nam torej treba bati, da nas ne bi več potrebovali.
Pri shranjevanju spletnega gradiva pa se zdi, da je vse skupaj postalo neobvladljivo.
Ta občutek je povsem pravilen, res je neobvladljivo. Že pred 20 ali celo 30 leti smo se zavedali, da bo vse, kar zbiramo v fizični obliki, obstajalo tudi na spletu. Seveda sprva še nismo imeli prave predstave. Spletno gradivo smo začeli zbirati leta 2008. Zakon je bil sprejet leta 2006, leto pozneje še pravilnik. Potrebovali smo robota, ki vsebine samodejno pobira s spleta. Drugi način zbiranja pa je vezan na to, da zavezanci sami oddajo spletne publikacije. Imamo knjigo in e-knjigo, revijo in e-revijo. Za gradivo, ki ga oddajajo zavezanci, je bil zasnovan portal Svarog, ki je začel delovati leta 2008. Prehajamo pa že na portal za založnike, kjer poskušamo vse izpeljati v okviru enega procesa, da je za zavezance čim manj obremenjujoče. Za sloveniko, ki izide v tujini, še nimamo pravih mehanizmov. S tem se bomo še ukvarjali.
Tisti, ki je zainteresiran, da je spletno gradivo shranjeno v Narodni in univerzitetni knjižnici, ga odda.
Tako je. In publikacija je potem dostopna tudi prek Digitalne knjižnice Slovenije. Digitalno gradivo shranimo v skladiščih, ki sicer niso fizična, saj delujejo v drugem okolju, vseeno pa potrebujejo precej kapacitet. Treba je bilo razviti robota, portal za oddajo in vzpostaviti sistemske zmogljivosti za hranjenje.
Tudi objave na družbenih omrežjih postajajo del naše pisne kulturne dediščine, zato jih zajemate in shranjujete.
Tudi.
Seveda pa ne shranjujete vseh.
Pravilnik je določil merila, kaj naj se zajema, saj se je hitro izkazalo, da gre za neobvladljivo polje. Takrat so bili tviti izvzeti. Imamo pa lepo slovensko besedo "praviloma", kar pomeni, da tega ne delaš, lahko pa tudi delaš, če ugotoviš, da je potrebno. Pri tvitih se je pokazalo prav to. Objav vsakega posameznika ne bomo hranili, ker je tega preveč. Tudi v fizičnem svetu lahko vsak napiše knjigo zase, jo natisne, ima izvod ali dva, pa tega v NUK-u ne bomo hranili. Podobno je s tviti. Obstajajo tviti, ki so mogoče pomembnejši, ker so povezani z državo ali narodom. Na primer, v času določenih dogodkov, kot so volitve ali olimpijske igre, se del spletne razprave zajame in shrani. Gre za naš izbor, vsak pa ima tudi možnost, da predlaga strani, ki naj bi jih zajemali. Mi to pogledamo in preverimo, ali ustreza tudi merilom naše nabavne politike.
V Narodni in univerzitetni knjižnici ste zaposleni več kot 30 let. Za svoje izjemno delo, dosežke, bogato znanje in prispevke na svojem strokovnem področju ste leta 2018 prejeli Čopovo diplomo, to je priznanje Zveze bibliotekarskih društev Slovenije. Pravite, da so knjižnice ustanove, ki se lahko dotaknejo posameznika v globini življenjskega veselja ali stiske. Knjižničarke in knjižničarji imate izjemno pomembno poslanstvo.
Znanje, ki je v vsem tem gradivu, je res neprecenljivo in NUK to trajno hrani. Druge knjižnice imajo seveda še druge naloge, splošne knjižnice so namenjene vsem prebivalcem v Sloveniji. Mreža knjižnic pri nas je odlična. Ko se knjižničarji srečamo, razpravljamo o razmerah, ki jih želimo izboljšati, in o težavah, ki bi jih morali rešiti. Vsakemu bralcu bi radi ponudili knjigo. To je naše poslanstvo. Slogan Narodne in univerzitetne knjižnice, da ‘hranimo misli’, je povezan s tem, da zbiramo gradivo in ga trajno hranimo, kar pa ni samo sebi namen. Vsak, ki bo prebral knjigo, bo pridobil novo znanje in iz tega znova ustvaril nekaj novega. Tako gre družba naprej. Če ne bi bilo knjig, kje bi bile vse te vsebine shranjene? To generira razvoj, ki ga vsi potrebujemo. Prav tako so zelo pomembne tudi visokošolske knjižnice. Ljubljanska univerza na primer nima niti enega kampusa, kot je praksa v tujini, kjer pravijo, da je knjižnica srce vsake univerze. Sama pa mislim, da je NUK srce države.
V NUK-u vodite oddelek za pridobivanje gradiva. Kateri so trenutno vaši največji izzivi?
Vse več je evidenc, dela imamo vedno več, dotok gradiva se povečuje. Število zaposlenih v NUK-u pa se zmanjšuje. Če se primerjamo z drugimi knjižnicami enakega obsega, imamo zelo majhno število zaposlenih za opravljanje nalog, ki jih moramo izvajati. Nalog je vedno več, zaposlenih pa vedno manj.
Koliko sodelavk, sodelavcev bi še potrebovali na vašem oddelku?
Če bi dobili še tri, bi bili zadovoljni.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje