Kar je izhajalo iz poskusa po nadzoru, je pozneje postalo temelj za graditev nacionalnih pisnih zbirk kulturne dediščine.
Željo po nadzoru je zamenjala težnja po zbiranju človeške misli in vsega, kar človek ustvari.
Za prvi dokument, ki ureja obvezni izvod, velja Ordonnance de Montpellier (dekret iz Montpelliera), ki ga je Franc I. podpisal 28. decembra leta 1537. Ime je dokument dobil po kraju, kjer je bil kralj, ko je podpisal 140 aktov, med katerimi je bil tudi dekret o oddaji obveznega izvoda.
Pravzaprav je nenadzorovano širjenje zapisov med ljudmi skušal zaustaviti že po plakatni aferi (leta 1534 so Pariz, Blois, Rouen, Tours in Orelans preplavili letaki oz. protestantski zapisi) s prepovedjo tiska, kar pa je pozneje preklical. Naslednji korak pri poskusu širjenja krivoverstva je bil torej omenjeni dekret, usmerjen v širjenje spornih, predvsem heretičnih idej. Vendar dokument ni dosegel cilja, saj ga nikoli niso dovolj dosledno upoštevali, da bi bil popoln nadzor zares mogoč. V času francoske revolucije so ga razumeli kot kratenje svobode govora, zato so ga umaknili.
Skoraj 220 let obveznega izvoda na območju Slovenije
Na območju današnje Slovenije sega začetek obveznega izvoda v leto 1807 – 2. aprila je bil izdan prvi dvorni dekret, ki je nalagal dolžnost oddaje izvoda vsakega novega tiska javnim deželnim knjižnicam. Ta datum pomeni začetek kontinuiranega zbiranja obveznega izvoda v tem prostoru. V Ljubljani so takrat delovale tri tiskarne. Tisti tiski, ki so nastali na danes slovenskem narodnostnem območju, so se začeli zbirati v knjižnicah v Gradcu, Celovcu, Trstu in Ljubljani.
Še istega leta je dobila Licejska knjižnica, torej predhodnica današnje Narodne in univerzitetne knjižnice, pravico do prejemanja obveznih izvodov tiskov z območja dežele Kranjske. Obvezni izvodi tako v NUK prihajajo vse do danes. Je tudi edina knjižnica na Slovenskem, ki prejema obvezni izvod celih 200 let.
Skozi zgodovino so zbiranje obveznih izvodov tiskov predpisovali različne uredbe, dekreti in zakoni, ki so bolj ali manj uspešno zagotavljali dotok obveznih izvodov, tako v Avstrijskem cesarstvu, Ilirskih provincah, avstro-ogrskem cesarstvu, Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, Kraljevini Jugoslaviji, Socialistični federativni republiki Jugoslaviji kot navsezadnje v Republiki Sloveniji.
Na začetku, ko je bil obvezni izvod namenjen cenzuri vsega, kar izide, je bil glavni zavezanec tiskar. V različnih obdobjih so se spreminjali število obveznih izvodov, vrsta gradiva, ki ga je treba predložiti, pa tudi prejemnice obveznega izvoda. Le Narodna in univerzitetna knjižnica ja ostala od začetka stalnica. Zaradi neprekinjene kontinuitete danes hrani zbirko, ki je neprecenljiv vir za raziskovanje slovenske kulturne ustvarjalnosti, pa tudi tiskarske in založniške produkcije na Slovenskem.
Obvezni izvod je osnova za sloveniko – temeljno nacionalno zbirko kulturne dediščine. NUK tako na enem mestu zbira vse, kar je povezano s Slovenijo, Slovenci in slovenskim jezikom. Z nastalo zbirko se za prihodnje rodove ohranjajo vsi dokazi slovenske duhovne ustvarjalnosti ne glede na nosilec zapisa.
Ob tisk stopi digitalni svet
Kot po drugih državah se je tip gradiva, ki se ga na ta način zbira, že davno razširil s področja tiska na druge medije. Do konca 20. stoletja se je večinoma zbiralo le tiskano in ponekod avdiovizualno gradivo, z 21. stoletjem pa se je to razširilo tudi na digitalne dokumente. Unecso je leta 2000 objavil razširjeno izdajo Smernic za zakonsko urejanje obveznega izvoda, v kateri je bilo predvideno tudi zbiranje elektronskih formatov.
V Sloveniji ureja zbiranje obveznega gradiva Zakon o obveznem izvodu publikacij iz leta 2006, ki vključuje vse vrste publikacij na vseh trenutno znanih nosilcih – poleg tiskanih publikacij še zvočne in slikovne zapise, elektronske publikacije in publikacije, ki so kombinacija omenjenih vrst zapisov. Prav tako vključuje tudi nove nosilce, ki se bodo še pojavili s tehnološkim razvojem. Neknjižno gradivo (drobni tisk, kartografsko in slikovno gradivo, avdio- in videogradivo) je izenačeno s knjižnim gradivom glede na to, koliko obveznih izvodov je treba poslati zanje. V letu 2007 so se prvič v Sloveniji začele zbirati tudi elektronske publikacije, objavljene na spletu.
Kam gre pridobljeno gradivo?
Zavezanci so dolžni v NUK poslati praviloma štiri obvezne izvode. Določa pa zakon tudi nekaj izjem – doktorske disertacije in dražje publikacije se zbirajo v dveh izvodih; elektronske publikacije, objavljene na spletu, pa v enem izvodu. Kadar gre za javno financirane publikacije, je treba poslati 16 obveznih izvodov, drobni tisk pa vedno le v štirih izvodih.
NUK razpošlje javno podprte publikacije 13 drugim depozitnim knjižnicam – dva izvoda v Univerzitetno knjižnico Maribor in po en izvod v deset osrednjih območnih knjižnic v Ljubljani, Mariboru, Kranju, Kopru, Novem mestu, Celju, na Ravnah na Koroškem, v Murski Soboti, Novi Gorici in na Ptuju ter v knjižnici zamejskih Slovencev v Trstu in Celovcu.
Gradivo, ki ga NUK pridobi z obveznim izvodom, predstavlja dve tretjini letnega prirasta vsega gradiva. Poleg klasičnih tiskov se z gradivom bogati zbirka avdiovizualnega gradiva, ki je bila ustanovljena v 80. letih 20. stoletja. Tu najdemo zvočne govorne kasete, videokasete in DVD-je ter multimedijske komplete, ki so najpogosteje namenjeni učenju jezikov.
Precej starejša je glasbena zbirka, ki je začela delovati leta 1948. Z obveznim izvodom so sprva zajemali predvsem notno gradivo simfoničnih, koncertnih opernih partitur, tudi pesmaric in druge vrste gradiva, pa tudi učbenike, šole, knjige, zbornike ter dokumentarno gradivo. Sistematično je nastajal vir slovenske glasbene ustvarjalnosti, bogat predvsem na področju resne glasbe. Pozneje je začel nastajati tudi bogat fond poustvarjalne dokumentacije. Ob to so stopile vinilne plošče, pojav digitalne tehnologije pa je v zbirko prinesel zgoščenke in DVD-je. Mimogrede, v glasbeni zbirki se zbira tudi drobni tisk, kot so koncertni sporedi, abonmajske brošure, spominski zborniki in drugo.
Posebna dragocenost sta kartografska in slikovna zbirka, katere začetki segajo v leto 1945. Tretjino zbirke predstavlja prav kartografsko gradivo, kot so zemljevidi in atlasi, in zanemarljivo malo digitalnega kartografskega gradiva. V slikovni zbirki pa hranijo razglednice, plakate in koledarje. Pri plakatih je opaziti, da se v klasičnih dimenzijah 70 x 100 cm počasi umikajo velikim plakatom, ki pa jih zbirka ne hrani. V tej zbirki so še portreti, podobice, pokrajinske slike, osmrtnice in voščilnice.
Več kot 200 let zbiranja serijskih publikacij
Omenili smo, da so leta 1807 v Ljubljani delovale tri tiskarne, nihče pa ni na tem območju takrat izdajal časopisa. Lublanske novice Valentina Vodnika so imele premajhno število naročnikov, zato so nehale izhajati sedem let pred tem. Prebirali pa so lahko nemške časopise. V Ljubljani je izhajal Laibacher Zeitung, priloga Wochenblatt zum Nutzen und Vergnügen, ki je pozneje v dobi predmarčne Avstrije leta 1818 spremenila ime v Illyrisches Blat. Leta 1843 so začele izhajati Bleiweisove Kmetijske in rokodelske novice, kar je tudi začetek kontinuiranega izhajanja slovenskih časopisov. Danes jih hranijo v zbirki serijskih publikacij, ki je namenjena zbiranju, obdelavi, dajanju v uporabo in hranjenju serijskih publikacij – to so publikacije v tiskani ali netiskani obliki, ki izhajajo v zaporednih delih, običajno s številčnimi ali časovnimi oznakami, konec izhajanja pa ni predviden. Mednje spadajo časopisi, letne publikacije – poročila, zborniki, almanahi različnih združenj in knjižne zbirke.
Če se je začelo z željo po cenzuri, se danes obvezni izvod zbira z namenom trajnega hranjenja nacionalne kulturne dediščine, izvajanja bibliografskega nadzora, izdelave Slovenske bibliografije in priprave podatkov o slovenski založniški produkciji.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje