Izjava se je zdela kot nekaj vrednega zapomnitve.

Neža Perovšek, Poking up red out fo the snow, 2022. Foto: Galerija Simulaker
Neža Perovšek, Poking up red out fo the snow, 2022. Foto: Galerija Simulaker

Ob ogledu abstraktnih slik ljudje včasih izrečejo znameniti: "Kaj pa to predstavlja?" Morda ste opazili, da česa podobnega ob ogledovanju abstraktnih fotografij (seveda obstajajo tudi abstraktne fotografije) ljudje praviloma ne izrečejo.

Vprašanje "kaj pa to predstavlja" je retorično. Spraševalec odgovora nanj niti ne pričakuje, odgovora pa praviloma tako ali tako ne dobi, saj odgovora na takšno vprašanje ni. Vprašanje v resnici implicira posmeh. Vprašanje je implicitni posmeh.

Seveda tudi ob abstraktni fotografiji kdaj kdo vpraša, kaj je na njej. Ampak ob vprašanju, kadar se le-to nanaša na abstraktno fotografijo, posmeh praviloma izostane. Vprašanje ni retorično in odgovor je praviloma na voljo. Fotografija, tudi abstraktna, je pač vedno fotografija nečesa.
Ampak tudi ob abstraktnih slikah vedno ne slišimo vprašanja, "kaj pa to predstavlja."

Vprašanje slišimo samo ob nekaterih abstraktnih slikah. Ob večini abstraktnih slik je vprašanje popolnoma upravičeno. Natančneje – upravičen je posmeh, ki je vprašanju impliciten. Na koncu koncev je posmeh upravičen ob večjem delu česar koli.

Saj gre v resnici za to, da je abstraktni slikar – kadar je neuspešenneuspešen zato, ker so njegove slike narejene na pamet. To seveda ni edini razlog, zaradi katerega je abstraktni slikar lahko neuspešen. Ampak pogosto bo neuspešen ravno zato, ker slika iz glave – torej brez kontrole, o kateri je govoril Novinc. Torej slike neuspešnega abstraktnega slikarja v resnici ničesar (predstavljanja vrednega) ne predstavljajo in si zato posmeh, ki je impliciten vprašanju, "kaj pa to predstavlja", v resnici zaslužijo.

Občasno je smiselno slikati iz glave – včasih so v glavi shranjene zanimive oblike. Ne bo pa šlo prav dolgo. Zelo kmalu oblike, serijsko slikane na pamet, postanejo trde, repetitivne, šablonske, vse skupaj pa postane dolgočasno. Takrat in tako se abstraktna slika spremeni v zgolj dekoracijo.

Natančnih meja in razmejitev ni. Varnih območij ni. Vsakršna vrhunska dejavnost – in slikarstvo je vrhunska dejavnost – implicira hojo po rezilu noža. Plezanje po tistem zidu iz Bartolovega Alamuta, če hočete.

Neža Perovšek (za zdaj) hodi po rezilu.


Več o slikarstvu Neže Perovšek v prispevku oddaje Osmi dan.

Slikarka Neža Perovšek