Oglas
Antifašizem je naša vrednota in obenem evropska vrednota.
Če Badiou v svojem delu 20. stoletje misel nadaljuje s pasusom, v katerem postavi, da od prve svetovne vojne dalje ne more več nihče zaupati zgodovini do te mere, da bi se prepustil domnevnemu napredovanju njenega gibanja, lahko mi zapišemo, da je podobno vlogo v življenju Slovencev, še bolj pa primorskih Slovencev, odigral vzpon fašizma. Pomen te cezure med drugim poudarita razstava Slovenska mladinska gibanja v Julijski krajini 1918-1930 in razstava o narodnem junaku Ferdu Bidovcu, ki so ju pripravili sodelavci odseka za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici iz Trsta.
Poetika čakanja ali tihi pristanek na vojnoPomen zgoraj zapisanega poudarka Milana Pahorja, ravnatelja Narodne in študijske knjižnice v Trstu, dopolnjujejo besede Boštjana Žekša, ministra za Slovence v zamejstvu in po sv etu, da je bil prav odpor, ki so organizirali ti mladi fantje, prvi odpor v fašistični in nacistični Evropi. Prav ti fantje, iz vrst katerih se posebej izpostavlja tako imenovane bazoviške žrtve Ferda Bidovca, Franja Marušiča, Zvonimirja Miloša in Alojza Valenčiča, so bili - če se še enkrat skličem na Badiouja in njegovo referenco na Nietzscheja - dovolj drzni, da so bili času neprimerni. Uspelo jim je iztrgati se iz za 20. stoletje in še predvsem za čas vzpona fašizma značilni "poetiki čakanja" (Badiou), ki je pravzaprav izraz politike čakanja, ki pa je čakanje kot sprejem.
Pritiski na Slovence med fašizmom
Obdobje, ki ga izpostavlja razstava v NUK-u, je bilo desetletje vzpona in dokončne uveljavitve fašizma, vseeno pa se je v tem času v Trsti, Gorici in po vsej Primorski razvilo močno mladinsko gibanje - najprej z obnovljenimi dijaškimi in akademskimi društvi, nato s prosveto, športnim in vsestranskim delovanjem, ki je postalo zametek kasnejšega zavestnega in množičnega delovanja proti raznarodovanju. Obenem z razrastom tega društvenega življenja, očitne geste, s katero je slovenstvo izrekalo svoj politični program, so se v istem času razbohotili tudi vedno nasilnejši napadi na sedeže slovenskih in hrvaških ustanov, narodnih domov, gospodarskih društev in gledaliških dvoran.
Leta 1926 je bila slovenščina izrinjena iz šol in cerkva, iz dvoran in javnih lokalov, v ilegalo pa so bila prisiljena tudi mladinska gibanja. Vrhunec fašističnega pritiska se je izrazil v Gentillejevi reformi, ki je leto za letom zapirala slovenske učilnice, pa tudi v ustanovitvi Posebnega sodišča za zaščito države, ki je smrtno obsodbo v imenu zaščite fašistične Italije izreklo štirim bazoviškim žrtvam. Prav z ubojem četverice 6. septembra 1930 se sklene prvo obdobje slovenskega in evropskega antifašizma, katerega simbolna zadnja forma je osvoboditev Trsta skoraj 15 let pozneje.
Poseben poudarek razstava v NUK-u namenja Ferdu Bidovcu, pobuda za to pa je bila lanska stoletnica Bidovčevega rojstva. Rojena leta 1908 v Trstu, se je Ferdo Bidovec v mladinska društva vključil že s 15. leti. Sodeloval je pri organizaciji več prireditev, skupaj s Franjem Marušičem pa je prirejal tudi mladinske izlete, ki so bili pretveza za narodno delo. Slednje še posebej velja za obdobje po letu 1927, v času po ukinitvi športnih društev, ko so bili izleti ena od stalnic delovanja in kovnica mladih protifašistov.
Stoletje, ki je živelo pod paradigmo vojne
Čeprav razstava predstavi na prvi pogled in v kontekstu evropske zgodovine zelo efemeren pojav, pa vendar uspe izraziti bistvo ne le obdobja boja proti fašizmu, ampak celotnega 20. stoletja. To se je namreč nahajalo "pod paradigmo vojne" (Badiou). Pod zastavo te ali one ideologije se je namreč odvijala semantična dialektika dobre in slabe vojne, in čeprav smo ideološko (menda) prekinili z 20. stoletjem, ta semantika in v tem tudi sporočilnost razstave v NUK-u ostajata del realnosti.
Antifašizem je naša vrednota in obenem evropska vrednota.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje