Zlata barva nebeške večnosti, bela s svojo čistostjo in značilni rdeča ter modra so prekrili oltarni del Kregarjeve cerkve Vseh svetih na Žalah. Mozaičarja, katerega delo krasi sakralne prostore na različnih koncih sveta, je tokrat navdihnil krst in tako se pripoved mozaika začne na mestu, namenjenemu krstnemu kamnu, nad katerega se spušča blagoslavljajoča božja roka.

Osrednji del mozaika je sestavljen iz dveh pasov. Na spodnjem vidimo na levi strani človeka, ki pomaga bolnemu in udejanja ljubezen, na drugi strani pa Jezusa ob grešnici, ki so jo farizeji pripeljal predenj, češ, da so jo zasačili pri prešuštvovanju. Na tleh je kup kamnov, ki se nanašajo na slavni Jezusov stavek: "Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo." Z desnico pa piše Jezus po kamnu.

Ljubezen nikoli ne mine
Marko Rupnik opozarja med drugim na obličje grešnice, ki je 'skrajno proseče in otroško predano, ker resnično ve, da jo samo Jezus lahko reši in naredi za novo ženo ...' V zgodnjem pasu se tako njena podoba ponovi, grešnica je rešena in stoji v skupini ob Jezusovi levi strani. Jezus ima desnico dvignjen v blagoslov, v levici pa drži odprto knjigo, čez katero se razteza napis Ljubezen nikoli ne mine. Na desni strani 'Kristusa Pantokratorja' stoji skupina, v kateri vidimo mladeniča, ki spodaj oskrbuje bolnega. Kot tista, ki sta zanesljivo v Božjem kraljestvu in teološko-ikonografsko pričujeta za kraljestvo luči, pa stojita Marija in Janez Krstnik odet v značilno oblačilo iz živalske kože.

Za obema skupinama ob Jezusu se zvrsti množica svetniških sijev. "S tem je ikonografsko ponavzočena teološka resnica o ljubezni kot temelju naše podobnosti Bogu," še pojasnjuje Rupnik.

Spodnji, zemeljski pas zaznamuje bela barva, ki je pravzaprav hkrati tudi omizje, na katerem so evharistični simboli, kelih, hlebci in ribe (ti spomnijo tudi na čudež pomnožitve rib in kruha). Zgornji pas pa je postavljen na značilno zlato ozadje, ki je bil že na srednjeveških mozaikih, pa tudi takratnem knjižnem slikarstvo rezerviran za tisto najsvetejše.

Tradicionalna ikonografija v sodobni formi
Rupnik izdeluje mozaike skupaj s sodelavci v Rimu lociranega Centra Aletti, s katerimi so sakralno ikonografijo ovekovečili v cerkvah po vsej Evropi, pa tudi v Siriji in ZDA. Med njegova pomembnejša dela sodi mozaik, velikosti 660 kvadratnih metrov (to pomeni približno štiri milijone kamenčkov), s katerim je pokril stene kapele Redemptoris Mater (Odrešenikova mati), ki se nahaja v prostorih domovanja samega papeža v Vatikanu in je tudi namenjena njegovemu osebnemu maševanju. Izmed del, nastalih v zadnjih letih, pa gotovo ne moremo mimo mozaikov v romarskih središčih Fatimi in Lurdu.

Največji med slovenskimi mozaiki
V Sloveniji predstavlja njegovo umetnost, ki črpa iz tradicije srednjeveške zahodnoevropske in bizantinske mozaične umetnosti in to prenaša v sodobno formo, več kot 12 mozaikov. Med temi je največji prav ta v cerkvi na ljubljanskih Žalah, Rupniku pa je pri njegovi izdelavi pomagalo 14 pomočnikov različnih veroizpovedi.
Nagrade za umetniško delovanje doma in po svetu
Marko Rupnik, ki se je rodil leta 1954 v Črnem Vrhu nad Idrijo, je za svoje likovno ustvarjanje prejel številne nagrade, med drugim tudi Prešernovo nagrado (2000), Častni znak svobode Republike Slovenije za prepoznavnost slovenske likovne umetnosti v svetu (2002) in mednarodno nagrado Beato Angelico za svoje umetniško delovanje v Evropi (2003).