Mednarodni ljubljanski filmski festival bo v svojem triintridesetem letu pogled usmerjal v ustvarjalnost mladih kosovskih režiserk, predstavil zgodnja dela hrvaškega filmskega ustvarjalca Rajka Grlića in drugih jugoslovanskih učencev slovite praške šole, se zavrtel po rdeči preprogi velikih filmskih festivalov in osvetlil madžarski "unikat svetovnega filma", pred dobrimi stotimi leti rojenega Miklósa Jancsa. Na sporedu sta zmagovalni film festivala v Cannesu (Trikotnik žalosti) in dobitnik srebrnega medveda v Berlinu (Obe strani rezila), pa tudi novi celovečerci Davida Cronenberga (Zločini prihodnosti), Jafarja Panahija (Brez medvedov) in Darrena Arronofskega (Kit). Videli boste lahko film Ona ve, ki podoživlja javno razkritje zločinov Harveyja Weinsteina, ter kar dva celovečerca avstrijskega raziskovalca sodobnih psihopatologij, Ulricha Seidla (Šparta in Rimini).

Več pa v tradicionalnem MMC-jevem pogovoru s Popkom, ki ga lahko preberete v nadaljevanju.

Vodja filmskega programa v CD-ju ste od 2007, kar vključuje programsko vodenje Liffa in Festivala dokumentarnega filma. Ali ste kdaj na začetku nove sezone naveličani rutine in razmišljate o tem, da bi predali štafeto naprej? Ali pa je to idealna služba za filmofila?

Idealna služba … Verjetno res, za nekoga, ki rad programira filme, kar sam počnem že od dvajsetega leta. Ne pritožujem se. Ni pa v Cankarjevem domu nobenih sezon, zavidam kolegom iz branže, ki imajo samo po en festival na leto. Sam že zdajle razmišljam o Festivalu dokumentarnega filma, ki bo v marcu. Vmes so še kakšni filmski cikli, tako da je delovni proces nenehen. Liffe je ravno še take velikosti, da ga – z izjemo sekcije kratkih filmov in Kinobalona, ki imata neodvisni selektorski ekipi – nadzorujem sam.

Občasno uvrstim na spored tudi kak film, ki ga nisem videl, ampak nikoli ne bom povedal, kateri to so! (Smeh.) Letos ni pravzaprav nobenega. Včasih kak visokoprofiliran festival, kot je tisti v Torontu, noče vnaprej poslati ogledne kopije. Sicer pa je na programu približno sto filmov vsako leto, jasno, da mi ne bodo vsi všeč, nekateri so na spored uvrščeni z mislijo na občinstvo. Liffe je bolj specifičen od velikih festivalov; tukajšnji gledalci se včasih za določen film odločijo na podlagi jezika, ki ga govorijo v njem, druge pritegne eksotična geografska lokacija. Ker šestdeset odstotkov proračuna temelji na prodaji vstopnic, je treba računati na okus gledalcev.

Vsako leto je poleg Predpremier še del liffovskih filmov odkupljen za distribucijo in se postopoma zvrsti na platnih Art Kino mreže v letu do naslednjega Liffa. V praksi se pogosto izkaže, da nekateri od teh filmov zunaj konteksta Liffa ostanejo bolj ali manj niso obiskani. Je torej trademark Liffa v teh 33 letih postal tako močan, da ljudje ta dva tedna v letu požirajo tudi filme, ki jih sicer ne bi zanimali?

Tisti filmi, za katere se predvideva, da bodo uspešni v distribuciji, pridejo na spored najhitreje po Liffu, v prvem trimesečju, torej v sezoni nagrad. Nekateri filmi pa seveda niso uspešni niti na Liffu samem – morda so delo velikega avtorja, za katerega se ti zdi, da ga moraš predvajati, občinstvo pa se z njim ne poistoveti. Mainstreamovski arthouse filmi bodo vedno najbolj zaželeni, zato med Predpremire ne uvrstim nekaterih filmov, za katere vem, da sicer imajo licenco, a morda sploh ne bodo prišli v kina. V zadnjih petnajstih letih je za distribucijo odkupljenih res veliko filmov – pogosto se vprašam, kakšna je ekonomska logika lokalnih distributerjev. Je pa res, da se tudi umetniško ponudbo že kupuje v paketih: če hočeš film Rubena Östlunda, moraš kupiti še nekaj drugih, ki so lahko dobri ali pa ne.

Lani je festival, v svoji prvi popandemični izdaji, obsegal približno 80 celovečercev – tudi zato, ker ste med posameznimi predstavami po eno uro zračili dvorane. Kakšen bo protokol letos? Se vračamo na tradicionalnih sto filmov?

Dvorane bomo tudi letos zračili, na podlagi poročil tehnične službe smo odločili, da bo med posameznimi projekcijami vsaj trideset minut odmora. V program je uvrščenih 90 celovečernih in pet sklopov kratkih filmov. Sto filmov bo spet verjetno naslednje leto, ampak obenem se mi ne zdi nič narobe z malo strožjo selekcijo.

Lahko realistično računate na enak ali pa večji obisk kot pred covidom? So se uresničile napovedi, da si ljudje želijo vrnitve v kino?

Težko rečem. Eden od distributerjev mi je lani omenil, da je na hibridni različici Liffa VOD predstavljal kar velik del njihovega zaslužka. Lani smo ogled od doma ponujali za približno 55 filmov, ker smo dvorane zapolnjevali samo do 50 odstotkov kapacitete. Letos bo na VOD-u približno 15 filmov, ker je naš primarni cilj vendarle vrnitev ljudi v kina. Dvomim, da bomo podirali rekorde v zaslužku, ampak upam na najboljše.

Vstopnica na VOD-u bo še vedno dražja od običajne?

Tako kot lani bo vstopnica za ogled filma doma stala 9 evrov, v kinu pa 6 evrov. Do te cene smo prišli v dogovoru z distributerji in se mi zdi še vedno ugodna – če seveda filma doma ne gledaš sam.

Na sporedu je nekaj filmov, ki bi jih morali videti že lani, pa ste jih potisnili na naslednje leto. Za oskarja nominirani Lunana: Jak v razredu je denimo že med njimi.

Lunana je svojevrsten fenomen, ker zamuja že tri leta. Svetovno premiero je doživel leta 2019, a se je nato zgodil covid in ga niso nikjer predvajali; zato je bil tudi za oskarja nominiran šele letos. Tudi meni se je zdelo nenavadno, da mi ponujajo star film, a v tem kontekstu je opravičljivo. Pa tudi – nikoli še nismo gostili filma iz Butana. Morda je letos na filmu pet ali šest filmov od lani, ki smo jih bili lani prisiljeni črtati iz programa. V naslednje leto gremo pa brez teh „dolgov“. Festival v San Sebastianu se sicer odvija tik pred Liffom, tako da tam včasih vzamem filme šele za naslednje leto – imajo najboljši izbor filmov iz Južne Amerike, zato jih je vredno spremljati, pa čeprav z enoletno zamudo.

Liffe se sicer praviloma ne osredotoča ravno na latinskoameriški film.

V zadnjih letih jih intenzivno iščem, rad bi jih imel več. Tudi letos imamo na sporedu samo tri ali štiri filme iz te regije, pa še za te sem se moral res potruditi. Veliko je klišejskih zgodb, ki jim manjka strasti, pa je bila ravno strast vedno značilnost južnoameriške kinematografije. Čuti se tudi, da je bilo v zadnjih letih manj produkcije, verjetno zaradi covida. Na festivalih, ki jih obiskujem, se občuti manko, kakršnega pri azijski kinematografiji ni.

Kako to, da je avstrijski filmski ustvarjalec Ulrich Seidl letos v svet poslal kar dva nova filma, Šparto in Rimini?

Zgodba je, da si je zamislil in zmontiral štiriuren epos, potem pa so mu producenti naročili, naj ga loči na dva filma, ki ju lahko gledaš v naključnem vrstnem redu. Gre namreč za zgodbi o dveh izpetih, utrujenih bratih v krizi srednjih let. Eden je nekdanji terasni pevec, ki zdaj v Riminiju nastopa za nemške upokojence, drugi pa v Romuniji ustanovi mladinski center. Slednji film presenetljivo subtilno – vsaj za Seidla – obravnava temo pedofilije. Bojda sicer v Nemčiji poteka preiskava, ker naj bi na snemanju neprimerno ravnali z mladoletniki.

Ker je Liffe na pol komercialen festival, vsako leto na spored uvrstite tudi kakšne bolj mainstreamovske filme, kakršen je bil denimo Judy. Letos se zdi, da takih filmov ni veliko. Östlundov Trikotnik žalosti bo gotovo zelo obiskan, a je še vedno resen umetniški film. Se torej Liffe letos jemlje stoodstotno resno? Je to odraz svetovne festivalske scene?

Oh, Liffe se vedno jemlje resno. Vzamem pač, kar je v ponudbi – in letos imamo številne avtorje, ki so priljubljeni pri občinstvu. Priznam, da sem proti koncu iskal kak film, ki bi komuniciral z občinstvom. Tak je na primer Izgubljeni kralj Stephena Frearsa, klasična ameriška pol komedija, pol socialna drama. Gotovo ni film leta, je pa spodoben izdelek veterana, ki je bil doslej več ali manj reden gost festivala.

Najbrž bo pozornosti deležna tudi drama Ona ve, ki tematizira razkritje afere Harvey Weinstein – to je film, zaradi katerega je resnični Weinstein skušal prestaviti svoje drugo sojenje, češ da bo preveč vplival na poroto. Je to dejansko dober film ali pa predvsem odraz zeitgeista?

Zelo podoben je filmu V žarišču ali pa, če hočete, Vsem predsednikovim možem – zelo ameriški film, ki poveličuje raziskovalno novinarstvo, v tem primeru celo zelo specifično, novinarstvo New York Timesa. Ampak kljub temu se mi zdi zelo dober film z odlično igralsko zasedbo. Dejansko ponudi odgovor na vprašanje, ki ga mnogi zastavljajo še danes: „Zakaj ste čakale trideset let, preden ste spregovorile?“ Ona ve pokaže popolno nemoč žensk, ki so bile osamljene v svoji stiski. Čeprav ta hip še ni oskarjevski favorit, mislim, da mu bodo še zrasle delnice, če se tako izrazim ...

Kateri naslov ima letos čast otvoritvenega filma?

To je Korzet režiserke Marie Kreutzer – pankerska reinterpretacija vladarice Sissy. Film lahko primerjamo z Marijo Antoaneto Sofie Coppola, a je veliko bolj zadržan in po mojem mnenju bolj inteligentno narejen. Na prvi pogled se zdi kot še ena dolgočasna kostumska drama o Sissi, kakršne so snemali v šestdesetih in sedemdesetih, postopoma pa se izkaže, da je zafrkancija. Ton filma najbolje povzame njegov plakat: Vicky Krieps z orokavičeno roko kaže dvignjen sredinec. Žal so se nam izjalovili načrti za obisk glavne igralke – klasična, boleča zgodba Liffa. (Smeh.)

Liffe se z letošnjim letom pridružuje Jadranski festivalski mreži. Kaj to v praksi pomeni?

Liffe že 20 let kandidira na individualnih razpisih za finančna sredstva Evropske unije, ki preko programa Media podpira filmske festivale. Pred tremi leti so sistem spremenili tako, da so bile mogoče samo še skupinske prijave festivalov, ker naj bi to pomenilo manj birokracije za Bruselj. Ker smo se mnogi pritožili, zdaj obstaja možnost individualnih in skupinskih prijav, kar je za nas samo dobro – uspešni smo bili na obeh razpisih in dobili več sredstev. Pogoj tega, da smo del mreže, je, da moramo biti aktivni skozi celo leto, kar Cankarjev dom z raznimi filmskimi cikli tako ali tako že počne, pa čeprav morda ne pod okriljem Liffa. Za pomlad denimo načrtujemo cikel uspešnih koprodukcij držav nekdanje Jugoslavije.

Ideja Bruslja, da je treba podpirati marginalizirane kinematografije, je dobra, je pa res, da Liffe s tem nikoli ni imel težav – v t. i. „državah z nizko produkcijsko kapaciteto“, kamor spada tudi Slovenija, najdeš najbolj zanimive filme. Občutek imam, da v Bruslju ne vedo, da lahko tudi npr. Švedi posnamejo festivalski hit (v Cannesu so zmagali dvakrat v štirih letih).

Za letošnji Liffe – in to bo odslej stalnica – Jadranska festivalska mreža prispeva štiri filme, za katere lahko glasuje občinstvo na vseh petih sodelujočih festivalih; zmagovalni film bo dobil podporo v višini pet tisoč evrov.

Tematski fokus je posvečen mlademu kosovskemu filmu. Lani je Norika Sefa, režiserka filma Kje je Venera?, na vprašanje, zakaj je v mačistični kosovski družbi vzcvetela generacija avtoric, za MMC odgovorila: "Moškim se zdi absurdno delati v takih okoliščinah.“ Ste namerno sestavili cikel petih kosovskih filmov, ki so jih režirale ženske?

Ne, tako je pač naneslo. Lani in predlani so kosovski filmi tako rekoč izbruhnili, letos pa nisem videl nobenega novega celovečerca več – prepričan sem bil, da bo vsaj še eden ali dva. Delno iz tega razloga sem na spored vrnil lanski film Kje je Venera?, ki se mi zdi najboljši iz cele peterice.

Resnično je fenomen, da v tej patriarhalni družbi filme režirajo tako rekoč samo ženske – in da vsi njihovi filmi načenjajo temo položaja žensk, tega, da so še vedno obravnavane kot drugorazredni državljani. Konec koncev bi država lahko sklenila, da takih vsebin ne bo finančno podprla, pa ni. Upam, da jim bo uspelo nadaljevati s tem trendom – včasih po dveh ali treh letih zaradi pomanjkanja financiranja vse skupaj zamre. To je bila včasih težava slovenske kinematografije. Romunija, na primer, je fenomen ne samo zato, ker proizvaja dobre filme, ampak ker to počne konsistentno že petnajst let. Na Liffu vsako leto gostimo vsaj dva, za Kosovo pa se zlahka zgodi, da več let ne bo nobenega novega.

Tudi iz Hrvaške letos prihajajo zanimivi naslovi. Tu je v Pulju in Karlovih Varih nagrajena Zbornica Sonje Tarokić, v Perspektivah pa državo zastopa Juraj Lerotić z Varnim krajem. Lani je navdušila Antoaneta Alamat Kusijanović z Moreno. Hrvaška torej premore močno mlado generacijo avtorjev.

Ko so odstavili nekdanjega direktorja Hrvaškega avdiovizualnega centra, Hrvoja Hribarja, se je cela hrvaška strokovna javnost pripravljala na to, da bodo snemali samo še domovinske filme, ampak očitno ta menjava ni bila usodna. Še vedno producirajo zanimive filme.

Hrvaški starosta Rajko Grlić pa je predmet retrospektive v širšem kontekstu praške šole.

Retrospektiva je delno povezana z izidom režiserjeve avtobiografije. Grlićeva retrospektiva se bo po Liffu nadaljevala v Kinoteki, tam bodo prikazani vsi njegovi poznejši filmi, posneti na Hrvaškem. Mi smo se odločili za njegovo jugoslovansko obdobje – in ker zadeve rad postavim v širši kontekst, je na ogled par njegovih sopotnikov iz praške šole. To so izjemni avtorji takratnega jugoslovanskega filma, ki jih tu že dolgo nismo videli: Srdjan Karanović, Goran Marković, Lordan Zafranović, ...

Slovenski film v Predpremierah zastopa Boris Petkovič z arhivsko-dokumentarističnim pogledamo na slovensko gejevsko sceno in njeno progresivnost v kontekstu Jugoslavije. Dokumentarni filmi sicer niso stalnica Liffa. Ste v tem primeru tematiko LGBTQ, ki je pogosto v domeni manjših oz. alternativnih festivalov, namerno postavili v „mainstreamovski“ kontekst Liffa?

Borisa Petkovića sem vprašal, ali lahko s filmom počaka do marca in Festivala dokumentarnega filma, ampak ker bo film LGBT_SLO_1984 že decembra predvajan na Festivalu LGBT filma v Ljubljani, nima smisla, da čakam do marca. Po navadi na Liffu predvajamo dokumentarce, ki iz distribucijskih razlogov ne morejo čakati na pomlad. Če jih že imamo možnost prikazati prvi v Sloveniji, to tudi naredimo.

Avtorska retrospektiva je posvečena Miklósu Jancsu, madžarskemu režiserju, ki bi lani praznoval sto let in ki ga povprečni kinoobiskovalec verjetno ne pozna. Kaj lahko njegove alegorije sodobnemu gledalcu povedo o politični represiji?

Vedno predstavimo kakega avtorja, ki ni splošno znan. Jancsa so v Kinoteki nazadnje predvajali pred točno 25 leti; gre za pravega posebneža, ki je bil enako radikalen kot Jean-Luc Godard, ki je iznašel lastno filmsko slovnico. Bil je vesolje zase, totalen unikat zgodovine svetovnega filma. Njegovi filmi so bili pravkar restavrirani, tako da ne bomo predvajali starih, uničenih kopij. Upam, da se bodo mlade generacije odzvale nanj.

Med Ekstravagancami najdemo francosko črno komedijo Vegani so okusnejši. Tema kanibalizma se v zadnjih letih pojavlja presenetljivo pogosto, celo v mainstreamu, če navedem samo uspešnico Surovo, letošnji Fresh na Huluju, serijo Yellowjackets in Guadagninov novi film, Bones and All. Čemu pripisujete ta minitrend? Je kanibalizem recimo praviloma izraz neke animalistične želje, je to podžanr eksploatacijskih filmov, ali pa gre samo za raziskovanje ultimativnih tabujev?

Nimam pametnega odgovora na to vprašanje; večina teh filmov mi sploh ni všeč. Tudi novi film Luce Guadagnina je … zanimiv, nisem pa ravno planil nanj. Na koncu se je tako ali tako izkazalo, da ga studio ne more odobriti za festival. V nasprotnem primeru bi ga sicer najbrž prikazal, ker ima Timothée Chalamet precejšnjo bazo oboževalcev. Bojim se, da je to eden tistih filmov, s katerimi studio ne bo vedel, kaj početi. Za oskarje ni primeren, pa tudi prizori nasilja niso ravno nedolžni. Bojim se, da bo padel v črno luknjo in izginil – ne bom presenečen, če ga pri nas ne bo v kinu.

Vam je za kak film žal, da ga niste mogli dobiti?

Tár (r. Todd Field), ki je zame med ožjimi kandidati za film leta. Vidim, da ga res niso odstopili nobenemu neameriškemu festivalu, čeprav je v ZDA že v kinematografih. Temu se čudim, ker evropska pot nima vpliva na usodo filma na oskarjih. Ne bo ga niti na Viennalu, ki pogosto dobi filme, katerih mi, „male ribe“, ne moremo.

Trije filmi letošnjega Liffa po izboru Simona Popka:

Prvič, novi film Jerzyja Skolimowskega, Ia. Drugič, Pacifikcija Alberta Serre – zelo poseben film, ki najbrž ne bo imel velike publike, a ga je preprosto treba videti na velikem platnu. Čeprav načeloma ne maram poudarjati filmov iz Perspektiv, tokrat ne morem drugače: tretji na seznamu je Igrišče belgijske režiserke Laure Wandel, fenomenalen prvenec z neverjetno vlogo sedemletne deklice. Zame najboljši prvenec zadnjih desetih let – traja samo 70 minut, a te zadane neposredno v žilo. In na žalost ga po festivalu ne bo v naših kinih.