Dionizovo gledališče je bilo največje atensko gledališče, v njem je vsako leto potekal Dionizov festival oziroma tekmovanje grških dramatikov. Foto:
Dionizovo gledališče je bilo največje atensko gledališče, v njem je vsako leto potekal Dionizov festival oziroma tekmovanje grških dramatikov. Foto:
Ajshil: Orestej
V Dionizevem gledališču naj bi se rodila antična tragedija. Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan

Gledališče, ki stoji pod Akropolo, naj bi obnovili do leta 2015, pri čemer bodo modernizirali predvsem kamnita sedišča, celoten projekt pa naj bi stal okoli 6 milijonov evrov. Ob napovedi obnove tega antičnega spomenika je arhitekt Constantinos Boletis po poročanju BBC-ja dejal, da bo novi program staro gledališče prikazal v povsem novi luči, vendar pa da v njegovem repertoarju ne bo mesta za sodobnejše gledališke produkcije ali muzikale, kar je bilo določeno že sredi sedemdesetih.

Dionizovo gledališče in rojstvo grške tragedije
Boletis je tudi poudaril, da velja Dionizovo gledališče za rojstvo grške tragedije. Tudi če ta podatek ne drži povsem, pa je zagotovo resničen podatek to, da je bil ta oder ob vznožju Akropole glavni center razvoja tragedije. Dionizovo gledališče je bilo namreč prizorišče največjega atenskega gledališkega festivala, na katerem so dramatiki uprizarjali tragedije, od leta 487 pr. n. št. pa tudi komedije. Do danes so se ohranila imena zmagovalcev, ki potrjujejo, da so bili največji mojstri antične tragedije Ajshil, Sofoklej in Evripid, medtem ko so nam imena zmagovalcev festivala komedij manj znana. Za prvega znanega zmagovalca Dionizovega dramskega festivala, ki se je razvil kot urbano nadaljevanje kmečkega festivala, posvečenega Dionizu, velja dramatik in igrales Tespis. Nagrada, ki jo je prejel v letu 534 pr. n. št., je bila koza, žival, z obrednim ubojem katere so tudi simbolno očistili gledališče ob začetku festivala.

Rimska predelava Dionizovega gledališča
Dionizovo gledališče se je skozi čas razvijalo. Najprej je bilo oblikovano le kot terasa nad okroglim odrom, na kateri so gledalci sedeli kar na tleh. V četrtem stoletju so gledališče na novo zgradili v apnencu in marmorju in tedaj je lahko sprejelo do 15.000 gledalcev. Ni znano, kdaj so gledališče prenehali uporabljati, znano pa je, da je bilo gledališče precej zanemarjeno, ko ga je leta 61 ukazal obnoviti rimski cesar Neron. To, kar danes vidimo, so torej ostanki rimske predelave, medtem ko nameravajo grški restavratorji med obnovo gledališču vrniti izviren grški videz.