Naslov si lahko prevedemo kot nekakšne režijske oziroma pesniške opombe k bivanju … da bi bivanjska izkušnja postala pristnejša, zaresnejša. Življenje pa nemara srečnejše, mirnejše, zadovoljnejše? Zveni domala kot obljuba iz cenenega učbenika za duhovno rast, a poezija Anje Golob jih na daleč obide in bralca do omenjenih spoznanj vodi prek nenehne skepse, nedoločnosti, negotovosti, nedorečenosti, skrivnosti. V pesmi Niso potovanja beremo:

»Kako lahko rečeš karkoli o drevesih, morju, ženski dlani v svoji, / o vetru, vseh nalivih, ki so te sredi naleta zaustavili, kaj sploh / moreš povedati in ne bo zvenelo znucano, o pokrajinah, obzorjih, / kje imaš fotografije, pokaži, kako naj te jemljemo resno, ko nam / zagnano predočaš, kako da si se znašel in kako zdaj veš, kdo si, / kako si se tam zasačil golega in bosega, takega, kot si, kadar si / najbolj ti, kako si do zariplega molka tulil od samosti?«

Pesmi s praviloma mojstrsko arhitekturo se razpenjajo med popolno bivanjsko in spoznavno krhkostjo in trdnim prepričanjem, da so spoznanje, pristnost in konec koncev bivanjska izpolnitev vendarle mogoči, četudi za hip, skozi zev. Vsakič znova utirjajo pot okrog te neupovedljivosti, ki jo sicer zasilno zajemajo izrazi sreča, ljubezen, izpolnjenost, smisel. Verzi se okrog zarisane razpoke kopičijo, plastijo, ritmično valujejo in se včasih kar zaletavajo v tisto nekaj, kar pa mora bralec, sleherni posameznik zapolniti, poiskati, zavzeti, obarvati sam.

Nekatere pesmi dobesedno priganjajo k bivanjski dejavnosti, gibanju, pulziranju. To očitno in tako prepričljivo apelativnost prepoznamo po pogostih velelnih glagolih, ki izrecno pozivajo, bodrijo, prigovarjajo, skorajda športno navijajo: Daj, daj … Gremo, gremo … Pridi, pridi … In tudi tolažijo: Ne daj se, Ne boj se … Vsako pesem lahko beremo kot praktičen zgled, kako pobegniti rutini, avtomatizmu, zdolgočasenosti, samoumevnosti in posledični frustraciji, zlaganosti … kako preprosto biti. Brez navlake. Te svojevrstne pesemske meditacije pogosto z zgledi iz narave kažejo tudi to, kako povrniti bivanju otroško nedolžnost, čudenje in intenziteto doživljanja, kar v zbirki kar dvakrat koncizno povzema slikoviti verz Nelly Sachs: »na čelo stoletja polagam svileni otroški koder.«

Poezija Anje Golob je nenehno v dialogu s svetovno in domačo pesniško, glasbeno, umetnostno tradicijo, in sicer tako prek subtilno vtkane citatnosti kot s samim pesniškim izrazom, ki vsaj z žlico, če že ne z zajemalko, zajema iz najrazličnejših literarnih obdobij in smeri. Didaskalije k dihanju najbolj očitno v slovensko poezijo znova vpeljujejo izrecni intimizem, svojsko združen z družbenim angažmajem.

Anja Golob jemlje bivanje in pesnjenje zares zares – vse izrečeno, vse glagole, tudi tiste najpreprostejše, kot sta biti in ljubiti, kajti ob njima se hitro pojavijo ločitev, bolečina, konec ... Zato ji uspe brez patetike in čisto zares reanimirati človeško srce, medčloveško bližino, toplino, bivanjsko preprostost in pristnost, občutljivost in odgovornost do sebe, živali in narave. V pesmi Hobi nam k opisanemu nazorno kaže pot:

»Gledati stvarem strmo / v oči tudi ko pravzaprav / predvsem ko bodejo / zahteva pač pogum skrb / prav nič naključen / smisel za humor / zagamano zagnanost skratka boj«

Didaskalije k dihanju so zbirka ganljivega vitalizma, ki ga poganja preprosta vera, da tega, kar potrebujemo, ni dosti. Tega je ravno prav.

Diana Pungeršič, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).