Živa Bizovičar je režiserka mlajše generacije, ki s svojimi predstavami že od svojih študijskih let odločno in samosvoje utira pot v nov gledališki jezik našega prostora. Predstava Boško in Admira je nastala kot avtorski projekt v Mladinskem gledališču, njeno izhodišče pa je bila znamenita fotografija mladega para, ki je objet umrl na mostu Vrbanja.

Muslimanka Admira Ismić in pravoslavec Boško Brkić sta namreč leta 1993 poskušala zbežati iz okupiranega Sarajeva, vendar ju je nekaj metrov pred mejo ustrelil še danes neznani ostrostrelec. Dva Američana, fotograf Mark H. Milstein in novinar Kurt Schork, sta par kljub nasprotovanju obeh družin poimenovala "sarajevska Romeo in Julija" in iz tragične smrti dveh mladih ljudi ustvarila senzacionalistično zgodbo, iz njunih trupel pa podobo in simbol ljubezni, ki jo je pokosila vojna.

Zmotno je morda začetno prepričanje, da bomo gledali (še eno) dokumentarno predstavo o t. i. Romeu in Juliji iz Sarajeva - nasprotno - predstava nas vpelje v vsaj sedem različnih pristopov, kako uprizarjati to tematiko. Kateri od njih je pravi? Sploh obstaja način, ki je zares pravi?

Dramaturški koncept Nika Žnidaršiča temelji na zankah, ki lahko simbolizirajo ujetost, ponavljajoči se krog, neizbežnost. Vsaka zanka se sicer zaključi v enakem položaju igralcev, ki posnemajo položaj trupel na fotografiji. V naraciji zank, ki so hkrati tudi omenjeni različni pristopi uprizarjanja, nas pelje skozi celotno predstavo.

Začetni prizor para, ki se sveže zaljubljeno prebuja, hitro prekine vdor podcasterjev, ki tovrstne tragične zgodbe brezsramno pripovedujejo za svojo slavo in všečke. Brutalno realistična igra igralcev nam odpre svet tako pred, kot za kamero. Hitro nam postane jasno, da je tudi današnje poročanje tovrstnih vplivnežev zlagano in zgrajeno na lastnih interesih.

Kritika oz. preizpraševanje samega poročanja in (pre)oblikovanja podatkov je prisotna tudi sicer v več segmentih. Poudarek pa daje zlasti novinarskemu poklicu, ki ga z distanco poskuša ovrednotiti in predstaviti v današnjem času.

S tem povezana je tudi scenografija Doriana Šilca Petka, ki je dogajanje postavil v fotografski studio, spretno pa je, tako scenografsko, kot režijsko, vpeljana igra kamere, ki nas kot gledalce pelje tudi onkraj fizičnega dogajalnega prostora na eni strani, na drugi strani pa nas popelje v dogajanje samo. Igra s prostorom sledi naraciji, hkrati pa z minimalnimi posegi odpira različne svetove in odličen ustvarjalni poligon za igralce. Ob tem daje dobro podlago tudi izbor glasbe Gašperja Lovreca, ki mestoma deluje na sentimentalni ravni jugonostalgije, a gledalcu odpre polje empatije in sočutja.

Igralci igrajo različne vloge in si jih med seboj tudi menjujejo. Igralska ekipa je složna in deluje kot dobra celota. Nadvse presunljiva in izstopajoča je Nataša Keser, ki s svojo bodisi Admiro, vplivnico, naratorko ali abstraktno pojavo znanilke smrti like odigra z močnim občutkom in senzibilnostjo. Njena odrska prezenca je v vseh segmentih predstave natančna in predana.

V drugem delu predstave se fokus mestoma izgubi. Na eni strani se zdi, da režijsko-dramaturškim odločitvam umanjka čistejših linij, saj se na odru dogaja (pre)več stvari, s tem pa občinstvu poda ogromno število informacij, ki jih v kombinaciji z odličnim prestopom četrte stene Primoža Bezjaka gledalci težko dohajajo. Na drugi strani ravno ta odločitev prinaša ogledalo današnjemu času, ko je informacij, vojn, dogajanja, egoizma in predvsem smrti preprosto preveč. Na ta način gledalcu tudi dopušča možnost, da si izbere informacijo, ki mu je najbolj pomembna, podobno kot to počnemu v našem vsakdanu sami.

Avtorji nas na tej točki zasujejo s podatki o umrlih iz celega sveta. Tu tudi prvič umestijo fotografijo umrlega para v konflikte in grozote s celega sveta. Povezav ne iščejo zgolj v najbližjih primerih, kot sta najbolj očitna - Palestina in Ukrajina, temveč se posvetijo tudi grozotam, ki so manj medijsko izpostavljene, a enako resnične. Na ta način vsako kruto (in nepotrebno) smrt ovrednotijo kot pomembno, predvsem pa enakovredno. Je katera smrt bolj pomembna od druge? So nekateri ljudje bolj pomembni kot drugi? Zakaj?

Predstava odstre ogromno brutalnih resnic in odpre veliko vprašanj, na katere ne poda odgovorov in ne nakazuje "prave" poti. Pokaže in dokaže le, kakšen je svet v resnici, ujet v zanke s ponavljajočimi se napakami. Pa ga lahko zares spremenimo?

Avtorska ekipa je ustvarila pametno, raziskovalno in močno gledališče, ki z minimalnimi posegi in skromnimi elementi ustvari polno in čuteče popotovanje tako v emocionalnem, zgodovinskem kot metaforičnem kontekstu.