Tako nekako se je glasila misel, izrečena na nedavni distribucijski premieri Družinskega filma v Kinodvoru, drugega celovečerca mladega, a mednarodno že dodobra uveljavljenega Omerzuja. Očitno je bilo, da si njen avtor želi opozoriti na vlogo, ki jo Čehi sami pripisujejo Omerzuju v okviru njihove domače kinematografije. Eden osrednjih čeških medijev je namreč po izjemno uspešni premieri filma v tamkajšnjih kinematografih – slab teden pred slovensko – navdušeno zapisal, da je sodobna češka kinematografija z Družinskim filmom končno dobila filmsko delo, ki se ji ga ni treba sramovati, ko stopi pred domačega gledalca.

Nobenega dvoma torej ni, da se je moderator večera – tradicionalno odlični Jure Longyka, ki nam je znova pokazal, kaj pomeni profesionalen nastop, saj smo lahko pri njem – čeprav na filmskem področju "ni doma" – nedvoumno prepoznali boljše poznavanje in večjo senzibilnost do vsega filmskega kot pri večini preostalih – s to mislijo želel le pridružiti poklonom Omerzujevemu delu in tako še bolj opozoriti na izjemnost njegovega razkošnega daru.

Kljub temu – in hkrati prav zato – pa se je ob tej misli porodilo tudi nekaj žalosti in grenkega priokusa. Ne toliko zaradi očitnega ponosa, s katerim Čehi govorijo o Družinskem filmu (čeprav gre za češko-francosko-nemško-slovensko koprodukcijo) in nam s tem dajejo vedeti, da so Olma brez pomisleka vzeli za svojega (to mu tudi iskreno privoščimo), kot predvsem zaradi žalostnega spoznanja, da smo zdaj postali družba, ki ustvarjalcem onemogoča delo in jih s tem sili v odhod na tuje. In čeprav se to ne dogaja zaradi totalitarne oblasti in njenih represivnih metod dela (kot je bilo pri Čapu), pač pa le zaradi zgrešene kulturne politike na področju filma, ki se še v 21. stoletju ne zaveda popolnoma pomena (filmskih) podob in njihove vloge v sodobnem svetu, to ni nič manj boleče.

A oglejmo si pobliže, kaj oziroma kdo nam tako neizbežno polzi iz rok. Ob Družinskem filmu je morda najprej treba opozoriti, da nič ni tako, kot je sprva videti. Tako bo na primer nekatere – predvsem tiste, ki ne poznajo Olmovih prejšnjih del – presenetila že dovršenost in izpiljenost produkcijske izvedbe filma, pa tudi kompleksnost in natančnost mizanscenske realizacije. Družinski film je namreč eno tistih redkih del, v katerih se prav vse zdi na pravem mestu, nikoli nas ne zapelje v slepo ulico in pripoved nikoli ne stopica na mestu. Toda hkrati je tudi delo, ki nas prav presenetljivo pogosto preseneti. Skratka, gre za delo, ob katerem gledalec preprosto uživa, a mu hkrati nikoli ne pusti, da bi ga ta užitek "odnesel", da bi se mu popolnoma prepustil, saj vseskozi priklicuje njegovo pozornost, ga drami in izziva. S svojo pripovedjo o družini modernih nazorov, ki jo poleg mame in očeta sestavljata še brat in sestra, Olmo gledalcu namreč ne ponudi le zgodbe o družinski drami s srečnim koncem, pač pa predvsem aktualno temo za razmislek. In medtem ko sam analizira mehanizme, ki delujejo v družini in določajo odnose med člani, gledalca vseskozi spodbuja, naj se mu pridruži pri razmišljanju o tem, kaj je pravzaprav družina in kaj jo temeljno opredeljuje: je to biologija ali odnos do drugega?

In prav v tem se skriva ena največjih odlik Družinskega filma, ki jo je Olmu s tem, ko so njegovo delo primerjali z naravoslovnimi dokumentarci Davida Attenborougha, priznala tudi ena vodilnih filmskih revij, ameriški Variety: da namreč gledalcu ne vsiljuje svojih nazorov in morale, pač pa ga raje spodbuja k temu, da izoblikuje svoje.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino, na 3. programu Radia Slovenija (ARS).