V melanholični pripovedi o zakonu, ki traja že več kot štiri desetletja in mu kljub navidezno mirnemu življenju niso tuje uničujoče skrivnosti, sta zaigrala angleška filmska igralca Charlotte Rampling in Tom Courtenay. Poleg nekdanjih dogodkov v življenju njunih likov, ki so v filmu odločilni, je torej pomembna tudi sama zasedba vlog. Oba igralca sta namreč zvezdniški ikoni evropskega filma.

45 let prikazuje teden v življenju Kate Mercer. Skupaj s svojim možem se pripravlja na praznovanje petinštiridesete obletnice njune poroke. Vznemirjenje ob načrtovanju zabave zmoti pismo, ki ga nekega jutra pri zajtrku prebere Geoff Mercer: v švicarskih Alpah so v ledeniku našli zmrznjeno njegovo bivše dekle Katyo. Ta je umrla v nesreči med njunim pohajkovanjem po gorah pred petdesetimi leti. Skupaj s pismom v življenje ostarelih zakoncev nepreklicno vdrejo že davno zamolčane skrivnosti in napol pozabljena preteklost: če Katya ne bi umrla, bi se Geoff poročil z njo. Zanj je bila ves čas nekako nedosegljiva in zato toliko bolj zanimiva, v ledu švicarskih Alp pa je ostala takšna, kakršna je bila v trenutku, ko je umrla, medtem, ko sta se Geoff in Kate oba postarala.

Nemir, ki ga novica vnese v življenje zakoncev, oba odigrata hkrati prepričljivo in pretresljivo. Medtem ko je Geoff v svojem obsesivnem vračanju v čas pred njuno poroko odmaknjen, skrivnosten in skoraj hladen, Kate iz prizanesljive mirnosti, s katero njegovo vedenje sprva sprejema, preide v zaskrbljenost, sumničavost, na koncu pa je že nepopravljivo prizadeta. To med dolgoletnima zakoncema od vsega začetka ustvarja najgloblji razkol, saj Geoff zanjo hote ali pa nehote nikoli zares ne izve.

Spopad s preteklostjo se izkaže za že vnaprej izgubljeno bitko: načrti skupnega življenja s Katyo so zaradi brezskrbnosti, nedokončanosti in odmaknjenosti neizogibno videti veliko bolj privlačni kot dolga leta skupnega življenja s Kate, polna vzponov in padcev.

A vendar – kako resnična je sploh njuna domnevna resničnost? Kate in Geoff živita v nekakšnem izoliranem svetu britanskega višjega srednjega razreda. Sta uglajen, izobražen, ostarel par brez otrok in brez resnejših opravkov, razen vsakodnevnega pohajkovanja po mestu in sprehajanja psa. Kot kaže, je bil njun odnos pred usodnim pismom pravzaprav brez težav. Nimata zdravstvenih težav ali denarnih skrbi, ljubka je celo nerodnost, s katero se lotevata romantike in spolnosti. Ta je, kot narekujejo pravila mainstreamovske popularne kulture, njuni starosti primerno oropana vsake resnične želje.

Njuna postaranost je pravzaprav edina stvar, ki ju ločuje od množične revijalne popolnosti, ki seže vse od videza do življenjskega sloga. Njun portret je prav tako idealiziran kot neoprijemljiva podoba neuresničene ljubezni pred petdesetimi leti. Razlika je le ta, da je tu idealizacija prikrita. 45 let bi tako le stežka označili za naturalistično pripoved o dolgoletnem partnerstvu ali za avtentični portret resničnega razmerja. Veliko bolj resnični so prav odtenki nastopa obeh glavnih igralcev, ki neodvisno od zapleta, ki ga narekuje scenarij, razkroj zaupanja in naklonjenosti upodobita minimalistično in hkrati osupljivo.

Tina Poglajen, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).