Nekaj je treba poudariti takoj na začetku: Alica izza ogledala morda ni fantastičen film, a je veliko, veliko boljši od Alice v Čudežni deželi (2010), zmedene polomije, ki pa še vedno zaseda 23. mesto lestvice najdonosnejših filmov vseh časov, čeprav se zdi, da je Tim Burton bistvo literarne predloge takrat "dojel" samo na ravneh, ki sta na koncu dejansko dobili oskarja: kostumografije in scenografije.

Ali bomo nadaljevanje dobili, je bilo po milijardnem zaslužku predhodnika torej samo vprašanje časa. Bobinova Alica ne nadgradi samo narativne banalnosti izvirnika, pač pa ga preseže tudi v vizualnem razkošju in se odkupi za Burtonovo zlorabo 3D-tehnologije. Spomnimo se namreč, da je prejšnji film v kinematografe prijadral prav v času polnega razmaha 3D-ja, leto po huronskem uspehu Cameronovega Avatarja, ki so ga studii skušali zlepa ali zgrda replicirati. Naknadna adaptacija Burtonovega filma v 3D-ju je delovala ceneno, prisiljeno in okorno. Šest let pozneje se nam skuša franšiza odkupiti z elegantnimi prijemi direktorja fotografije Stuarta Dryburgha, ki se gledalcu končno pomaga potopiti v čudežne svetove Lewisa Carrolla. A James Bobin, režiser filmskih Muppetkov, je podedoval franšizo z nastavljenimi tirnicami, franšizo, ki se jemlje preveč resno, da bi lahko ujela duha otroškega čudenja, in je zato že v izhodišču obsojena na (delni) neuspeh.

Scenarij, ki je nastal po predlogi istoimenskega romana iz leta 1871, od izvirnika ohrani bolj ali manj samo naslov in si pri priredbi jemlje še več umetniških svoboščin kot predhodnik. Neukrotljiva norost, zapisana med vrstice Carrollovega besedila, se skrči na banalno zgodbico: zdaj že odrasla Alica (Mia Wasikowski) se vrne v Čudežno deželo, kjer mora rešiti pogrešano družino Norega Klobučarja (Johnny Depp). Že sama ideja, da ima to utelešenje blaznosti, poosebljeno v liku Klobučarja, lahko najboljšo prijateljico, jasno pokaže, kako razvodenela in pohlevna je Carrollova zgodba v svoji filmski različici. Kakor koli že, morda najbolj zgrešena odločitev scenaristke Linde Woolverton je bila ta, da je čustveno jedro zgodbe navezala na lik Klobučarja: neprepoznavni Johnny Depp s svojimi orjaškimi očmi in sesljavim glasom je leno odigrana karikatura večine Deppovih vlog v zadnjih letih in težko se je pripraviti do tega, da te skrbi, kaj bo z njegovo družino.

Nič manj abotna ni oskarjevka Anne Hathaway kot Bela kraljica, malo zanimivejši pa je revizionistični vidik zgodbe: tradicionalno negativen lik dobi priložnost, da razloži svojo plat zgodbe in se pokaže v drugačni luči. Je zloba res stvar značaja ali pa le posledica globoko vsajene nesreče, travme iz mladih let? Prijem, ki so ga pri Disneyju uporabili že pri Zlohotnici (2014) in nazadnje v Knjigi o džungli (2016), je še vedno zanimiv: Rdeča kraljica (Helena Bonham Carter) ni zgolj cepetajoča nadloga in ima celo razlog za to, da skuša vsem po vrsti odščipniti glave. Škoda, da ni njena predzgodba manj klišejska in predvidljiva, kajti karizma Bonham Carterjeve je eden najmočnejših adutov filma.

Nova pridobitev je lik Časa, polura, polčlovek, v telesu Sache Barona Cohena s trdim nemškim naglasom, ki prebiva v steampankovskem mehanizmu orjaške ure in trosi izrabljene znanstvenofantastične puhlice o nevarnosti spreminjanja preteklosti. Prav čas oziroma nujnost sprejemanja minljivosti se prelevi v sporočilno jedro celotne zgodbe. Kadar ne trosi besednih iger na temo časa in ne odvrača gledalčeve pozornosti z razkošno mizansceno, Alica izza ogledala načenja vprašanja obžalovanja, krivde in hrepenenja. Svojevrsten memento mori je tudi globoki, šarmantni glas Alana Rickmana, ki se kot metulj Absolem tukaj še zadnjič poslovi od filmskih platen.

Čez platno se sprehodi cel sprevod priljubljenih likov iz Carrollove menažerije, od histeričnega Marčnega zajca (Paul Whitehouse) in lakoničnega izparevajočega mačka Režonje (Stephen Fry) do topoumnih dvojčkov Dideldaja in Didelduma (Matt Lucas), a v resnici ne dodajo ničesar k razvoju zgodbe.

Škoda, da si film ne upa slediti narativni kompleksnosti, ki jo nakazuje napovednik. V svetu, kjer bi moral biti vsak lik, pa naj bo zlikovec ali dobričina, na svoj način popolnoma utrgan (Aličine dogodivščine v Čudežni deželi so bile navsezadnje metafora za izgubljenost otrok v nesmiselnem svetu odraslih in njihovih pravil), iskanje varne, srednje poti neizbežno pomeni razočaranje.

Ocena: +3; piše Ana Jurc