Režiserju Ronu Howardu (Čudoviti um, Da Vincijeva šifra, Apollo 13 ...) in scenaristu Petru Morganu (Zadnji škotski kralj, Kraljica, Frost/Nixon) je v Dirki za življenje uspelo ustvariti nekakšno dvojno karakterno študijo, ki si pri zgodovinskih dejstvih zgodbe po resničnih dogodkih sicer jemlje precej svobode, a zato ta za marsikoga pusti šport "zapakira" v več kot gledljivo kombinacijo drame, akcijskih prizorov in napetosti. Njun film morda ni pretirano globok in ni ravno namenjen spreminjanju življenjskih nazorov, a zato deluje kot dobro naoljen mehanizem z neoporečnim tempom.

V enem izmed pogledov Ron Howard le ne more iz svoje kože: osrednje teme nakaže, pokaže in eksplicitno položi junakom na jezik tolikokrat, da jih bo moral dojeti še najbolj topoumen gledalec. A konec koncev Dirka življenja ni višek subtilnosti, pač pa spopad arhetipov.

Srž zgodbe je poenostavljena na dva jasno definirana, med seboj diametralno nasprotna lika, ki ju Avstralec Chris Hemsworth in Nemec Daniel Brühl odigrata z zavidljivo intenziteto. James Hunt (Hemsworth) je agresiven, objesten ženskar, za katerega je življenje en sam hedonistični razvrat, Niki Lauda (Brühl) pa avstrijsko pragmatična, zategnjena tečnoba, ki nima časa ali občutka za takt in družabno življenje. Eden je seksi in karizmatičen, drugi ima "podganji obraz" in mirno priznava, da bi, če bi bil v življenju nadarjen za kaj drugega, to tudi počel; njun skupni imenovalec pa je zaledje bogatih, uglednih družin, proti katerima sta se vsak na svoj način že v izhodišču kariere uprla. To je morda tudi podlaga za skoraj podzavestno naklonjenost, ki se (na dirkalni stezi in ob njej) med njima splete kljub rivalstvu, ki se je izkazalo za gonilno silo dirkalne sezone leta 1976.

Nobeden izmed teh dveh (rahlo preveč poenostavljenih) mož ni prikazan kot očiten junak, za katerega naj bi gledalec, če ne pozna zgodovinskega razpleta dogodkov, navijal. Hemsworth, ki s tem filmom dokaže, da je boljši od bedne franšize, v katero je trenutno ujet, je v svojem liku aristokratskega plejboja znal najti ranljivejšo plat človeka, ki se krčevito boji neuspeha tako v formuli kot v zasebnem življenju. A na koncu je Brühl, ki mu že tako ali tako ni bilo treba ničesar dokazovati, tisti, ki resnično zablesti. Kot večni avtsajder, tudi za ljudi, ki so mu najbližji, prehodi pot od hladnega prasca, ki se ni pripravljen opravičevati za svojo željo po zmagi, pa do ranljivega posameznika, ki se mora (skoraj do smrti opečen) spoprijeti z lastnimi omejitvami.

Film se seveda ponaša z glasnimi, švigajočimi prizori na dirkalni stezi, a Howard - v nasprotju s številnimi svojimi kolegi - nikoli ne pade v past hiperkinetičnega, shizofrenega montiranja gibanja, ki bi vse skupaj spremenilo v računalniško igrico. Nevsiljiva vintidž atmosfera, ki jo v prizorih, ki se ne odvijajo na stezi, ustvari direktor fotografije Anthony Dod Mantle, je tisto, kar Dirko življenja dviguje nad večino žanrsko primerljivih filmov in si bo verjetno v sezoni nagrad zaslužilo več kot eno nominacijo. Mantle rad uporablja tudi številne bližnje kadre, ki velikopotezni šport učinkovito skrčijo v razsežnosti osebne drame. Omembe vredni sta tudi odlična scenografija in kostumografija, ki obdobje poustvarjata ravno prav zadržano, da nimamo občutka, da smo padli v Oh, ta sedemdeseta.

Čeprav igralsko tukaj izstopata skoraj izključno Brühl in Hemsworth, pa lika njunih žen (Alexandra Maria Lara in Olivia Wilde) vsaj nista klišeja, ki bi od svojih mož v solzah zahtevala, naj se "zanju" odpovesta svojemu načinu življenja - je pa res, da tudi česa drugega - razen da sta videti lepo v večernih oblekah - ne počneta.

Zgodba o dvoboju dirkačev, ki si kljub medsebojnemu sovraštvu na koncu morata priznati, da sta drug v drugem vedno videla edinega spoštovanja vrednega tekmeca, je več kot le testosteronsko junačenje, saj (vsaj implicitno) načenja tudi teme arogance, neumnega tveganja in zasvojenosti z izmikanjem smrti. (Med letoma 1952 in 1980 je vsako sezono na dirkaški stezi umrl vsaj en dirkač, pogosto pa še več.) Odgovor na vprašanje, ali je v športu, kjer je 20-odstotna možnost, da boš tekmo končal s smrtjo v plamenih ali zmečkani pločevini, res vredno vedno znova tvegati življenje, Dirka življenja prepušča vsakemu posameznemu gledalcu.

Ocena: 4; piše Ana Jurc