Film je zelo očitno zastavljen kot zgodba o začetkih, prvo poglavje franšize: natančneje, Legenda o meču bi moral biti prvi od šestih filmov iz sage. A če ne ekraniziraš ravno Marvelovega stripa, se račun brez krčmarja včasih ne izide - film je v premiernem koncu tedna zaslužil 15 milijonov dolarjev. Za blockbuster, katerega produkcija je stala 175 milijonov dolarjev (in v resnici najbrž precej več, saj v to številko ni všteto trženje), to ni samo slabo. To je tako katastrofalno, da bi nekomu, ki se ne piše ravno Ritchie ali Hunnam, uničilo kariero. (Z njima bo seveda vse v redu; svojim ljubljencem Hollywood rad daje nove in nove priložnosti. Glej tudi: Johnny Depp.) Od petih nadaljevanj pa se lahko studio Warner najbrž vseeno kar poslovi. Pa s tako radostjo nam v zadnjih kadrih razkrijejo slavno okroglo mizo!

Guy Richie s Kraljem Arthurjem ponovi svoj pristop iz Sherlocka Holmesa, le da je namesto opusa Arthurja Conana Doyla na tapeti bretonski cikel: v obeh primerih je klasični literarni junak deležen nadgradnje v superjunaka. Legendo o meču začnemo in medias res: mitski grad Camelot je napaden; rušijo ga magi pod vodstvom Mordreda (Rob Knighton) - konflikt, ki pozneje v filmu ne bo igral praktično nobene vloge oz. bo v zgodbo stlačen na silo.

Roko na srce: začetna sekvenca je vizualno spektakularna. Orjaški bojni sloni z rušilnimi kroglami na rilcih so strašljive prikazni. Že tukaj Ritchie izkoristi priložnost za prvo izmed številnih zanj tipičnih bojnih sekvenc; kombinacija pospešenega in upočasnjenega gibanja ter zamrznjenih kadrov deluje kot pretirano stilizirana adrenalinska zmešnjava, a če ne drugega, pomeni vsaj osvežujoč odstop od konvencij žanra. Stilistično je Ritchie na filmu pustil neverjetno močan pečat: od kinetične gonje po ulicah do pametnjakoviča, ki razlaga "alternativno" različico dogodkov: Kraj Artur je odmev vseh režiserjevih najprepoznavnejših del, z RocknRolla, Pljuni in jo stisni (Snatch) ter Sherlockom Holmesom na čelu. Na neki način je tudi logično, da se mož, ki je v svojih filmih vedno iskal esenco britanskosti, loti mita v samem temelju britanske identitete - pa čeprav ta mit nato zelo svobodno pregnete v generično štorijo o genezi superjunaka.

A vrnimo se k zgodbi. Pod vsem uvodnim balastom se skriva pravi začetek zgodbe: benevolentni kralj Uther Pendragon (Eric Bana) skuša svoj prestol ubraniti pred morilskim povzpetništvom svojega brata, Vortigerna (Jude Law). Ker je Vortigern na svojo stran - z žrtvovanjem ljubljene žene - pridobil zle sile podzemlja, iz dvoboja odkoraka kot zmagovalec.

Utherjev mali sin Artur po spletu naključij pobegne in pristane v "Londiniumu", kjer odrašča pod okriljem deklet v bordelu. Integriteto njegovega značaja scenarij ilustrira na precej neokusen način: vikinga, ki je brutalno pretepel eno izmed prostitutk, Artur (Charlie Hunnam) prisili, da mora dekletu plačati ekvivalent letnega zaslužka. A ker so bili omenjeni vikingi pod zaščito kralja Vortigerna, se naš protagonist znajde v težavah; na suženjski galeji ga pretovorijo v Camelot, kjer mora vsak mlad moški prestati isti preizkus - tisti, ki bi iz kamna lahko potegnil čudežni meč Excalibur, je po prerokbi upravičen do prestola.

Arthur, ki očitno ni najpametnejši strateg, meč z lahkoto izvleče in že naslednji hip čepi v grajski ječi. Stric, ki ga je vsa ta leta skušal najti, ne izgublja časa s prikrivanjem svojih zlih namenov: Arthurja bo dal javno obglaviti in tako samo še konsolidiral svojo moč. Fantovo glavo s tnala reši intervencija Maginje (Astrid Bergès-Frisbey), ki je v tem filmu medel substitut za slavnega Merlina. (Ne, ženske v tej testosteronski ekstravaganci nimajo osebnih imen.) Scenaristi so Merlina očitno hranili za nadaljevanja, kar pomeni, da ga mogoče ne bomo nikoli videli. Od tu naprej se zgodba zaplete preveč, da bi jo detajlirano povzemali. V grobem: Artur mora zbrati četico zvestih odpadnikov, s katero se bo zoperstavil zlobnemu stricu, ki je obenem tudi demon z nadnaravnimi silami.

Čeprav je Hunnam videti kot izrezan superjunak, je njegov nastop - tako kot vsi preostali - površinski in v najboljšem primeru korekten. Edina svetla izjema je Jude Law, ki si resnično da duška kot okrutni povzpetnež, ki se ne bo ustavil pred ničimer, da bi obdržal krono. Njegova dejanja so na trenutke tako barbarsko okrutna, da ne sodijo več v film, namenjen kar najširšim nožicam v multipleksih; Ritchie zato najeksplicitnejše prizore po navadi zamolči z elipso ali diskretnim kadrom od daleč.

V scenariju se je našel celo prostor za Davida Beckhama, ki s svojim groteskno iznakaženim zobovjem (in karikirano slabo igro) sabotira, kar bi moral biti prelomen, ključen prizor filma. Ženske vloge so, ponavljam, večinoma brez dialoga in reducirane na anonimne prototipe "prostitutke", "maginje", "hobotničaste pošasti" in "ujetnice v stolpu". Ritchie na svojo zabavo ni hotel povabiti punc.

Legenda o meču je na trenutke zabaven poletni spektakel, ki pa ne uresniči potenciala svoje premise. Pri Warnerju bi si naredili uslugo, če bi se manj posvečali dodajanju novih fantazijskih pošasti in temu, katere like in zaplete bodo "prihranili" za prihodnje filme (kje je Lancelot??). Guy Ritchie se samozavestno požvižga na kanon arturijanskih legend, ki so prišle pred njim, in v svoj pastiš popkulturnih referenc mirno vključi vse od robinhoodovskih detajlov do pomežikov svojemu lastnemu opusu. In to niti ni graja: "resnega" pristopa k zabavnim temam smo od Warnerja že siti (beri: Zack Snyder). Vseeno pa se je težko otresti občutka, da je Kralj Artur zamujena priložnost.

Ocena: 3; piše Ana Jurc