Če je Mačeta pred tremi leti še nekako delovala kot vulgaren, pretiran, absurden (in na trenutke duhovit) hommage filmski produkciji sedemdesetih, pa Mačeta ubija ne deluje toliko kot zavestna reciklaža B-filmov, pač pa bolj kot nepotrebno pogrevanje že videnih skečev in provokacij iz svojega predhodnika.

Mačeta (še za odtenek bolj razbrazdan in stoičen Danny Trejo kot v prvem delu) že v uvodnem prizoru v strelskem obračunu izgubi ljubezen svojega življenja, agentko Sartano (Jessica Alba). Še preden ga rasistični teksaški šerif (William Sadler) lahko za njen umor po krivem linča, Mačeto rekrutira sam ameriški predsednik Rathcock (Carlos Estevez), ki ima zanj tajno misijo: sociopatskega mehiškega revolucionarja Mendeza (Demian Bechir), ki namerava bombardirati Belo hišo, je treba ustaviti in likvidirati na lastnem terenu. Čeprav ima nekdanji "Federale" namesto s pokvarjenim guvernerjem (prejšnjikrat: Robert de Niro) tokrat opravka kar s predsednikom, se film kvečjemu oddalji od že v prvem delu samo nakazane problematizacije vprašanj priseljevanja in reforme zakona o priseljevanju - in to kljub temu, da na neki točki s tankom drvimo skozi betonski zid, ki je zrasel na mehiško-ameriški meji.

Ker Mendeza ne sme ubiti - na prsni koš ima prišit mehanizem, ki bi izstrelil raketo, če se njegovo srce ustavi - ga mora Mačeta v enem kosu spraviti čez mejo in, kot se izkaže, naravnost v brlog psihopatskega industrialca Voza (Mel Gibson), ki ima za človeštvo in repopulacijo Zemlje podobne načrte kot osrednji megaloman v bondiadi Moonraker (1979).

Pri deljenju vlog je imel Rodriguez nekaj navdahnjenih prebliskov: končno je nekdo ugotovil, da je postarani, s piedestala zrušeni junak Mel Gibson idealen za vlogo zlikovca. In kje drugje bi lahko videli bizarni lik zločinca Kameleona, ki lahko menja obraze in ki ga zato igrajo ... ne bomo pokvarili presenečenja, ampak trije zelo znani obrazi? Charlie Sheen (pardon, Carlos Estevez) je sicer karikatura samega sebe (vključno s pomenljivim poudarkom na "Winning!"), Sofia Vergara pa v elementu kot poblaznela madame (njeno skrivno orožje je nekakšna variacija protetične noge go-go plesalke Cherry iz Planeta terorja). Kot smrtonosna požiralka moških tako brez težav zasenči Amber Heard in Michelle Rodriguez, ki sta v antiklimaktičnem vrhuncu filma obsojeni na medel dvoboj.

Bodimo iskreni: lik Mačete je bil še najbolj zanimiv kot nerealiziran obet. Ampak ko je Rodriguez svojo ljubezen do eksploatacijskih B-filmov prelil v lažni napovednik v projektu Grindhouse/Planet terorja, je očitno šele dobro prišel na okus za retro šund. A eksploatacijski filmi so stranski odvod v zgodovini filma z razlogom: ko odmisliš ves kič, prebliske samoreferenčnega smisla za humor in parodije na Vojne zvezd, Mačeta ubija ni nič drugačen od večine akcijskih "streljačin": grmadenje kaosa kaj kmalu doseže točko zasičenosti, na kateri se eksplozije pred našimi otopelimi očmi samo še nizajo kot po tekočem traku.

Obenem Rodriguezu manjka prav to, kar ga loči od njegovih cenenih vzornikov: cenenost. V vsakem trenutku se zavedamo, da gledamo visokoproračunski film, ki s svojimi risankastimi kostumi, "spraskanim" filmom in bizarnimi obrati samo fingira maničnost filmov, po katerih se zgleduje. Iskanje novih variacij antologijske replike iz prvega dela, "Machete don't text", po tretji ponovitvi izgubi še zadnje ostanke duhovitosti (in iz Treja dela prej tarčo posmeha kot junaka); podobno se da trditi za "preverjen" skeč iz prvega dela, bingljanje na lastnem (ali tujem) iz trebuha iztrganem črevesju.

Če kaj poznamo Rodrigueza, bi se tudi tokratni lažni napovednik iz uvodnih prizorov (Mačeta ubija ... v vesolju!) prav lahko zmaterializiral v obliki tretjega dela franšize. Ampak bi bilo res bolje, če se ne bi.

Ocena: 2/3; piše Ana Jurc