Haitijski režiser Raoul Peck skuša s svojim filmskim esejem zapreti nedokončano poglavje literarne zgodovine. Leta 1979 je priznani avtor James Baldwin v pismu svojemu založniku napovedal knjigo, v kateri bo povezal življenja treh svojih prijateljev, ključnih figur gibanja za državljanske pravice v šestdesetih: Medgarja Eversa, Malcolma X-a in Martina Luthra Kinga. Vsi trije so umrli nasilne smrti in nihče izmed njih, kot izpostavi Baldwin, ni dočakal svojega 40. rojstnega dne.

Baldwinov rokopis Remember This House, analiza rasnih in razrednih odnosov v ZDA, nikoli ni prerastel stopnje osnutka na tridesetih straneh. Skoraj štirideset let pozneje je zato Peck - s pomočjo in privoljenjem aktivistovih dedičev - z vidika filmske umetnosti razširil projekt v skladu s svojo interpretacijo Baldwinove vizije. (Že tri desetletja pokojnemu piscu je glas v nasneti naraciji posodil skoraj neprepoznavni, umirjeni Samuel L. Jackson.) Film, ki je pred nami, je opomin, da kljub neprestanemu mletju kolesja zgodovine osnovna protislovja ameriške družbe ostajajo enaka. Njena kolektivna sramota ni nekaj anahroničnega, kar bi liberalni družbeni napredek že zdavnaj prerasel.

Če se avtorji, kot sta Jeff Nichols (Loving) ali Steve McQueen (12 let suženj), naslonijo na zgodovino suženjstva, da bi spregovorili o tukaj in zdaj, uspe Pecku še toliko bolj velikopotezen ciklični pristop: z manj pretencioznosti in več iskrenosti poveže hipokrizijo sedanjosti in njene nastavke v preteklosti. Njegova teza je jasna: vprašanje rasizma v Ameriki je neodtujljivo od njene zgodovine: "Zgodovina črncev v Ameriki je zgodovina Amerike. In nič kaj prijetna ni. Če bi se danes ozrli po Združenih državah, bi preroki in angeli jokali." Največji družbenopolitični imperij sodobnega sveta je bil zgrajen na temeljih fizične, kulturne in gospodarske eksploatacije neizmernih razsežnosti.

Arhivski material - močno se nasloni na Baldwinov nastop v televizijski pogovorni oddaji leta 1965 - Peck preplete z novejšim gradivom: posnetki policistov, ki so na začetku devetdesetih brutalno pretepli Rodneyja Kinga, nasilni protesti v Fergusonu, Trayvon Martin, razglednice Obamove Amerike. Med dokumentarno gradivo so posejani utrinki filmov, ki so Baldwina začarali v otroških letih: Joan Crawford, ki divje miga z boki v muzikalu Dance, Fools, Dance (1931); John Wayne in Gary Cooper, utelešenje možatosti v klasičnih vesternih. Takrat še ni razumel, da je on sam kot temnopolti Američan bližje Indijancem, ki sta jih tako zavzeto pobijala, kot pa kavbojem.

Ponekod film sicer uporablja poenostavljene, stereotipne interpretacije: Doris Day je - morda po krivici - prikazana kot simbol razvajenih belih Američanov, ki bi jih trpljenje njihovih rojakov težko manj zanimalo. A poanta ostaja na mestu, z Doris ali brez nje: bela Amerika se zavestno ograjuje od rasnega nasilja v svoji neposredni bližini; Baldwin spregovori o njeni "moralni apatiji" in neizmerni sposobnosti samoprevare.

Zdi se, da skuša Peck vsaj posredno načeti vprašanje kontradiktornega vedenja belcev. Moderator omenjene televizijske oddaje je do Baldwina spoštljiv; študentje ga po predavanju nagradijo s stoječimi ovacijami. Priča smo kolažnemu posnetku (belih) politikov, ki se pred kamero v imenu svoje rase opravičujejo za storjene grozote (samo pri Donaldu Trumpu temu sledi "ampak" ...) A vendar. Baldwin (in z njim Peck) nakaže, da se bela Amerika še ni sposobna soočiti in izenačiti s "tujcem", ki ga je tako dolgo črnila. Kategorični obsodbi se ne izogne niti Cerkev: že Malcom X je izpostavil, da je segregacija ameriške družbe najdoslednejša prav "v nedeljo opoldne".

"Čudež je", da se temnopolto prebivalstvo še ni vdalo besu in paranoji, ugotavlja Baldwin, medtem ko platno preplavijo prizori brutalnosti od Birminghama do Fergusona. Ta čudež ima seveda predzgodbo: "Če Izraelci pograbijo za orožje ali Poljaki ali Irci - vsak belec, ki zahteva "svobodo ali smrt", mu ploska ves svet. Če črnec reče popolnoma isto stvar, z istimi besedami, ga imajo za kriminalca in ga tako tudi obravnavajo. Vse je naredijo, da se iz tega pokvarjenega zamorca naredi zgled, da se ne pojavijo še drugi, kakršen je on."

Baldwin je tako fascinanten protagonist tudi zato, ker ni klasičen politični aktivist ali borec za državljanske pravice. Poleg svoje politične identitete ima še eno, umetniško: zapustil je Harlem in kot boem preživel dolga leta v Parizu; vrnil se je šele, ko ni več mogel preslišati klica dolžnosti iz domovine. Političnih vprašanj se loteva iz perspektive pesnika; njegovi strastni, improvizirani monologi služijo kot protiutež Peckovemu sistematičnemu, študijskemu pristopu k temi.

Zapiski, ki jih je Raoul Peck tako inovativno prelil na film, so nastajali pred tridesetimi leti. Njihovo sporočilo je danes aktualno bolj, kot bi si Baldwin najbrž želel. A Nisem tvoj zamorec vseeno ni tako fatalističen film, kot bi iz napisanega najbrž lahko sklepali. Ostra obsodba, ki jo podaja, ni sama sebi namen: Peck poziva k ozaveščanju težav, aktivizmu in spremembam, ne pa k sovražnosti ali obupu. "Ne da se spremeniti vsega, s čimer se soočiš. A spremeniti se ne da ničesar, s čimer se nisi soočil."

Ocena: +4; piše Ana Jurc