Ona je pravzaprav šele četrti celovečerec (in prvi samostojni scenaristični poskus) v karieri, ki jo je Spike Jonze tako briljantno in (vključno s pričujočim filmom) nepreseženo začel z Biti John Malkovich.

Njegov protagonist je tokrat Theodore Twombly (Joaquin Phoenix), že na prvi pogled melanholična, poklapana pojava, ki se s pisanjem ganljivih pisem (v bližnji prihodnosti, v katero je zgodba postavljena, ljudje namreč svoja najintimnejša sporočila naročajo pri profesionalnih piscih) izogiba praznini, ki jo je v njem pustila ločitev od žene (Rooney Mara); njuno razmerje doživimo prek serije - za Theodorja - srce parajočih spominskih prebliskov. "Včasih se mi zdi, da sem občutil že vse, kar bom kdaj občutil," navrže mimogrede; najbrž se še sam ne zaveda, kako depresiven je.

Nekega dne si Theodore, ki je videti kar udobno zapreden v svoj kokon bolečine in osamljenosti, omisli najnovejšo tehnološko revolucijo - prvi komercialni operacijski sistem z umetno inteligenco. Program se takoj po inštalaciji sam krsti za Samantho - in že od prvega pogovora dalje Theodor "nanjo" ne gleda več kot na golo orodje. Sprva je nekakšna tajnica, ki ga opominja na sestanke in briše staro elektronsko pošto, a sčasoma vsrkava vse več izkušenj in podatkov ter se razvija v lastno osebnost. Zanimivo postane, ko se s Theodorjem tudi romantično zapleteta; on je seveda skoraj takoj zaljubljen do ušes. (Da se nihče razen Theodorjeve nekdanje žene, ki se razumljivo počuti ogroženo, ne zgraža ali zoperstavlja odnosu med človekom in OS, je v svetu, ki je dedič naše homofobne sedanjosti, milo rečeno neverjetno.)

Obvezno vprašanje o tem, ali je "virtualna" ljubezen samo strahopetčev nadomestek za pravo stvar, je kmalu in eksplicitno zastavljeno. Jonze uspe tematiko spolnosti vpeljati okusno; Theodorjev in Samanthin odnos nima nobene zveze s cenenim telefonskim seksom in prepričljivo pokaže, da telo ni nepogrešljiv element spolne intime.

Spike Jonze v vsak svoj film vnese izrazit vizualen slog, a v nobenega še ni vtisnil tako globokega pečata kot v tega. Film je, če vsebino popolnoma odmislimo, minimalistično spektakularen; nekakšna kombinacija retroestetike petdesetih in tretjega tisočletja. Los Angeles je v njem videti kot najbolj zasanjan, nežen kraj na svetu. V sozvočju je vse od pastelnih scenografij (Austin Gorg), ogolelih interierjev in vrhunske fotografije (Hoyte van Hoytema) do takih detajlov, kot sta intenzivna rdeča in rumena Theodorjevih srajc, ki izstopajo na ozadju oddaljenih luči velemesta. Jonze tudi ni pretiraval s futuristično estetiko: to ni znanstvena fantastika letečih avtomobilov, ampak samo rahlo nadgrajeni vsakdan vseprisotne tehnologije in nenehne povezanosti/odtujenosti (niti eden izmed statistov v ozadju ne dvigne pogleda od svojega telefona).

V kombinaciji z nežno ambientalno glasbo, ki so jo posebej za to priložnost napisali Arcade Fire, je Ona eden redkih filmov, ki te z globoko melanholijo preplavi tudi, če niti približno ne spremljaš zapleta na platnu. Morda je v tem tudi njegov osnovni problem - da glavo nagovori veliko manj neposredno kot srce.

Joaquin Phoenix, ki morda ni najbolj priljubljen igralec na svetu, bi si tokrat nominacijo za oskarja zaslužil bolj, kot si je tisto za karikirano pretiravanje v Gospodarju: pred kamero je ranljiv in čustveno razgaljen, kot mu na podlagi njegovega dosedanjega dela ne bi pripisali. Kljub temu je breme na njem veliko, saj je pred kamero v čisto vsakem prizoru, večino časa celo na zmenku z "nevidno" partnerico in zato ujet v bizarno situacijo enostranskega pogovora.

In čeprav bi si Scarlett Johansson najbrž marsikdo v filmu želel tudi videti, se zdi njena izbira za Samantho logična: če lepotica ne slovi ravno po svojih igralskih sposobnostih, pa ima enega najbolj seksi in sugestivnih glasov v Hollywoodu; iz vsake njene besede se skoraj cedi hrepenenje in za njimi si ni težko predstavljati dejanskega bitja, ki presega zgolj programirani glas operacijskega sistema.

Lepota One je v tem, da (za zdaj) neverjetno, futuristično tematiko uporabi za format klasične ljubezenske zgodbe, ki zaobjame celoten lok razmerja: od začetnega navala čustev do končnega bolečega razkroja v nič; več kot enkrat na pamet pride Gondryjevo Večno sonce brezmadežnega uma. Scenaristično je konec, kar je bilo morda neizbežno, predvidljiv in rahlo antiklimaktičen, zasidran okrog klasičnega sporočila, da se umetna inteligenca pač razvija hitreje od človeške, in zapreden v metaforično razlago, ki je v ostrem nasprotju z dotlej jasno začrtano ekspozicijo.

"Nisem več samo taka, kot so me sprogramirali," na neki točki zaprede Samantha. Nihče ni več tak, kot je bil še pred eno sekundo. Kako naj torej zveze prestanejo naše nenehno spreminjanje? Zakaj nekatere ljubezni odmrejo in druge preživijo? Ona ne ponuja nobenih dokončnih odgovorov (razen generične ugotovitve, da bomo ljudje tudi v hrabrem novem svetu prihodnosti iskali ljubezen.) Pretenciozno? Najbrž. A ne moremo zanikati, da je Jonze staro zgodbo zapakiral v lepo embalažo.

Ocena: -4; piše Ana Jurc