Tracy Edwards, mornarka in skiperka, ki si je to zamislila, je članice svoje posadke zlahka zbrala – a do udeležbe na Whitbreadovi regati okrog sveta jih je čakala še dolga pot.

Prva ekipa jadralk na svetu za svoj podvig nikakor ni mogla pridobiti sponzorja. To je pomenilo, da niso mogle dobiti niti jadrnice – lastnoročno so morale predelati staro. Mediji so o njih poročali kot o zanimivosti, mnogi so dvomili, da bodo sploh prišle do startne linije, nihče pa ni verjel, da bodo zdržale do konca. Namesto o njihovem jadranju so poročali o njihovem videzu, medsebojnih odnosih in podobnem; Guardianov novinar je o njih zapisal celo, da so a tin full of tarts ali, v slovenskem prevodu Dušana Rebolja, flota frač. Nazadnje so jadralke ladje Maiden s Tracy Edwards na čelu zmagale v dveh etapah od šestih in v svojem razredu končale na drugem mestu.

Zgodba je vsekakor filmska in dokumentarni film Jadralke v režiji Alexa Holmesa to s pridom izkoristi. Pravzaprav je zgodba Jadralk tako neverjetna, da bi zlahka pomislili, da so jo napisali hollywoodski scenaristi: vključuje ekipo, v katero ni verjel nihče, ki si je morala ladjo izdelati sama, ki jo je nepričakovano podprl jordanski kralj in ki se je po začetnih težavah nazadnje odrezala odlično in postala svetovna senzacija.

Dokumentarni film ima pred podobnimi filmi tudi to prednost, da so imeli ustvarjalci in ustvarjalke na voljo goro arhivskega gradiva, ki v Jadralkah igra osrednjo vlogo. Ob medijskem poročanju – predvsem televizijskih posnetkih – so jadralke ladje Maiden svoj dosežek posnele tudi s kamero, kar danes omogoča neprecenljiv uvid v celotno plovbo. Intervjuji s sodelujočimi, tako tedanjimi jadralkami kot jadralci iz drugih ekip in celo novinarji, ki so o vsem tem poročali, tako pripoved le zaokrožijo in ji dodajo piko na i – filma pa ne obsodijo na t. i. govoreče glave.

Film Jadralke je navdihujoč uvid v vztrajnost in zagrizenost Tracy Edwards, pa tudi v poglede na šport in zastopanost spolov tistega časa. Morda je še posebno fascinantno, kako se od začetka do konca filma – od začetka do konca regate – spremeni tudi pogled jadralk nase: če Tracy Edwards pred tekmovanjem še izjavi, da ni feministka, po koncu, ko preživi tako neizmeren napor jadranja okrog sveta in hkrati pristransko poročanje o edini ženski ekipi, povsem spremeni mnenje; film bi lahko torej brali tudi kot dokument prebujanja feministične zavesti. Kakšna škoda – in morda tudi kako simptomatično –, da film v Kinodvoru prikazujejo v mali dvorani, medtem ko je v veliki prostor rezerviran predvsem za moške zgodbe.

Iz oddaje Gremo v kino.